Jedro

Tožnik je na bančnem obrazcu, ki je vseboval podpis in žig delodajalca, označil, da je zaposlen za nedoločen čas, čeprav je bila njegova pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas. S takšnim ravnanjem, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin, je kršil določila pogodbe o zaposlitvi, tako da mu je toženec utemeljeno podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizije.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika (1) za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 7. 2007 nezakonita in neutemeljena in (2) da tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 4. 7. 2007 in s tem pogodba o zaposlitvi z dne 14. 5. 2007; (3) da je dolžna tožena stranka tožeči stranki priznati delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 5. 2007 za obdobje od 4. 7. 2007 do 15. 10. 2007, ji za to obdobje izplačati nadomestilo plače, kot če bi delala, za delovno mesto vodja storitev - šofer, ki je uvrščeno v II. tarifni razred in z bruto mesečno plačo v višini 669,80 EUR z vsemi dodatki, od tega zneska odvesti vse davke in prispevke ter mesečne neto zneske izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec in v delovno knjižico vpisati delovno dobo za čas od 4. 7. 2007 do vključno 15. 10. 2007, v roku 8 dni pod izvršbo. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka), se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbe. Dejstvo je, da je tožnik izpolnil obrazec za pridobitev kredita, v katerem je označil, da je pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas. Po njegovem mnenju je najbolj pomembno, da je toženca pred podpisom spornega obrazca seznanil z razlogi za označitev delovnega razmerja za nedoločen čas. Tožena stranka oziroma njen zakoniti zastopnik je torej vedel, da je izpolnjena rubrika “zaposlitev za nedoločen čas“ in je zato tudi obrazec podpisal. Nadalje meni, da gre za delovni spor, zato ponarejanja listin ni mogoče razlagati strogo v smislu Kazenskega zakonika (KZ), poleg tega pa ne gre za krivo listino ali predrugačeno listino. Medsebojno zaupanje med tožnikom in tožencem ni bilo porušeno zaradi ravnanja tožnika. Poudarja, da spornega obrazca ni sam opremil z žigom tožene stranke. Priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala navedbe iz pritožbe, predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbeno sodišče je že odločalo o pritožbi zoper sodbo s sodbo opr. št. Pdp 636/2008-2 z dne 12. 11. 2008. Pritožbi je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (celoten izrek, razen odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) spremenilo tako, da se je glasila: „1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, izdana dne 4. 7. 2007, nezakonita.

2. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 4. 7. 2007, temveč je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 5. 2007 trajalo do vključno 15. 10. 2007. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 4. 7. 2007 do 15. 10. 2007 izplačati nadomestilo plače, kot če bi delala, za delovno mesto vodja storitev - šofer, ki je uvrščeno v II. tarifni razred in z bruto mesečno plačo v višini 669,80 EUR z vsemi dodatki, od tega zneska odvesti vse davke in prispevke ter mesečne neto zneske izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec in v delovno knjižico vpisati delovno dobo za čas od 4. 7. 2007 do vključno 15. 10. 2007, v roku 8 dni pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 752,83 EUR, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka, do plačila, pod izvršbo.“ Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 112,36 EUR, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka, do plačila, pod izvršbo in da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila revizijo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 133/2009 z dne 22. 11. 2010 reviziji ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje (točka I. izreka). Odločitev o stroških revizijskega postopka je pridržalo za končno odločbo (točka II. izreka). V točki 7. obrazložitve je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. V nadaljevanju obrazložitve je pojasnilo, da delodajalcu ni potrebno „kazenskopravno pravilno okvalificirati kršitve delavca v smislu določb KZ, mora pa kršitve navesti oziroma opredeliti tako, da bo mogoča presoja o tem ali ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja. Pri tem tudi ni odločilno, ali delodajalec v odpovedi tudi že sam točno določi člen kaznivega dejanja, temveč da naveden znake kaznivega dejanja. Kolikor se tožnikovo ravnanje nanaša na kaznivo dejanje ponarejanja listin po 256. členu KZ, se je Vrhovno sodišče RS strinjalo z ugotovitvami sodišča druge stopnje, vendar je hkrati opozorilo, da je sodišče druge stopnje spregledalo, da se za ponarejanje listin po določbah 256. člena KZ kaznuje tudi tisti, ki stori katero od dejanj, navedenih v 257. členu KZ. Poseben primer ponarejanja listin stori med drugim tudi, kdor koga preslepi o vsebini kakšne listine in jo ta tudi podpiše, misleč da podpisuje kakšno drugo listino ali pod kakšno drugo vsebino. Ker sodišče ni vezano na kazensko pravno kvalifikacijo v odpovedi, temveč na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja, bi moralo ugotavljati tudi, ali ima očitano ravnanje delavca znake kaznivega dejanja iz 257. člena KZ, ki pomeni le posebno obliko storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po 256. členu KZ. V takem primeru se kaznivo dejanje pravno utemelji po 256. členu v zvezi z ustrezno točko 257. člena KZ in se kazen izreče po 256. členu KZ. Ker je bilo po stališču Vrhovnega sodišča RS zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Po določbi 3. odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in 103/2007, v nadaljevanju ZDR) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, določenih s tem zakonom. Dokazati mora, da obstaja utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (2. odstavek 82. člena ZDR). Po določbi 1. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja in če v skladu s 1. odstavkom 110. člena ZDR, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so v tožnikovem ravnanju podani vsi znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po takrat veljavnem 256. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, s spremembami; v nadaljevanju: KZ). Citirani prvi odstavek 256. člena KZ je določal, da kdor napravi krivo listino ali predrugači pravo listino z namenom, da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor krivo ali predrugačeno listino uporabi kot pravo, se kaznuje z zaporom do dveh let. Kaj je listina, je določal KZ v sedmem odstavku 126. člena: listina je vsako pisanje, nosilec podatkov ali drug predmet, primeren in namenjen za dokaz kakšnega dejstva, ki ima vrednost za pravna razmerja. Kot je bilo izpostavljeno že v citiranem sklepu Vrhovnega sodišča RS, je potrebno tožnikovo ravnanje ocenjevati tudi z vidika 257. člena KZ, ki je določal, da se za ponarejanje listin kaznuje po določbah prejšnjega člena: 1) kdor kakšen papir, golico ali kakšno drugo listino, ki jo je kdo podpisal, neupravičeno izpolni s kakšno izjavo, ki ima pomen za pravna razmerja; 2) kdor koga preslepi o vsebini kakšne listine in jo ta podpiše, misleč, da se podpisuje pod kakšno drugo listino ali pod kakšno drugo vsebino; 3) kdor izda listino v imenu kakšne osebe brez njenega pooblastila ali v imenu osebe, ki je ni; 4) kdor kot izdajatelj listine doda k svojemu podpisu kakšen položaj ali naziv, čeprav nima takega položaja ali naziva, pa to bistveno vpliva na dokazilno moč listine; 5) kdor napravi listino tako, da neupravičeno uporabi pravi pečat ali znamenje.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi ocene listine - potrdilo o zaposlitvi in plači kreditojemalca - poroka banke ... d.d. (priloga B4), izpovedb tožnika, toženca V.V. s.p. in zaslišanih prič ugotovilo, da je tožnik sam lastnoročno na obrazcu označil s križcem pred tekstom „nedoločen čas“, čeprav je bil po dne 14. 5. 2007 sklenjeni pogodbi o zaposlitvi (A2) zaposlen pri toženi stranki za določen čas. Verjelo je prepričljivi izpovedbi priče T.T., tajnice pri toženi stranki, da je tožnik sam opremil obrazec z žigom delodajalca, saj sta bila izpolnjena dva obrazca, ker so bili na prvem obrazcu, katerega je opremila z žigom T.T., podatki o plači družbe V., kjer je bil tožnik prej zaposlen in katere je izpolnila odgovorna oseba te družbe, zaradi česar je moral prinesti nov obrazec, kar je potrdil tožnik v svoji izpovedbi. Ker je tožnik sam opremil listino z žigom, toženec pa mu je zaupal, saj sta bila 30 let prijatelja in ni dobo prebral in detajlno pregledal obrazca, in ni podvomil v pravilnost podatkov v obrazcu, so v tožnikovem ravnanju podani znaki kaznivega dejanja posebnega ponarejanja listin iz 2. točke 1. odstavka 257. člena KZ, saj je tožnik preslepil toženca o vsebini listine in jo je ta podpisal, misleč, da se podpisuje pod kakšno drugo listino ali pod kakšno drugo vsebino. Glede na navedeno torej ne more biti utemeljena pritožbena navedba, da je toženec vedel, da je izpolnjena rubrika “zaposlitev za nedoločen čas“ in je zato tudi obrazec podpisal. Ker je dokazni postopek tudi pokazal, da je sporni obrazec tožnik sam opremil z žigom tožene stranke, in ne delavka T.T., tožnik v tem delu ne more izpodbiti pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje zgolj s ponavljanjem svoje izpovedi iz postopka pred sodiščem prve stopnje.

Ker so torej v obravnavani zadevi podani vsi znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ, v zvezi z 2. točko 1. odstavka 257. člena KZ, je bila tožniku zakonito izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožnik je namreč s svojim ravnanjem kršil določilo 5.1. pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 5. 2007, v katerem se je tožnik med drugim zavezal, da ne bo ponarejal listin. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi s s prvim odstavkom 110. člena ZDR tudi ugotovilo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, saj je bilo s tožnikovim ravnanjem porušeno medsebojno zaupanje med tožnikom in tožencem, ki odgovarja banki za podatke, ki jih je potrdil na obrazcu. Glede na obrazloženo tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da gre za delovni spor, zato ponarejanja listin ni mogoče razlagati strogo v smislu KZ, poleg tega pa ne gre za krivo listino ali predrugačeno listino. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da medsebojno zaupanje med tožnikom in tožencem ni bilo porušeno zaradi ravnanja tožnika.

Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP).

Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, krije tožena stranka v skladu s 5. točko 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004; ZDSS-1) sama svoje stroške odgovora na pritožbo in stroške revizijskega postopka, ne glede na uspeh.