Jedro

Obsojenec je res že na ozemlju Republike Slovenije proti plačilu prevzel tuje državljane, ki so pred tem ilegalno prekoračili državno mejo, z namenom, da jih z vozilom spravi preko ozemlja Slovenije do slovensko-italijanske meje, a je deloval v organizirani skupini kot izvajalec točno določenega dejanja v sklopu prepovedanega spravljanja tujcev preko državne meje Republike Slovenije in sicer iz koristoljubnosti, s tem pa je izpolnil vse zakonite znake kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega A.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka nastal s tem izrednim pravnim sredstvom na 400 (štiristo) EUR odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je obsojene A.M., D.M. in D.K. spoznalo za krive kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Vsem trem obsojencem je izreklo pogojne obsodbe, v kateri je obsojenemu A.M. določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo petih let, obsojenemu D.M. določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in obsojenemu D.K. določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, vsem trem obsojencem pa je izreklo tudi denarno kazen, vsakemu v znesku 50.000 SIT. Obsojencem je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka in vsakemu na 25.000 SIT odmerjeno povprečnino.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenega A.M. dne 19.6.2006 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zahtevi navaja, da iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja ne izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ. Bistveni element tega kaznivega dejanja je prehod državne meje Republike Slovenije, česar pa obsojenec ni storil, ker ni nezakonito prečkal meje; prevoz ilegalnih pribežnikov znotraj ozemlja Republike Slovenije pa ni dejanje, ki bi bilo inkriminirano v času storitve dejanja. Sodišče je obsojencu kršilo pravico do pritožbe, saj je v zapisniku z glavne obravnave navedlo, da se odpoveduje pravici do pritožbe, česar pa obsojenec ni storil in je zapisnik podpisal v prepričanju, da so realno povzete njegove izjave, zato zapisnika ni bral. Obsojenec je bil v dejanski zmoti, njegova prava volja pa izhaja iz izjave z dne 14.6.2006, ko je preko svoje zagovornice podal napoved pritožbe, vendar je sodba zaradi napačnega povzetja obsojenčeve prave volje postala pravnomočna že 7.6.2006, zato pritožba zoper njo ni bila možna.

3. Vrhovna državna tožilka A.M. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 8.8.2006, predlaga zavrnitev zahteve.

B - 1. 4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:– da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesnopravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B - 2. 5. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe (1. in 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Pri tem pa v zahtevi konkretno ne navaja zakonskih določb, ki naj bi jih sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo.

6. Navedbe zagovornice v zahtevi za varstvo zakonitosti, da v opisu obsojencu očitanega kaznivega dejanja niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ, ker obsojenec ni prestopil državne meje, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljane kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP.

7. Pravilno v zahtevi zagovornica navaja, da kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ (veljavnega v času storitve dejanja) stori, kdor se ukvarja s prepovedanim spravljanjem drugih čez mejo Republike Slovenije, ali kdor iz koristoljubnosti spravi drugega čez mejo ali spravi čez mejo več oseb.

8. Iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojenec skupaj s soobsojencema iz koristoljubnosti spravil čez mejo več oseb tako, da je po predhodnem medsebojnem dogovoru in dogovoru z neugotovljenim sostorilcem iz Hrvaške, se obsojenec dne 5.11.2001 po navodilih soobsojenca kam naj gre iskat ilegalce, odpeljal v R. v bližino hrvaško-slovenske meje, kjer je v vozilo naložil najprej štiri državljane ZRJ z namenom, da v dveh vožnjah vseh osem državljanov ZRJ, ki za vstop v Slovenijo niso imeli dokumentov, mejo med Hrvaško in Slovenijo pa so prestopili s pomočjo neugotovljenega vodiča iz Hrvaške, ki je bil v dogovoru s soobsojenim M., spravi do slovensko-italijanske meje, soobsojeni K. pa je s svojim vozilom vozil pred njim in ga obveščal o prisotnosti policije, za kar bi vsi trije obsojenci prejeli plačilo od 100 do 800 DEM po osebi in si denar med seboj razdelili.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ni kršilo določbe 2. odstavka 311. člena KZ, ko je obsojence spoznalo za krive očitanega jim kaznivega dejanja. Iz opisa dejanja v izreku sodbe je razvidno, da je obsojenec res že na ozemlju Republike Slovenije proti plačilu prevzel tuje državljane, ki so pred tem ilegalno prekoračili državno mejo, z namenom, da jih z vozilom spravi preko ozemlja Slovenije do slovensko-italijanske meje, pri tem pa je bil zaloten, ko je vozilo ustavila policija. Obsojenec pa je deloval v organizirani skupini kot izvajalec točno določenega dejanja v sklopu prepovedanega spravljanja tujcev preko državne meje Republike Slovenije (prevzem tujcev, ki so pred tem ilegalno prestopili državno mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo in njihov prevoz po ozemlju Republike Slovenije proti meji z Republiko Italijo) in sicer iz koristoljubnosti. Zato je neutemeljeno sklicevanje zagovornice na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Up-265/01 in zmotno sklepanje vložnice, da bi moral obsojenec, da bi uresničil znake očitanega mu kaznivega dejanja, sam prečkati državno mejo Republike Slovenije. S takim ravnanjem, kot je opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, je obsojenec izpolnil vse zakonite znake kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ (enako tudi sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 168/99 z dne 14.2.2002 in opr. št. I Ips 100/2001 z dne 17.4.2003).

10. Zagovornica v zahtevi navaja, da je bilo kaznivo dejanje storjeno dne 5.11.2001, ko je veljal 311. člen KZ. Šele 20.4.2004 je bila objavljena novela 311. člena KZ (KZ-B). Dikcija 311. člena KZ-B je strožja od dikcije, ki jo je v 311. členu določal KZ. Zato bi moralo sodišče uporabiti določilo 311. člena KZ. Te navedbe v zahtevi je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljane kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena KZ, ki pa po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Kot izhaja iz izreka izpodbijane pravnomočne sodbe je sodišče obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ, ki je veljal v času storitve dejanja in za katerega tudi zagovornica v zahtevi ugotavlja, da je milejši od kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 311. členu KZ-B, veljavnega v času izreka sodbe sodišča prve stopnje.

11. Zagovornica v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP z navedbo, da je sodišče obsojencu kršilo pravico do pritožbe, ko je v zapisniku o glavni obravnavi navedlo, da se je obsojenec odpovedal pravici do pritožbe. Pravici do pritožbe sta se odpovedala soobsojenca in njuna zagovornika, ne pa tudi obsojeni A.M. 12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz zapisnika z glavne obravnave z dne 7.6.2006 izhaja, da je predsednik senata po razglasitvi obsodilne sodbe, ob kateri je bil navzoč tudi obsojenec, stranke poučil o pravici do pritožbe v roku 15 dni od vročitve prepisa sodbe, o dolžnosti napovedi pritožbe takoj oziroma najkasneje v roku 8 dni, in o posledicah nenapovedi pritožbe kakor tudi, da morajo obsojenci do pravnomočnosti sodbe vsako spremembo naslova sporočiti sodišču. Za tem pa so se vsi trije obsojenci, zagovornika soobsojenih D.M. in D.K. ter okrožni državni tožilec odpovedali pravici do pritožbe, kar so vsi potrdili s podpisom zapisnika z glavne obravnave.

13. Iz zapisnika z glavne obravnave tako izhaja, da je bil obsojenec po razglasitvi sodbe v zvezi s pravico do pritožbe zoper sodbo pravilno poučen, tako kot določa 1. odstavek 362. člena ZKP ter se je za tem pravici do pritožbe odpovedal. Takšno svojo izjavo o odpovedi pravici do pritožbe je obsojenec potrdil tudi s svojim podpisom. Glede na navedeno ni dvoma, da se je obsojenec na glavni obravnavi dne 7.6.2006 takoj po razglasitvi sodbe izrecno in nedvoumno odpovedal pravici do pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje in so zato neutemeljene navedbe v zahtevi, da se obsojenec pravici do pritožbe ni odpovedal. C.

14. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zahteva za varstvo zakonitosti uveljavljala, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

15. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: ker zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen ZKP v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter obsojenčeve premoženjske razmere kot izhajajo iz podatkov spisa.