Jedro

Pri odmeri je bilo upoštevano, da toženec ni zaposlen, kar pa ni razlog za neplačevanje preživnine.

Načeloma drži, da otroški dodatek ne nadomešča primarne zakonske dolžnosti preživljanja s strani staršev. Ker pa je v konkretnem primeru premoženjsko stanje preživninskih zavezancev slabše (oče je brez zaposlitve), mora otroški dodatek predstavljati korektiv slabšega premoženjskega stanja in ga je zato treba upoštevati pri odmeri preživnine.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da se mladoletna hčerka N. D. zaupa v vzgojo, varstvo in oskrbo tožnici I. K.. Glede stikov med mladoletno hčerko in tožencem je odločilo, da se izvajajo na željo mladoletne hčerke po njunem medsebojnem dogovoru ter tožencu naložilo, da za mladoletno hčerko N. plačuje mesečno preživnino v višini 100,00 EUR. Višji preživninski tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

2. Zoper odločitev o višini preživnine (točka II. izreka izpodbijane sodbe) se pritožujeta obe pravdni stranki in uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju: ZPP). Tožnica v pritožbi poudarja, da je določena preživnina bistveno prenizka in krši načelo družinskega prava, s katerim se zagotavlja in ščiti najboljši interes otroka, poleg tega pa je preživninsko breme nepravično porazdeljeno. Denarni prispevek tožnice k stroškom preživljanja hčerke znaša kar 75 % osnovnih stroškov. Poleg tega na tožnico odpade tudi druga oblika preživljanja – delo in trud, ki ju vlaga v vzgojo otroka ter neposredna skrb za vse njegove življenjske potrebe. Izpostavlja, da namen otroškega dodatka ni nadomestilo preživninske obveznosti roditeljev, temveč prispevek k izboljšanju slabšega socialnega položaja otroka. Otroškega dodatka ni mogoče upoštevati kot vir dohodka enega od staršev za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb otrok. Po pritožničinem mnenju bi moral znatnejši delež preživninskega bremena nositi toženec, pri tem pa se ne sme upoštevati zgolj z njegove strani izkazan uradni dohodek, ampak tudi zmožnost zaslužiti oziroma si poiskati ustrezen vir dohodka. Pritožnica poudarja, da mora biti višina preživnine taka, da je primerna za uspešen celostni razvoj otroka, zato ni dovolj, da se z njo zagotavlja zgolj golo preživetje.

3. Toženec v pritožbi izpostavlja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede potreb upravičenke in materialnih ter pridobitnih zmožnosti zavezanca za preživnino. V konkretnem primeru bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati izrazito slab finančni položaj toženca, ki je izkazan s potrdili DURS-a in ugotovljen neposredno na zaslišanju. Pritožnik izpostavlja, da je prvostopenjsko sodišče nekritično sledilo trditvam tožnice o izdatkih za mladoletno hčerko, čeprav tožnica za določena zatrjevanja listinskih dokazov sploh ni predložila. Tako ni predložila dokazil o stroških za mesečno avtobusno vozovnico, pa tudi ne računov za čistila v zvezi z nego kože, kozmetiko ter stroški bivanja. Izkazani pa tudi niso stroški ogrevanja, ki jih tožnica zatrjuje v znesku od 600,00 EUR do 1.000,00 EUR. Pri odločanju o višini preživnine je prvostopenjsko sodišče določilo previsok obseg finančnih potreb za otroka. Poleg tega pa tudi ni mogoče preveriti načina, kako je sodišče prišlo do tega zneska.

4. Pritožbi sta bili vročeni pravdnima strankama, ki pa odgovora nanju nista podali.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Starši imajo pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, s svojim delom in dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok. Zaradi zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo imajo starši pravico in dolžnost, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj in koristi svojih mladoletnih otrok. Preživljanje otroka je zakonska dolžnost roditeljev, ki je omejena na njihove sposobnosti in zmožnosti (prvi odstavek 123. člena ZZZDR).

K pritožbi tožnice:

7. Prvostopenjsko sodišče je pri odmeri preživnine uporabilo pravilno materialnopravno izhodišče in preživnino odmerilo glede na potrebe mladoletne hčerke ter materialne in pridobitne zmožnosti staršev. Neutemeljen je tožničin pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče tožencu naložilo bistveno prenizko plačevanje preživnine in preživninsko breme nepravično porazdelilo. Pritožnica pravilno ugotavlja, da je njen delež preživljanja mladoletne hčerke precej višji od deleža toženca, saj tožnica skrbi tudi za vzgojo mladoletne hčerke in prevzema neposredno skrb za vse njene življenjske potrebe. Kljub temu pa je po oceni pritožbenega sodišča odločitev prvostopenjskega sodišča o višini preživnine pravilna. Pri odmeri je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, da toženec ni zaposlen, kar pa seveda ni razlog za neplačevanje preživnine. Prvostopenjsko sodišče tudi ni sledilo tožencu, da ni delovno sposoben, saj te svoje trditve ni z ničemer izkazal. Določena preživnina je tako glede na njegovo finančno stanje povsem ustrezna, saj ga sili k aktivnemu iskanju zaposlitve. Pritožničin delež k preživljanju mladoletne hčerke pa je seveda višji, saj ima tudi bistveno višje dohodke – v povprečju zasluži 1.600,00 EUR, prejela je 600,00 EUR regresa, pa tudi 13. plačo v višini 1.000,00 EUR. Glede na izkazane mesečne stroške za preživljanje mladoletne hčerke (400,00 EUR) ter ob upoštevanju, da tožnica prejema za hčerko tudi otroški dodatek, je odločitev prvostopenjskega sodišča v zvezi z odmero preživnine povsem ustrezna.

8. Pritožbeno sodišče v zvezi z očitki glede upoštevanja otroškega dodatka v celoti pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča. Načeloma drži, da otroški dodatek ne nadomešča primarne zakonske dolžnosti preživljanja s strani staršev. Ker pa je v konkretnem primeru premoženjsko stanje preživninskih zavezancev slabše (oče je brez zaposlitve), mora otroški dodatek predstavljati korektiv slabšega premoženjskega stanja in ga je zato treba upoštevati pri odmeri preživnine.

9. Prisojena preživnina res ne zagotavlja niti golega preživetja, kot ugotavlja pritožnica, vendar pa je pri tem treba upoštevati, da je tožničin finančni položaj bistveno boljši od toženčevega; pomembno pa je tudi dejstvo, da pritožnica za hčerko prejema otroški dodatek.

K pritožbi toženca:

10. Neutemeljen je toženčev pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo njegovega izrazito slabega finančnega položaja. Kljub temu, da je toženec brez zaposlitve, se je dolžan v največji meri potruditi, si poiskati ustrezno delo in prispevati k preživljanju mladoletne hčerke. Pri tem pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da zatrjevane psihične težave in delovna nezmožnost niso z ničemer izkazane. Prvostopenjsko sodišče se je v zadostni meri opredelilo tudi do stroškov, ki nastajajo s preživljanjem otroka, zato ne drži pritožbeni očitek, da je izračun stroškov za preživljanje mladoletne hčerke nepravilen. Izhodišče za oceno stroškov preživljanja je prvostopenjsko sodišče najprej našlo v trditvah tožnice, ki jih je v celoti obravnavalo skupaj s tožničino izpovedbo. Pri ugotavljanju stroškov preživninske upravičenke ne gre za natančen matematični izračun, marveč za njihovo oceno, kar je v konkretni zadevi pravilno naredilo tudi prvostopenjsko sodišče. Del stroškov je tožnica tudi listinsko izkazala, pri oceni stroškov za mesečno avtobusno vozovnico pa je imelo sodišče podlago v tožbenih trditvah in tožničini izpovedbi. Tožnica je jasno izpovedala, da se mladoletna hčerka sedaj vozi v šolo z druge lokacije, vendar pa cena vozovnice ostaja ista. Glede stroškov za higieno in čistila ter bivanje tožnica res ni predložila listinskih dokazov, vendar pa je zadostila dokaznemu bremenu s svojo izpovedbo, ki jo je prvostopenjsko sodišče v celoti sprejelo. Stroškov ogrevanja v višini od 600,00 do 1.000,00 EUR pa prvostopenjsko sodišče sploh ni upoštevalo.

11. Prvostopenjsko sodišče je potrebe mladoletne hčerke dovolj določno opredelilo, pri čemer ni treba, da bi posebej zneskovno navajalo vsako zatrjevano postavko. Pomembno je, da je podana splošna ocena izdatkov glede na potrebe mladoletne hčerke, pri čemer morajo biti ob bok potrebam postavljene tudi zmožnosti preživninskih zavezancev, kar pa je prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi tudi storilo.

12. Ker pritožbi pravdnih strank nista utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pravdni stranki s pritožbo nista uspeli, zato sami nosita stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP). Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami