Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo stališča sodne prakse, po katerih vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi bilo podlaga za odškodninsko odgovornost. Zgolj drugačna presoja, zaradi katere je izpodbijana odločba lahko spremenjena ali odpravljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno ravnanje, ki utemeljuje pravico do povračila škode po 26. členu URS. Ravnanje nosilcev oblasti je po stališču sodne prakse in teorije protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri tem je VS RS večkrat poudarilo, da je treba pri presoji, ali je bilo ravnanje nosilca oblasti protipravno, izhajati iz narave njegovega dela. Po ustaljeni sodni praksi je protipravno ravnanje državnega organa tista kršitev oziroma napaka, ki je namerna, zavestna, kot tudi drugo ravnanje, ki odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilo poudarilo načelo subsidiarnosti odškodninske odgovornosti države zaradi ravnanja njenih organov, ki je v tej zadevi pravzaprav ključno. Iz načela subsidiarnosti odškodninske odgovornosti države izhaja zahteva po izčrpanju pravnih sredstev. Odškodninska odgovornost države je skrajno sredstvo,

ultimum remedium

Šele če vsi drugi mehanizmi za varstvo pravic v posameznem primeru odpovedo, pride lahko v poštev varstvo po 26. členu Ustave (ob izpolnjenih predpostavkah pravice do povrnitve škode posamezniku zagotovljeno z odškodnino). Ravnanje oškodovanca, ki je sam opustil vložitev pravnega sredstva, pretehta protipravno ravnanje sodišča, saj je s tem sam preprečil možnost odprave domnevne oz. zatrjevane napake v postopku, ki je ravno zato predviden.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Tožnik v tem postopku uveljavlja odškodnino od države zaradi zatrjevanih napak, ki naj bi jih storilo Okrajno sodišče v Mariboru v izvršilnem postopku zoper njega kot dolžnika. Njegov solastniški delež na nepremičnini, ki je bil v tem postopku prodan na javni dražbi, naj bi bil prodan po občutno nižji ceni od njegove dejanske tržne vrednosti, s čimer naj bi bil oškodovan. Trdi, da ni prejel dveh sklepov, ki jih je sodišče izdalo v tem postopku, in sicer sklepa z dne 19. 12. 2019 o ugotovitvi vrednosti nepremičnine, prav tako mu naj ne bi bil vročen sklep z dne 24. 2. 2021. Tožnik je prepričan, da je sodnica postopek vodila iz naklonjenosti do njegove nekdanje zunajzakonske partnerice oz. kot uslugo slednji.

2.Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo s stroškovno posledico za tožnika. Zavzelo je stališče, da nista izkazani ne škoda ne vzročna zveza, toženka pa tudi ni ravnala s stopnjo kvalificirane protipravnosti, ki se zahteva za odškodninsko odgovornost države za delo njenih organov.

3.Zoper sodbo se tožnik pritožuje, nominalno iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev ter opredeljuje pritožbene stroške.

3.Po prepričanju pritožnika je storjena bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče ni zaslišalo ključne priče, in sicer okrajne sodnice A. A., ki je vodila postopek izvršbe. Nadalje očita, da je sodišče prezrlo njegovo trditev, da mu sklep z dne 19. 12. 2019 ni bil vročen, kar je toženka priznala. Potem očita, da je bil sklep z dne 24. 2. 2021 namerno in ne pomotoma poslan na napačen naslov. To naj bi izhajalo iz obvestila Vrhovnega sodišča, da je izvršilno sodišče v predmetni zadevi preverjalo njegov naslov, kot tudi iz odredbe z dne 24. 2. 2021, v kateri je zapisano: vročiti na bivališče dolžnika (preverka CR). Od 21. 2. 2021 je imel dejansko prebivališče na Ulici 20, že od 31. 7. 2020 pa je imel dejansko prijavljeno fiktivno prebivališče na Ulici 1. Pritožnik citira 145. čl. ZPP, ki določa, da mora stranka sporočiti spremembo svojega naslova sodišču, in navaja, da se ta določba nanj ne nanaša, saj naj sklep 19. 12. 2019 sploh ne bi bil izdan in da je bil cilj sodnice, da ga prikrije pred dolžnikom z očitnim motivom podtikanja nezakonitega sklepa. Skratka, naj mu ne bi bila dana možnost sodelovanja v postopku, v katerem mu je bilo nezakonito odvzeto njegovo celotno nepremično premoženje. Tudi ko se je 8. 3. 2021 osebno zglasil na sodišču in vpogledal v spis VL 142987/2015, ni zasledil sklepov z dne 19. 12. 2019 in z dne 24. 2. 2021, očitno sta bila namero odstranjena iz spisa, v to je prepričan, čeprav mu sodišče ne verjame. Strokovna sodelavka bi mu tistega dne morala vročiti sklep z dne 24. 2. 2021, česar ni storila. Prekludirana sklepa je opazil šele 20. 11. 2021. Nadalje pritožba očita, da dvomi, ali je bilo obvestilo 1. 3. 2021 sploh nabito na sodno desko, sklep z dne 24. 2. 2021 pa naj bi bil ničen. Vse navedeno pritožnik večkrat ponovi, pri čemer so njegove navedbe tudi manj razumljive in jih ni možno povsem smiselno povzemati. Skratka, pritožnik je prepričan, da mu z namernim ravnanjem sodnice ni bila dana možnost sodelovati v izvršilnem postopku, v katerem je bil njegov solastni del nepremičnine prodan pod realno tržno ceno.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

7.Sodišče prve stopnje je uporabilo pravilno pravno podlago za rešitev tega spora in jo korektno ter celovito pojasnilo: Odškodninska odgovornost države, ki jo uveljavlja naš tožnik, je določena v 26. čl. Ustave Republike Slovenije (URS) tako, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem svoje službe s svojim protipravnim ravnanjem stori državni organ. V odsotnosti posebne zakonske ureditev za tovrstne obveznosti države se analogno uporabljajo splošna pravila obligacijskega prava, kot jih določa Obligacijski zakonik (OZ): Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (1. odst. 131. čl. OZ). Škodljivo ravnanje mora biti nedopustno (protipravno), obsega pa storitve in opustitve.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo stališča sodne prakse, po katerih vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi bilo podlaga za odškodninsko odgovornost. Zgolj drugačna presoja, zaradi katere je izpodbijana odločba lahko spremenjena ali odpravljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno ravnanje, ki utemeljuje pravico do povračila škode po 26. čl. URS. Ravnanje nosilcev oblasti je po stališču sodne prakse in teorije protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri tem je VS RS večkrat poudarilo, da je treba pri presoji, ali je bilo ravnanje nosilca oblasti protipravno, izhajati iz narave njegovega dela.

8.Po ustaljeni sodni praksi je protipravno ravnanje državnega organa tista kršitev oziroma napaka, ki je namerna, zavestna, kot tudi drugo ravnanje, ki odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.

9.Naposled pa je sodišče prve stopnje tudi pravilo poudarilo načelo subsidiarnosti odškodninske odgovornosti države zaradi ravnanja njenih organov (15. tč. obrazložitve), ki je v tej zadevi pravzaprav ključno. Iz načela subsidiarnosti odškodninske odgovornosti države izhaja zahteva po izčrpanju pravnih sredstev. Odškodninska odgovornost države je skrajno sredstvo,

9.ultimum remedium

9.Šele če vsi drugi mehanizmi za varstvo pravic v posameznem primeru odpovedo, pride lahko v poštev varstvo po 26. čl. Ustave (ob izpolnjenih predpostavkah pravice do povrnitve škode posamezniku zagotovljeno z odškodnino).

9.Ravnanje oškodovanca, ki je sam opustil vložitev pravnega sredstva, pretehta protipravno ravnanje sodišča, saj je s tem sam preprečil možnost odprave domnevne oz. zatrjevane napake v postopku, ki je ravno zato predviden.

9.Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, ima zato opustitev vložitve pravnega sredstva učinek pretrganja vzročne zveze.

9.Odškodninska odgovornost države je torej odvisna od razpoložljivih pravnih sredstev, ki jih je imel domnevni oškodovanec na voljo, in s katerimi je bilo mogoče že prej odpraviti domnevno protipravno ravnanje in posledice tega ravnanja.

10.Tožniku ni uspelo dokazati, da zatrjevanih kršitev sodišča v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Mariboru v zadevi VL 142987/2015, ki je tekel zoper njega kot dolžnika, ni mogel uveljavljati oz. uveljaviti z rednimi pravnimi sredstvi, ki so mu bila v tem postopku na voljo. Konkretno gre za pritožbi zoper sklepa z dne 19. 12. 2019 in z dne 24. 2. 2021. Zoper oba sklepa je bila tudi dolžniku na voljo pritožba (1. odst. 9. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju; ZIZ). Če so bile pri vročanju obeh sklepov storjene napake, bi moral tožnik te napake uveljavljati, ko je bilo to mogoče, to je, ko je za obe pisanji dejansko izvedel oz. bi lahko oz. moral izvedeti. Tožnik sam navaja, da je dne 8. 3. 2021 osebno vpogledal v sodni spis predmetne izvršilne zadeve. Najkasneje tedaj bi torej tam lahko videl odločbe, ki naj mu ne bi bile vročene. Povsem neverjetna je navedba, in jo kot tako pravilno oceni tudi sodišče prve stopnje, da naj bi ravno tedaj iz spisa izvzeli ti dve odločbi, saj je to praktično nemogoče, glede na to, da se vloge vpisujejo po vrsti in sta obe odločbi v popisu spisa tudi v redu zabeleženi (glej 18. tč. obrazložitve). Še celo če bi tako res bilo, kar je torej praktično neverjetno, je treba ugotoviti, da tožnik niti kasneje, ko je lahko glede na tek izvršilnega postopka nedvomno vedel za izdajo obeh sklepov, pravnega sredstva zoper njiju, kot tudi zoper kasnejše odločitve izvršilnega sodišča, ni vložil. Navedba, da za pritožbo zoper sklep izvršilnega sodišča v isti zadevi z dne 16. 9. 2022 ni imel finančnih sredstev, pogojev za oprostitev plačila sodnih taks in za brezplačno pravno pomoč pa ni izpolnjeval, je pavšalna in povsem neizkazana, njeno neverodostojnost pa razkrije kar tožnik sam s pojasnilom, da je (...) "tako in tako vedel, da je cel postopek zaradi napačnega vročanja neustaven in ničen".

11.Končno gre

11.ex abudante cautela

11.pritrditi tudi dodatni utemeljitvi sodišča prve stopnje, da tožnik že samih napak pri vročanju ni verjetno izkazal in tega tudi njegove ambivalentne pritožbene navedbe razumno ne omajejo (podrobneje v 21. do 26. tč. obrazložitve prvostopenjske sodbe). Sploh ni sporno, da je tožnik kot dolžnik v predmetnem izvršilnem postopku med slednjim spremenil svoje prebivališče in da spremembe naslova sodišču ni sporočil. Tega tožnik sploh ne prereka. Glede na jasno zakonsko določbo 1. odst. 145. čl. ZPP, ki se uporablja tudi v izvršilnem postopku (15. čl. ZIZ), bi bil to dolžan storiti. Ker tega ni storil, so se pisanja morala vročati s pritrditvijo na sodno desko (2. odst. 145. čl. ZPP). Očitano ravnanje sodišča, kolikor je pritožbeni očitek razumljiv

11.7

11.je bilo torej pravilno in zakonito. Nerazumljiva oz. nelogična je pritožnikova utemeljitev, da naj bi zanj ta določba (145. čl. ZPP) ne veljala.

12.Ker torej pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišče prve stopnje, da je bila vzročna zveza med domnevno škodo in domnevno kršitvijo v vsakem primeru pretrgana, in da tožnik tudi ni uspel izkazati kršitev Okrajnega sodišča v Mariboru v zadevi VL 142987/2015, ki naj bi bili storjeni na njegovo škodo, ni bilo nobene potrebe po zaslišanju sodnice, ki je ta postopek vodila, in sicer zaradi dokazovanja domnevno namerno storjenih kršitev. Sodišče prve stopnje to korektno pojasni v tč. 7. obrazložitve svoje sodbe. Očitana kršitev zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga zato ni podana.

13.Zaključiti gre torej, da bi tožnik kot dolžnik svoje procesne in vsebinske ugovore moral uveljavljati v predmetnem izvršilnem postopku, in ker tega ni storil, ni upravičen do odškodninskega varstva zaradi domnevnih kršitev.

14.Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe

-------------------------------

1Sklep VS RS II Ips 35/2015 z dne 8. 9. 2016.

2Primerjaj odločbe VS RS II Ips 35/2015 z dne 8. 9. 2016, II Ips 49/2017 z dne 6. 9. 2018, II Ips 645/2009 z dne 17. 5. 2012, III Ips 114/2009 z dne 17. 12. 2012, II Ips 49/2009 z dne 19. 5. 2011 in številne druge. Glej tudi D. Možina, Odškodninska odgovornost države, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 30-32.

3Prim. npr. odločba Ustavnega sodišča št. Up-1082/12 z dne 29. 5. 2014 (Uradni list RS, št. 43/14, in OdlUS XX, 35), 14. točka obrazložitve.

4Sklep VS RS II Ips 220/2017 z dne 17. 1. 2019, 16. točka obrazložitve, in sodba II Ips 198/2018 z dne 19. 2. 2019, 14. točka obrazložitve.

5Npr. sodbe VS RS II Ips 879/2008 z dne 29. 3. 2012, II Ip 1014/2007 z dne 13. 1. 2011 in št. III Ips 105/2007 z dne 24. 3. 2009 ter sklep VS RS II Ips 56/2021 z dne 16. 6. 2021.

6Glej sklep VS RS II Ips 220/2017 in sodbo II Ips 198/2018.

7V isti sapi pritožnik namreč zanika samo nabitje oz. hkrati očita sodišču "neizdajo" "ničnih" in "prekludiranih" sklepov.