Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku odškodnino v znesku 108.000,00 SIT in mu povrniti pravdne stroške v znesku 109.748,00 SIT, oboje z zamudnimi obrestmi od 19.1.1998 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. V celoti je zavrnilo tudi nasprotni tožbeni zahtevek. Ugotovilo je, da je toženec dne 20.3.1993 poškodoval tožnika z motiko. Tožnik sam pa je zaradi svojega neprimernega vedenja deset odstotno soodgovoren za škodo. Toženec je tožniku prizadejal rano na spodnji ustnici. V zvezi s tem je tožnik pretrpel dva dni trajajoče srednje hude bolečine in en teden trajajoče lahke bolečine. Prestal je kratkotrajen močan in nato še lažji strah ter nekajdnevni lažji sekundaren strah. Za pretrpljene telesne bolečine mu je sodišče prisodilo odškodnino v znesku 80.000,00 SIT in za strah 40.000,00 SIT, zmanjšano za deset odstotni delež sokrivde. Skaženosti sodišče ni ugotovilo. Toženčev nasprotni zahtevek je v celoti zavrnilo kot neutemeljen.

Proti tej sodbi se je pritožila tožeča stranka. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge po 2. in 3. točki 385. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni ali pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge ali prve stopnje v novo sojenje. Zavzema se za prisojo višje odškodnine za strah in za pretrpljene telesne bolečine. Meni, da prisojena zneska ne predstavljata satisfakcije v skladu z 200. členom Zakona o obligacijskih razmerjih. Navaja, da je tožnik prestal smrtni strah, saj bi ga toženec z motiko lahko ubil. Prenizka je tudi odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, ki ni v skladu s prakso sodišč v podobnih primerih. Z odločitvijo o pravdnih stroških je sodišče kršilo določila zakona o pravdnem postopku.

Toženec v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik prestal kratkotrajen močan primaren strah. Pri tem ni upoštevalo izvedenskega mnenja dr. A. S., ki je ugotovil samo lažji primaren in sekundaren strah. Tožnik je, ko je bil zaslišan kot stranka, izjavil, da izvedeniško mnenje v celoti sprejema in glede strahu dodal, da se je malo ustrašil. V zvezi s tem je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da na podlagi teh podatkov tožniku sploh ne bi pripadala nobena odškodnina za strah. Prisojena odškodnina je utemeljena samo glede na omenjeno ugotovitev sodišča prve stopnje o močnem strahu, ki ga je tožnik prestal ob dogodku. Tožnikovo revizijsko zatrjevanje smrtnega strahu pa nima podlage niti v ugotovitvah sodišča, še manj pa v ugotovitvah izvedenca in v izpovedbi tožnika samega. Zato tožnikov revizijski predlog za priznanje višje odškodnine za strah ni utemeljen.

Na podlagi izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik dva dni trpel srednje hude in en teden lahke bolečine. Glede na take ugotovitve prisojena odškodnina v znesku 80.000,00 SIT nikakor ni prenizka. Napačno je tudi revizijsko zatrjevanje, da takšna odškodnina ni v skladu s primerljivo sodno prakso. Nasprotno, prisojena odškodnina je povsem v mejah odškodnin, ki jih za podobne lahke primere pozna sodna praksa. Hkrati ustreza tudi standardu pravične denarne odškodnine po 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih in pomeni satisfakcijo, sorazmerno tožnikovi pretrpljeni nepremoženjski škodi.

Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep (5. odstavek 129. člena ZPP). To ni sklep, s katerim se postopek konča in ga zato z revizijo ni mogoče izpodbijati (1. odstavek 400. člena ZPP). Glede na to revizijsko sodišče ne more presojati pravilnosti odmere stroškov. Stroškovni izrek lahko spremeni ali razveljavi le v zvezi z ustrezno odločitvijo o glavni stvari. Revizijskega predloga za spremembo odmere stroškov zato revizijsko sodišče ni upoštevalo.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 166. in prvem odstavku 155. člena ZPP. Revizijski odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve. Zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožena stranka sama.