Jedro

Postopek se nanaša na nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov (prvi odstavek 2. člena ZIN); kot tak je zato organiziran in se izvršuje zaradi varstva javnega interesa in se vodi po uradni dolžnosti. V postopku je lahko udeležen poleg zavezanca tudi stranski udeleženec, če so njegove pravice ali pravne koristi z ukrepi gradbenega inšpekcijskega nadzorstva prizadete, oziroma če obstaja določeno pravno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega postopka.

V skladu s sodno prakso mora prosilec verjetno izkazati, da ima od pregleda dokumentacije upravne zadeve neposredno (tedaj obstoječo ter ne morebitno ali bodočo) osebno korist (ter ne tujo ali javno), ki je oprta na zakon ali drug zakonit predpis (dejanska korist ne zadostuje). Sodišče ugotavlja, da tožnik ni konkretiziral, katere pravice so mu bile kršene z zatrjevanimi emisijami in v katerem civilnem oziroma upravnem postopku jih uveljavlja, niti ni navedel pridobitev katerih listin bi za to potreboval.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevek za povrnitev stroškov tožnika in zahtevek za povrnitev stroškov stranke z interesom A. d.o.o. se zavrneta.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ tožniku zavrnil zahtevo za priznanje statusa stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku nadzora skladiščenja kosovnih odpadkov v ... v obstoječem objektu na parcelah št. 71/5 in 71/6, k.o. ... in zahtevo za pregledovanje dokumentov v predmetni zadevi. Svojo odločitev je utemeljil s sklicevanjem na 43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožnik ni navedel konkretne pravne podlage, iz katere naj bi izviral njegov pravni interes, niti ni za to predložil dokazov, zato se nima pravice udeleževati postopka inšpekcijskega nadzora nad gradnjo. V predmetnem inšpekcijskem postopku ne gre za upravni postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja, zato 36. člen Gradbenega zakona (GZ), na katerega se je skliceval tožnik, ne predstavlja ustrezne pravne podlage za priznanje statusa stranskega udeleženca. Glede navajanja emisij in obremenjevanja okolja je organ ugotovil, da gradbena inšpekcija ni pristojna za tovrstni nadzor. Varstvo posesti pred pristankom kosov odpadkov na zemljišču pa se ne more uveljavljati z zahtevo za uvedbo inšpekcijskega postopka ali izdaje odločbe, ampak s tožbo pri pristojnem sodišču. Ker tožnik ni izpolnjeval pogojev za udeležbo v postopku, je organ zavrnil tudi njegovo zahtevo za pregledovanje dokumentov v zadevi v skladu z 82. členom ZUP.

2. Drugostopenjski organ je odločitev prvostopenjskega organa potrdil in zavrnil zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Dodal je, da lahko po uveljavljeni sodni praksi oseba zahteva vstop v sicer tuj inšpekcijski postopek le na podlagi izkazanega varstva svojih pravnih koristi - gre torej za osebno in ne javno korist, temelječo neposredno na zakonu ali drugem predpisu. Dejanskega interesa v upravnem postopku ni mogoče uveljavljati. Naštete emisije so zgolj zatrjevane, ne pa tudi dokazane, niti ni izkazana prekomernost emisij. Opozarjanje na neskladnost s prostorskim aktom pa ne zadošča za sodelovanje v tujem inšpekcijskem postopku. Glede pregledovanja dokumentov je še dodal, da tožnik zgolj z navajanjem emisij, ki jim je zaradi sporne dejavnosti izpostavljen, ni verjetno izkazal, da bi imel od pregledovanja zadeve pravno korist. **Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

3. Tožnik je vložil tožbo iz razloga napačne uporabe materialnega prava, zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, stroške postopka pa naloži toženki.

4. V tožbi je navedel, da organ pri ugotavljanju statusa stranskega udeleženca ni uporabil določb GZ in posledično ni ugotovil relevantnega dejanskega stanja o obstoju tožnikovega pravnega interesa. Tožnik je svoj pravni interes utemeljeval s trditvami o neobstoju gradbenega dovoljenja za opravljanje dejavnosti družbe A., d.o.o. na spornih parcelah, saj tako gradbeno stanje krši predpise, ki se nanašajo na namensko rabo zemljišč oziroma objekta, ukrepe za zmanjšanje emisij, odmike od parcelnih meja in sosednjih stavb, ukrepe za preprečevanje širjenja požara na sosednje objekte, dostope in površine za gašenje in reševanje, mehansko odpornost in stabilnost nepremičnine v skladu s tretjo alinejo drugega odstavka 36. člena GZ. Te okoliščine so lahko tudi predmet gradbenega inšpekcijskega postopka. Nepomembno je tudi, da je postopek uveden, voden in končan po uradni dolžnosti. Varovanje javne koristi v takem primeru lahko obsega tudi varovanje zasebnih koristi posameznikov. Ne drži, da postopek na tožnikov pravni položaj ne vpliva. Družba A., d.o.o. bi morala za dejavnost zbiranja, sortiranja in začasnega skladiščenja odpadnih kovin pridobiti gradbeno dovoljenje, ker gre za spremembo namembnosti objektov, ki pa ni v skladu s trenutno veljavnim prostorskim načrtom. Tudi pristajanje kosov odpadkov na njegovo parcelo je upošteven razlog, saj je posledica gradbenega stanja oziroma kršitev GZ. Nepopolno oziroma zmotno je bilo ugotovljeno dejansko stanje. Organ je zmotno ugotovil, da se odpadki zbirajo na asfaltiranem območju, saj je v naravi, kot iz fotografij tožnika razvidno, da ni celotno območje asfaltirano, pač pa se razsuti odpadki zbirajo v večji meri na peščeni podlagi, kjer olja odtekajo v podtalnico, enako tudi vse padavine, saj območje ni pokrito. Ne gre za lesen objekt. Organ se tudi ni opredelil do vseh tožnikovih navedb in dokazov za priznanje pravnega interesa, zato je izpodbijani sklep neobrazložen.

5. Tožnik je nadalje navedel, da je izpodbijani sklep procesno zmoten tudi v delu, ki se nanaša na zavrnitev pregledovanja dokumentov, saj je pravica po osmem odstavku 82. člena ZUP neodvisna od priznanja statusa stranskega udeleženca in je treba pogoje za njeno uresničitev preizkušati ločeno.

6. Toženka je poslala upravne spise, odgovora na tožbo ni podala. Tudi stranka z interesom A., d.o.o. odgovora na tožbo ni podala.

7. Sodišče je v zvezi s sestavo sodišča sprejelo sklep, I U 1793/2020 z dne 1. 2. 2022, da v zadevi sodi sodnik posameznik (13. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)). Presodilo je namreč, da so pogoji za odločanje po sodniku posamezniku podani, ker gre v zadevi za vprašanje priznanja statusa stranskih udeležencev v inšpekcijskem postopku, v zvezi s katerim obstaja uveljavljena sodna praksa.

8. Sodišče je razpisalo glavno obravnavo 1. 3. 2022. Na glavno obravnavo sta pristopila tožnik in stranka z interesom A., d.o.o., ne pa toženka.

9. Tožnik je na naroku vztrajal pri svojih navedbah v postopku in dodal, da je sicer razlaga za priznanje statusa stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku zelo restriktivna, vendar so v tem primeru podane okoliščine, ki utemeljujejo priznanje statusa stranskega udeleženca. Določenih ukrepov, zlasti glede varovanja okolja in urejanja prostora, ni možno izposlovati v civilnem postopku, ampak le preko oblastvenega akta.

10. Stranka z interesom je na naroku prerekala vse tožbene navedbe. Navedla je, da tožnik želi skozi inšpekcijski postopek izvesti odpravo domnevnih emisij, kar pa ne sodi v stvarno pristojnost inšpekcijskega organa. Enako velja glede skladnosti gradbenega dovoljenja s prostorskimi akti. Stranski udeleženci po obstoječi sodni praksi v tak postopek ne sodijo. Splošnih določb ZUP se glede na njihovo subsidiarno uporabo ne bi smelo uporabiti, saj se inšpekcijski postopek vodi po pravilih Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN).

11. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v drugostopenjsko odločbo, pritožbo zoper izpodbijani sklep, izpodbijani sklep in vse ostale listine upravnega spisa. Zavrnilo je dokazni predlog za zaslišanje tožnika kot nepotrebnega, ker bi izpovedal le o okoliščinah, ki že izhajajo iz vseh dosedanjih vlog in pravnih sredstev v upravnem postopku in upravnem sporu. Tožnik zavrnitvi dokaznega predloga ni ugovarjal. **K I. točki izreka**

12. Tožba ni utemeljena.

13. V primeru je predmet upravnega spora zavrnitev zahteve tožnika za priznanje statusa stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku nadzora skladiščenja kosovnih odpadkov na objektu, ki meji na njegovo nepremičnino, in zahteve za pregledovanje dokumentov v predmetni zadevi.

_Glede priznanja statusa stranskega udeleženca_

14. Po četrtem odstavku 24. člena ZIN ima v inšpekcijskem postopku položaj stranke zavezanec; vlagatelj pobude, prijave, sporočila ali druge vloge nima položaja stranke. Sodišče sledi tožniku in ugotavlja, da je tako v teoriji kot sodni praksi presežena interpretacija četrtega odstavka 24. člena ZIN, da naj bi imel položaj stranke le zavezanec ter da druga oseba ne bi mogla uveljavljati položaja stranskega udeleženca. Ustavno sodišče je v več odločbah (št. Up-3/97 z dne 15. 7. 1999, št. Up-257/03 z dne 2. 10. 2003, in, št. Up-741/12 z dne 2. 7. 2015, na katero se sklicuje tudi tožnik) odločilo, da se z inšpekcijskimi ukrepi odloča o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih nadzorovanih oseb, inšpektorjeva odločitev pa posredno lahko predstavlja tudi korist ali drugačno spremembo pravnega položaja drugih oseb. Zaradi tega imajo osebe, katerih pravice ali pravne koristi so z ukrepi inšpekcijskega nadzorstva prizadete, v inšpekcijskem postopku položaj stranskega udeleženca. Ker ZIN uveljavljanja položaja stranskega udeleženca ne ureja, je potrebno uporabiti določbe ZUP (drugi odstavek 3. člena ZIN).

15. Po mnenju tožnika je treba v konkretnem primeru za presojo priznanja statusa stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku uporabiti določbo 36. člena GZ oziroma (bolj natančno) tretjo alinejo drugega odstavka te določbe. Pri tem se sklicuje na okoliščine, ki jih kot pravno relevantne za priznanje statusa stranskega udeleženca opredeljuje ta določba (po tej določbi so lahko stranski udeleženci v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (med drugim): - druga oseba, če izkaže, da bi nameravana gradnja zaradi svojega vpliva med gradnjo in po njej lahko vplivala na njene pravice in pravne koristi oziroma na njeno nepremičnino, pri čemer se za pravno korist šteje zlasti korist, ki se nanaša na namensko rabo zemljišča oziroma objekta, na ukrepe za zmanjšanje emisij, odmike od parcelnih meja in sosednjih stavb, ukrepe za preprečevanje širjenja požara na sosednje objekte, dostope in površine za gašenje in reševanje ter mehansko odpornost in stabilnost nepremičnine v lasti stranskega udeleženca).

16. Sodišče tožniku v tem delu ne sledi. Navedena določba se namreč nahaja v _II. poglavju: Postopek izdaje gradbenega dovoljenja_, torej poglavju, ki predpisuje dolžno izpolnjevanje zahtev vseh deležnikov v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, med drugim tudi določno opredeljuje, kdo so (oziroma so lahko) stranke (med drugim tudi stranski udeleženci) v tem postopku. Določbe GZ, ki predpisujejo inšpekcijski nadzor, in ZIN tudi ne napotujejo na uporabo 36. člena GZ v inšpekcijskem postopku. Po presoji sodišča se tožnik zato ne more z uspehom sklicevati na 36. člen GZ kot na relevantno določbo v tem primeru, kar pomeni, da materialno pravo ni bilo napačno uporabljeno, posledično pa ni prišlo do zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v tem pogledu ter so zato neutemeljeni vsi ugovori s tem v zvezi.

17. Po 43. členu ZUP se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes; pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, mora v svoji vlogi navesti, v čem je njen pravni interes.

18. Inšpekcijski postopek, voden na podlagi prvega odstavka 8. člena GZ, se izvaja nad predpisi iz področja graditve objektov, za katere je predpisano gradbeno dovoljenje. Pristojni gradbeni inšpektor v primeru ugotovitve nelegalne spremembe namembnosti, prepove uporabo objekta do izdaje uporabnega dovoljenja oziroma pravnomočnosti novega gradbenega dovoljenja (82. v povezavi z 84. členom GZ). Po 36. točki prvega odstavka 3. člena GZ sprememba namembnosti pomeni spremembo namena objekta ali njegovega dela, ki se izvede samostojno ali hkrati z vzdrževanjem, rekonstrukcijo ali prizidavo. Za spremembo namembnosti se ne šteje, če se namembnost spreminja v okviru podrazreda v skladu s predpisom, ki ureja uvedbo in uporabo enotne klasifikacije objektov.

19. V predmetnem inšpekcijskem postopku, ki se nanaša na nadzor skladiščenja kosovnih odpadkov, inšpektor ugotavlja materialnopravno pravilnost zavezančevega ravnanja glede uporabe zgrajenega objekta v primerjavi s pogoji izdanega gradbenega dovoljenja. Postopek se tako nanaša na nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov (prvi odstavek 2. člena ZIN); kot tak je zato organiziran in se izvršuje zaradi varstva javnega interesa in se vodi po uradni dolžnosti. V postopku je lahko udeležen poleg zavezanca tudi stranski udeleženec, če so njegove pravice ali pravne koristi z ukrepi gradbenega inšpekcijskega nadzorstva prizadete, oziroma če obstaja določeno pravno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega postopka.1

20. Upoštevajoč navedeno je po presoji sodišča inšpekcijski organ pravilno ugotovil, da tožnik nima pravnega interesa za vstop v inšpekcijski postopek. Tožnik je navajal emisije (hrup, vibracije, smrad, onesnaževanje podtalnice, vetrovni raznos kovinskih odpadkov, izgubo tržne vrednosti njegove nepremičnine, pristanka manjših in občasno večjih kosov odpadkov na njegovem zemljišču), ki pa jih ni izkazal, saj so le pavšalno zatrjevane, hkrati pa ni izkazana niti prekomernost emisij. Slednje prizna tudi tožnik v tožbi2, kjer navaja, da tožbe ne opira na navedbe glede prekoračitve emisij, ker nima sredstev za izvajanje monitoringa, s katerim bi lahko svoj pravni interes na tej podlagi utemeljil. Gradbeni inšpektor je pravilno presodil tudi, da se varstvo zoper predmetne emisije ne more uveljavljati v gradbenem inšpekcijskem postopku, ampak v okviru sosedskega prava kot motenje ali posegi v izvrševanje lastninske pravice oziroma da so za njihovo obravnavo stvarno pristojne druge inšpekcije, kot npr. s področja varstva okolja.

21. Tožnik svoj pravni interes utemeljuje s trditvami o neobstoju gradbenega dovoljenja stranke z interesom A., d.o.o. za opravljanje dejavnosti skladiščenja kosovnih odpadkov. Tožnik tako navaja, da je gradbeno stanje oziroma opravljanje sporne dejavnosti v neskladju z gradbenim dovoljenjem in s prostorskimi akti, kar podrobno obrazlaga (tudi s povzemanjem materialnopravne podlage - Zakona o graditvi objektov, GZ, z za območje veljavnim prostorskim aktom), vendar pa pri tem ne pove, ali in kako takšno stanje neposredno vpliva nanj, kakšno osebno pravno korist bi imel od morebitne ugotovitve takšnih kršitev oziroma kakšno materialnopravno razmerje naj bi imel do upravne stvari. Enako velja tudi glede odmikov od parcelnih meja in sosednjih stavb, kjer niti ne navaja, da bi bili odmiki z njegovo nepremičnino v neskladju s predpisi. Tudi glede ukrepov za preprečevanje požara na sosednje objekte, površin za gašenje in reševanje tožnik ne navede, da bi bili izvedeni oziroma predvideni v nasprotju s predpisi oziroma katere njegove pravice naj bi bile s tem prizadete. Glede na to, da svojega pravnega interesa ne pojasni, ostajajo njegove navedbe, da se javni interes prekriva z njegovim zasebnim, na pavšalni ravni. Sodišče nadalje ugotavlja, da je tožnik pri sklicevanju na ustavne pravice glede varstva interesov posameznikov prekludiran, saj v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Da bi tožnik slednje uveljavljal že v upravnem postopku, pa iz podatkov spisa ne izhaja, prav tako ni upravičil, zakaj jih takrat ni že navedel (52. člen ZUS-1).

22. Sodišče se tako v celoti strinja z razlogi prvostopenjskega organa, s katerimi je ta utemeljil, da tožnik s svojimi navedbami ne zatrjuje pravic oziroma pravnih interesov, ki jih je mogoče varovati v inšpekcijskem postopku. Sodišče zato zaključuje, da tožnik ni izkazal določenega pravnega razmerja do upravne zadeve in s tem pogojev za pridobitev statusa stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku.

23. Sodišče tožniku tudi ne pritrjuje, da je izpodbijani sklep neobrazložen. Po presoji sodišča sklep vsebuje vsa odločilna dejstva in relevantno pravno podlago, ko se sklicuje na 24. člen ZIN in 43. člen ZUP, s tem pa zadosti standardu obrazloženosti iz 214. člena ZUP, zato zatrjevana kršitev postopka ni izkazana.

24. Tožnikove navedbe glede nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja pa se nanašajo na ugotovitve zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 3. 6. 2019 in ne na ugotovitve v izpodbijanem aktu, zato so pravno nerelevantne že iz tega razloga. V skladu s 3. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1 se namreč sme upravni akt izpodbijati, če dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno v samem upravnem aktu, ne pa v drugih dokumentih upravnega postopka.

25. Ob tem pa je treba še dodati, da ugotovitve, ali je območje, ki je predmet inšpekcijskega postopka res v celoti asfaltirano in ali je postavljen objekt lesen ali ne, ne sodijo v okvir relevantnega dejanskega stanja pri presoji, ali je v tem primeru podan pravni interes tožnika za sodelovanje v predmetnem inšpekcijskem postopku. Zato se do teh okoliščin organu v izpodbijanem aktu tudi ni bilo treba opredeliti.

_Glede pravice do pregleda dokumentov_

26. V skladu s prvim in drugim odstavkom 82. člena ZUP imajo stranke pravico pregledovati dokumente zadeve in na svoje stroške prepisati ali preslikati potrebne dokumente v fizični ali elektronski obliki. Pregledovanje, prepisovanje in preslikovanje dokumentov nadzoruje določena uradna oseba ali pa poteka v informacijskem sistemu organa ali v informacijskem sistemu za sprejem vlog, vročanje in obveščanje, v katerem stranka svojo istovetnost dokaže s svojim kvalificiranim potrdilom za elektronski podpis. Pravico ima tudi vsakdo drug, ki verjetno izkaže, da ima od tega pravno korist. Po oceni sodišča navedeni zakonski pogoj kaže na to, da je pravica namenjena temu, da lahko oseba z vpogledom v upravni spis pride do podatkov, za katere verjetno izkaže, da bodo v drugem pravnem postopku pomembni za varstvo njenega pravnega položaja.

27. Tožnik je utemeljeval svojo pravico do pregledovanja dokumentov s statusom stranskega udeleženca in na podlagi dejstva, da bo s pridobitvijo listin v gradbenem inšpekcijskem postopku lahko uveljavljal tudi morebitne druge pravice v civilnih in upravnih postopkih proti kršitelju A., d.o.o. 28. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da tožnik ne more uveljavljati svoje pravice do pregleda dokumentacije kot stranski udeleženec, saj takšnega statusa nima. Se pa strinja z njegovimi navedbami, da je pravica do pregleda dokumentacije po drugem odstavku 82. člena ZUP neodvisna od priznanja statusa stranskega udeleženca in je zato treba pogoje za njeno uresničitev preizkušati ločeno. Za razliko od strank in stranskih udeležencev, pri katerih ima pravica do vpogleda v spis, ki jo ti uresničujejo na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUP, nedvomno procesno naravo, je pri tretjih osebah, ki niso neposredno udeležene v postopku, pravna narava te pravice drugačna. Zanje pravica iz drugega odstavka 82. člena ZUP ni del njihovega procesnega položaja v upravnem postopku, ampak je posebna zakonska pravica, ki ima svoj specifični namen in se o njej odloča v posebnem postopku.3 Dokazni standard izkazanega pravnega interesa za pregled dokumentacije je nižji kot pri ugotavljanju statusa stranskega udeleženca, saj je treba pravno korist le _verjetno_ izkazati.

29. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, prvostopenjski organ navedene pravice ni ugotavljal ločeno, temveč jo je zavrnil že na podlagi ugotovitve, da vlagatelji (med katerimi je bil tudi tožnik) ne izpolnjujejo pogojev za udeležbo v postopku, kar pa glede na zgoraj povzete zakonske določbe ZUP in njihovo razlago, potrjeno tudi v upravnosodni praksi, ne zadošča. Vendar je ugotovljeno pomanjkljivost (ki bi lahko terjala odpravo izpodbijanega sklepa v tem delu zaradi nemožnosti preizkusa v tem delu – 7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) odpravil drugostopenjski organ, ki se je, kot mu to dopušča 248. člen ZUP, v obrazložitvi svoje odločbe opredelil tudi do verjetno izkazane pravne koristi po drugem odstavku 82. člena ZUP.

30. Sodišče sledi obrazložitvi drugostopenjskega organa, da tožnik ni verjetno izkazal svoje pravne koristi. V skladu s sodno prakso4 mora prosilec verjetno izkazati, da ima od pregleda dokumentacije upravne zadeve neposredno (tedaj obstoječo ter ne morebitno ali bodočo) osebno korist (ter ne tujo ali javno), ki je oprta na zakon ali drug zakonit predpis (dejanska korist ne zadostuje). Sodišče ugotavlja, da tožnik ni konkretiziral, katere pravice so mu bile kršene z zatrjevanimi emisijami in v katerem civilnem oziroma upravnem postopku jih uveljavlja, niti ni navedel pridobitev katerih listin bi za to potreboval. V tožbi se sicer sklicuje na sam izpodbijani sklep, ki napotuje na možne postopke, vendar svojih (konkretnih) navedb ne more nadomestiti z navedbami, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa.

31. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in zakonit, izpodbijani akt pa je pravilen in temelji na zakonu, hkrati pa sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

32. Sodišče je o zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi (51. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka**

33. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

34. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom A., d.o.o. je sodišče sprejelo na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. ZUS-1 namreč vprašanja povrnitve stroškov postopka strankam z interesom ne ureja, zaradi česar se v teh primerih uporablja ZPP. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni strani in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker je stranka z interesom (objektivno gledano) uspela s svojim predlogom, da se tožba zavrne kot neutemeljena, je zaradi navedenega načeloma upravičena do povrnitve stroškov postopka. Ker pa se po prvem odstavku 155. člena ZPP povrnejo stranki le ''potrebni stroški'', je treba ugotoviti, ali so navedbe stranke z interesom na glavni obravnavi take, ki so (bile) pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki (so) vplivale na odločitev sodišča. Po presoji sodišča stranka z interesom ni podala navedb, s katerimi bi vplivala na odločitev sodišča. Glede na navedeno stranki z interesom stroški postopka ne gredo.

1 Sodba Upravnega sodišča RS III U 394/2011 z dne 25. 1. 2013. 2 Stran 6 tožbe. 3 Sklep Upravnega sodišča RS I Up 633/2011 z dne 23. 2. 2012. 4 Sodba Upravnega sodišča RS I U 511/2014 z dne 25. 11. 2014 in I U 1051/2018-10 z dne 7. 7. 2020.