Jedro

Iz odgovora tožene stranke in iz podatkov v spisu izhaja, da je bil tožnik dne 6. 7. 2016 pogojno odpuščen. To pomeni, da mu je med postopkom pravni interes za odločitev v zvezi s pogojnim odpustom, ki ga je ob vložitvi tožbe sicer imel, prenehal. Tožnik si zato tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu, glede na zahtevek, postavljen v tožbi, to je (zgolj) zahtevek za odpravo izpodbijanega akta (izpodbojna tožba), ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Komisija za pogojni odpust, ob sklicevanju na 88. člen KZ-1, zavrnila tožnikovo prošnjo za pogojni odpust s prestajanja kazni. V svoji obrazložitvi navaja, da tožnik, kljub temu, da po mnenju Zavoda izpolnjuje splošne kriterije za pogojni odpust, po njeni oceni ne predstavlja pozitivne prognoze glede ponovitvene nevarnosti. V zvezi s tem izpostavlja dejstvo, da tožnik ni izpolnil obveznosti po obsodilni kazenski sodbi, saj stranske denarne kazni v višini 45.258,74 EUR ni plačal oziroma jo je začel plačevati šele po opozorilu zavodskega osebja, v zelo skromnem znesku, 30,00 EUR mesečno od meseca januarja leta 2016, čeprav je v zaporu zaposlen že od 1. 4. 2015. To pomeni, da je tožnik do kaznivega dejanja v tem pogledu nekritičen.

2. Tožnik v tožbi navaja, da napadena odločba ne vsebuje konkretne argumentacije za negativno odločitev, zato je ni mogoče preizkusiti. Hkrati je odločba v nasprotju z dejanskim stanjem in v nasprotju z zakonsko ureditvijo, ki ureja pogoje za pogojni odpust. Neplačilo denarne kazni ni tista okoliščina, ki bi jo 88. člen KZ-1 opredeljeval kot okoliščino, zaradi katere pogojni odpust ne bi bil dovoljen, saj ta zakonska določba te okoliščine ne vsebuje. Za odločanje po prostem preudarku je treba ugotoviti za odločitev potrebna dejstva, odločitev na podlagi teh dejstev pa mora biti obrazložena, tako da je mogoče preizkusiti, ali je bila sprejeta v mejah pooblastila za odločanje po prostem preudarku. V svoji prošnji je zapisal tudi, da mu je bilo s pravnomočno sodbo odvzeto premoženje, ki znatno presega znesek zahtevanega vračila premoženjske koristi in je zato izjavil pobot plačila denarne kazni z zahtevkom o povračilu preveč odvzetega premoženja ter za takšno trditev tudi predložil dokaze, do česar pa se tožena stranka ni opredelila. Meni tudi, da je ponovitvena nevarnost lahko podana le v zvezi z že storjenim dejanjem, zato bi morala tožena stranka obrazložiti, na kakšen način naj bi tožnik ponovil kaznivo dejanje kot stečajni upravitelj, ob dejstvu, da mu je bila odvzeta licenca in da nove ne more pridobiti. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo Komisije za pogojni odpust Ministrstva za pravosodje z dne 8. 3. 2016 razveljavi (pravilno: odpravi) in zadevo vrne v nov postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je dne 4. 7. 2016 izdala odločbo o pogojnem odpustu, s katero je bil tožnik pogojno odpuščen dne 6. 7. 2016. Zato tožnik nima več pravnega interesa za razsojanje. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže. Dalje navaja, da je Vrhovno sodišče RS v vmesnem času (med sejo v mesecu marcu in mesecu juniju 2016) sodbo, na podlagi katere je tožnik v tistem času prestajal kazen zapora, spremenilo tako, da je skrajšalo kazen iz 6 let zapora na 4 leta in 2 meseca zapora ter znižalo denarno kazen iz 45.258,74 EUR na 28.496,25 EUR, ki jo je nato več oseb za tožnika tudi v celoti plačalo. S tem je tožnik izkazal, da v celoti spoštuje sodbo sodišča. Glede tožbenih navedb in o prekoračitvi pooblastila za odločanje po prostem preudarku in glede neplačila denarne kazni poudarja, da je pri odločanju upoštevala vse okoliščine v zvezi s prestajanjem kazni, zlasti pa je v okviru odnosa tožnika do kaznivega dejanja ocenjevala, ali tožnik dejanje obžaluje ter kako so izrečene sankcije vplivale na njegovo resocializacijo ter pri tem ugotovila, da tožnik od relativno visokega zneska denarne kazni ni plačal sorazmernega deleža, temveč le dvakrat po 30,00 EUR mesečno ter da je pričel kazen plačevati šele po opozorilu zavodskih služb. Kasneje je izrečeno denarno kazen (po spremenjeni sodbi) v celoti plačal in s tem pokazal popolno spoštovanje sodbe, zaradi česar je bil posledično tudi pogojno izpuščen. Navaja tudi, da ponovitvene nevarnosti ni mogoče ocenjevati zgolj z vidika specialnega povratništva, to je ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja, temveč tudi z vidika splošnega povratništva, še zlasti s področja gospodarskega kriminala. Sodišču predlaga, da izvede dokaze in odloči, da se tožnika pogojno ne odpusti oziroma podrejeno, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožnik v pripravljalnih vlogah navaja, da je postopek tožene stranke, ki odloča o pogojem odpustu, postopek o stvarnih omejevalnih ukrepih v kazenskem postopku. Učinkovito varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v teh primerih zahteva, da ima prizadeti možnost pravnega varstva, tudi v primeru, ko izpodbijani sklep ni več veljaven ali ko so odpravljeni njegovi učinki. Zato še vedno izkazuje pravni interes za vodenje postopka zaradi varovanja varstva človekovih pravic. Ponovno poudarja, da neplačilo stranske denarne kazni ni merodajno za obravnavo izpolnjevanja pogojev za pogojni odpust, ker 88. člen KZ-1 te okoliščine ne navaja. O vprašanju o tem, ali je stranska denarna kazen plačana ali ne, ima pravico odločati le redno sodišče in ne tožena stranka. Da je temu tako, izhaja tudi iz dejstva, da je Okrožno sodišče v Kopru, ker denarna kazen ni bila plačana, zoper tožnika sprožilo izvršilni postopek, ki pa se je končal z umikom predloga navedenega sodišča. 5. Tožena stranka v pripravljalni vlogi poudarja, da pogojni odpust ni ustavna človekova pravica, temveč privilegij. Nadalje navaja, da se pri oceni glede utemeljenega pričakovanja ponovitve kaznivega dejanja upoštevajo vse okoliščine in dejstva, pomembna za odločitev, med katere spadajo tudi obveznosti, ki izhajajo iz sodbe, s katero je obsojenec obsojen, saj obsojenec, med drugim, tudi s plačilom denarne kazni pokaže, da spoštuje sodbo sodišča. Tožnik je kasneje, sicer znižano denarno kazen, tudi plačal in je bil zato tudi pogojno odpuščen.

6. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

7. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

8. Iz odgovora tožene stranke na tožbo in iz podatkov v spisu izhaja, da je bil tožnik dne 6. 7. 2016 pogojno odpuščen. To pomeni, da mu je med postopkom pravni interes za odločitev v zvezi s pogojnim odpustom, ki ga je ob vložitvi tožbe sicer imel, prenehal. Tožnik si zato tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu, glede na zahtevek, postavljen v tožbi, to je (zgolj) zahtevek za odpravo izpodbijanega akta (izpodbojna tožba) ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.

9. Ker si torej tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev in s tem tudi ne pravovarstvene potrebe.

10. Sodišče je zato ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, tožbo tožnika na podlagi šeste točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrglo. Glede na to, da je bila tožnikova vloga zavržena kot nedovoljena, sodišče vsebinskih tožbenih ugovorov ne more presojati.

11. Ker je sodišče tožbo zavrglo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.