Jedro

Če je tožnik vložil prošnjo z zamikom (zamudo), ki je ni prepričljivo pojasnil, v Slovenijo pa je prišel iz Italije (kjer se je nahajal brez ustreznega dovoljenja) in je bilo ugotovljeno, da je na podlagi Dublinske uredbe za njegovo prošnjo pristojna Italija, so podani razlogi za omejitev gibanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnika zoper sklep tožene stranke, št. 2142-151/2012/3 (1371-08) z dne 5. 7. 2012. Z navedenim sklepom je tožena stranka tožniku (prosilcu za mednarodno zaščito) omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/Z, Postojna, do prenehanja razlogov, vendar najdlje za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od 4. 7. 2012 od 12.45 ure do 4. 10. 2012 do 12.45 ure.

2. Tožena stranka je ugotovila obstoj več razlogov za omejitev gibanja po Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) na podlagi četrtega odstavka 51. člena zaradi razlogov 2. alineje prvega odstavka 51. člena v zvezi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena (ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, prošnjo je vložil, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države) in 3. alineje prvega odstavka 59. člena (obstaja dokaz, da je nezakonito prečkal mejo države članice).

3. Sodišče prve stopnje je odločilo po opravljeni glavni obravnavi. Pritrjuje odločbi tožene stranke. Strinja se s presojo glede ugotovljene zamude pri vložitvi prošnje, saj je tožnik 6. 6. izvedel, da teče postopek odstranitve, prošnjo za mednarodno zaščito pa je vložil 3. 7. 2012. Ne soglaša z oceno, da želi tožnik odložiti oziroma preprečiti prisilno odstranitev in tudi ne z ugotovitvijo, da je tožnik nezakonito prečkal mejo. Ugotavlja drug razlog v zvezi Dublinskim postopkom.

4. Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep tako spremeni, da odpravi odločbo tožene stranke. Sum zavajanja ali zlorabe ne more biti razlog za omejitev gibanja. Prošnja ni bila zavržena kot očitno neutemeljena. Begosumnost ni podana. Sodba nima razlogov glede možnosti izreka milejšega ukrepa. Gre za kršitev 15. člena Ustave RS.

5. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Na podlagi 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu začasno omeji gibanje tudi zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, med drugim tudi iz razlogov v 5. in 6. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. V skladu z določbo 2. alineje prvega odstavka 59. člena je omejitev gibanja možna tudi na podlagi ugotovitve, da je prosilec nezakonito prečkal mejo države članice, po 4. alineji pa je omejitev gibanja možna z ugotovitvijo odgovorne države članice.

8. Za začasno omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito (glede na navedene določbe ZMZ) zadošča že eden izmed predvidenih razlogov. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta ugotovila več razlogov. Ker gre za spor o zakonitosti odločbe tožene stranke, pritožba pa uveljavlja tudi pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče presojalo obstoj zatrjevanih in ugotovljenih razlogov za omejitev gibanja. Pritožbeno sodišče se - glede na ugotovljeno dejansko stanje – v celoti strinja z razlogi, ki jih je za omejitev gibanja navedla tožena stranka.

9. Glede časovnega zamika med vstopom v Slovenijo in vloženo prošnjo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik zamudo ni prepričljivo pojasnil. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo, da je bila prošnja vložena, zato, da bi tožnik odložil prisilno odstranitev, saj se – kot navaja tožena stranka – zbal, da bo namesto v Italijo, vrnjen v Pakistan. Ugotovljeno je, da se je tožnik brez ustreznega dovoljena nahajal v Italiji. To po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je njegov prihod v Slovenijo nedovoljen vstop (1. alineja prvega odstavka 60. člena v zvezi s 4. alinejo 12. člena v zvezi s 7. in 8. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), s tem pa je pravilna presoja tožene stranke o nezakonitem prečkanju meje. Zato je pravilna presoja tožene stranke, da je podan (tudi) ta razlog za omejitev gibanja. Sodišče prve stopnje pa pravilno ugotavlja, da je glede na stališče Italije, da sprejema pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje na podlagi Dublinske uredbe, odločba tožene stranke zakonita – glede na že navedeno določbo 4. alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ.

10. Glede na v obravnavanem primeru ugotovljeno dejansko stanje se tudi pritožbeno sodišče strinja s presojo, da so podani zakoniti razlogi za začasno omejitev tožnikovega gibanja. S tem sta odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje, ki je tožbo zoper sklep tožene stranke zavrnilo, zakoniti in pravilni.

11. Pritožbeni ugovori nimajo podlage. Sum zavajanja ali zlorabe postopka je res predviden pri odločanju v pospešenem postopku. Vendar je ob konkretno ugotovljenih okoliščinah zakonito utemeljen razlog tudi za omejitev gibanja. Begosumnost tožnika je bila prepričljivo in konkretno obrazložena – preprečitev nedovoljenih ilegalnih prehodov mej. Tožena stranka je pojasnila, zakaj se je odločila za tako obliko omejitve gibanja in sodišče prve stopnje je temu pritrdilo. Določba 15. člena Ustave RS zato ni bila kršena.

12. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 76. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.