Jedro

Četrti odstavek 95. člena ZKP pooblašča sodišče, da ob izpolnitvi predpisanih pogojev obdolženca oprosti povrnitve stroškov, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Nima pa sodišče pooblastila, da bi za delo zmožnega obdolženca oprostilo dolžnosti plačevanja preživnine, zato je trenutna brezposelnost - ne glede na to ali je krivdna ali ne -, lahko le razlog za oprostitev plačila stroškov, ne more pa biti razlog za neplačevanje preživnine.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega D.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

D.M. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 10.9.2002 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja izmikanja plačevanju preživnine po 1. odstavku 203. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen 5 mesecev zapora in preizkusna doba 3 leta. Poleg splošnega pogoja, da v tem času ne sme storiti novega kaznivega dejanja, mu je bil v skladu z 2. odstavkom 203. člena KZ naložen še dodatni pogoj, da mora zakoniti zastopnici mladoletnega oškodovanca v roku 4 mesecev plačati zaostalo preživnino v znesku 616.059,00 SIT skupaj z zamudnimi obrestmi. Sodba je postala pravnomočna dne 19.9.2002. Ker obsojenec dodatnega pogoja ni izpolnil, je zoper njega stekel postopek za preklic pogojne obsodbe. S sodbo z dne 3.7.2003 mu je sodišče določilo nov rok za izpolnitev posebnega pogoja in sicer 31.1.2004. Ker tudi v tem roku ni ničesar plačal, je sodišče po uradni dolžnosti uvedlo ponoven postopek za preklic pogojne obsodbe in mu s sodbo dne 1.7.2004 pogojno obsodbo preklicalo in izreklo kazen 5 mesecev zapora. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (odločbo o preklicu pogojne obsodbe) je vložila zagovornica obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da obsojenec ni niti delno izpolnil posebnega pogoja in to ne v roku, ki mu je bil naložen s pravnomočno sodbo z dne 10.9.2002, kakor tudi ne s sodbo, ki mu je kasneje že določeni rok podaljšala. Sodišče je tudi ugotovilo, da Zavod RS za zaposlovanje obsojenca od 21.5.2004 ne vodi več v evidenci brezposlenih oseb in to iz krivdnih razlogov. S preklicem pogojne obsodbe tako ni bil kršen 54. člen KZ, saj je sodišče v predpisanem postopku ugotovilo, da obsojenec s tem, ko se ni odzival na vabila Zavoda RS za zaposlovanje, še naprej kaže asocialni odnos. Tudi ni nasprotja, ki ga zatrjuje zahteva, med dejstvom, da je bila obsojencu preklicana pogojna obsodba, ob tem pa je bil oproščen povračila sodnih stroškov. Za odločanje o oprostitvi plačila slednjih namreč veljajo povsem drugi kriteriji.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica sicer uveljavlja kršitev 54. člena KZ, vendar pa kot izhaja iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti njeno poudarjanje težkega premoženjskega stanja obdolženca, zaradi česar naj ne bi bil zmožen plačevati preživnine, pomeni le očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče je namreč vse okoliščine za preklic pogojne obsodbe ugotovilo oziroma je ugotovilo, da obsojenec še ni izpolnil naloženih obveznosti in to zato, ker še naprej kaže enak asocialen odnos kot ob storitvi kaznivega dejanja, ne pa zato, ker kljub svoji pripravljenosti tega ne bi zmogel storiti, kot na to opozarja obsojenčeva zagovornica. Gre le za drugačno presojo ugotovljenih dejstev s strani zagovornice, navedeno torej uveljavljanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pa ne more biti razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (2. odstavek 420. člena ZKP).

Isto velja tudi za trditev v zahtevi, da bi moralo sodišče pridobiti poročilo Centra za socialno delo v C., da bi lahko ugotovilo, da je obsojenec socialno ogrožen, česar pa ni storilo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče je namreč ugotovilo, da je obsojenec z občasnimi deli zaslužil tudi relativno visoke zneske, pa ne glede na to za svojega otroka v vsem tem času ni plačal ničesar, ter da so ga na Zavodu za zaposlovanju v C. dne 21.5.2004 celo prenehali voditi v evidenci brezposelnih oseb in to iz krivdnih razlogov na njegovi strani, saj se namreč ni zglašal na napotnice oziroma vabila zavoda.

Pritožbeno sodišče tudi ni kršilo določb ZKP, s tem ko je samo ugotavljalo, da obsojenec dela na črno in da zasluženi denar prikriva, saj tak zaključek izhaja že iz zagovora obsojenca samega (povedal je, da je dlje časa delal v Italiji in tudi natančno navedel, kakšen dohodek je prejemal in kam bo ponovno odpotoval zaradi zaslužka). Nadaljnje pojasnjevanje te kršitve določb ZKP s strani zagovornice, ko poudarja, da obsojenec ne zmore plačevati niti vode, ne centralnega ogrevanja in da ima dolgove, pa spada tako kot v prejšnjih primerih na področje dejanskega stanja.

Res je sicer, da je bil sin obsojenca - oškodovanec v času, ko je sodišče odločalo o preklicu pogojne obsodbe (1.7.2004) že polnoleten, ne glede na to pa je sodišče poleg obsojenca povabilo na narok oškodovančevo mater, ki se je naroka tudi udeležila in pojasnila, da obsojenec za svojega otroka ni plačal v vseh 18 letih in pol ničesar. Vendar pa ta kršitev določb ZKP (3. odstavek 506. člena tega zakona) na zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivala, niti zagovornica vpliva te kršitve na zakonitost sodbe ni pojasnila. Sicer pa sodišče v postopku za preklic pogojne obsodbe ne opravi glavne obravnave, ampak sejo oziroma narok, na katerem navzočnost strank in oškodovanca ni obvezna (sodba VS RS, opr. št. I Ips 99/2000).

Ni pa podano, kot na to opravičeno opozarja že vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, nasprotje med odločitvijo o stroških postopka in preklicem pogojne obsodbe. 4. odstavek 95. člena ZKP pooblašča sodišče, da ob izpolnitvi predpisanih pogojev obdolženca oprosti povrnitve stroškov, če bi bilo s plačilom teh ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Nima pa sodišče pooblastila, da bi za delo zmožnega obdolženca oprostilo dolžnosti plačevanja preživnine, saj gre za zakonsko dolžnost staršev preživljati svoje otroke (Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Trenutna brezposlenost ne glede na to ali je krivdna ali ne, je tako lahko razlog za oprostitev plačila stroškov, ne more pa biti razlog za neplačevanje preživnine.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja vložnica, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker je obsojenec brez zaposlitve in ker mu je bila izrečena prostostna kazen, ga je sodišče oprostilo plačila stroškov postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, saj bi v nasprotnem bila lahko ogrožena njegova zakonska obveznost do vzdrževanja svojih otrok.