Jedro

V ugovoru zatrjevana pojasnila so povsem konkretna, sklepčna in kažejo diametralno nasproten potek informiranja tožene stranke o prevzetih tveganjih, kot ga je zatrjevala tožeča stranka. Sodišče prve stopnje bi se zato moralo podrobneje opredeliti do teh navedb tožene stranke, zaključek o tem, navedbe katere stranke so verjetnejše, pa bi lahko podalo šele po izvedbi predlaganih dokazov, to je tudi po zaslišanju bančnih uslužbencev.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi. Z njo je do pravnomočnega končanja predmetnega spora zadržalo učinkovanje kreditne pogodbe v CHF, ki jo je tožeča stranka sklenila s toženo stranko 1. 10. 2007 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, oboje sklenjeno v obliki notarskega zapisa.

2.V pravočasni pritožbi tožena stranka uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev ugovoru, razveljavitev sklepa o začasni odredbi in zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe, podrejeno razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo, saj je le citiralo nekatera teoretična stališča ter povzemalo navedbe tožeče stranke. Tožena stranka je jasno opredelila, kje in na kakšen način je opravila svojo pojasnilno dolžnost in v zvezi s tem predlagala izvedbo ustreznih dokazov, to je zlasti zaslišanje prič A. A. in B. B., bančnih uslužbencev, ki sta na strani tožene stranke tudi opravila pojasnilno dolžnost. Sodišče se ni ukvarjalo s presojo nadaljnjih pogojev za ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke (t.j. presoja domnevne slabe vere in znatnega neravnotežja), pač pa je očitno verjetni obstoj terjatve ugotovilo zgolj na podlagi domnevno neustrezno izpolnjene pojasnilne dolžnosti, kar je napačno. Zmotna je tudi presoja o izpolnjenosti pogojev po 2. in 3. alineji 2. odst. 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ

).

3.Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Prvi in osnovni pogoj za ohranitev izdane začasne odredbe v veljavi je verjeten obstoj nedenarne terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Pravno podlago za presojo o verjetnosti terjatve predstavljajo določbe ZPotK,

ZVPot

ter temeljna načela OZ

, ki jih je treba razlagati evroskladno v luči minimalne harmonizacije, kot to določata Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5.4.1993 o nedovoljenih pogodbenih pogojih v potrošniških pogodbah in sodna praksa SEU. Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot. Sankcija ničnosti je predpisana za pogodbene pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali - nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (prvi odstavek 24. člena ZVPot). Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do povprečnega potrošnika, za katerega se (po evropskem pravu) domneva, da se ne zaveda dejanskega obsega valutnega tveganja, v veliki informacijski premoči. Enakopravnost v položajih naj se zato vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo banke (kar je dobra vera v postopkovnem smislu). Neopravljena pojasnilna dolžnost banke pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), kar vodi k presoji o nepoštenosti pogodbenega pogoja in ničnosti kreditne pogodbe.

6.V sklepu o začasni odredbi je bila presoja, da je verjetnost terjatve izkazana, oprta na navedbe tožeče stranke, da ji tožena stranka ni posredovala konkretnih informacij, na podlagi katerih bi lahko ocenila znatne ekonomske posledice zaradi nepredvidljivega gibanja tečaja, tožeči stranki pa ni bilo pojasnjeno, kako tvegan posel sklepa ter kaj se zgodi z odplačevanjem kredita, če se vrednost CHF proti valuti EUR spremeni.

7.V ugovornem postopku je sodišče prve stopnje ponovno presojalo verjetno izkazanost terjatve, tokrat tudi na podlagi ugovornih navedb ter ugotovilo enako: na podlagi prejetih opozoril se tožeča stranka kot povprečen potrošnik, ki prejema dohodke v EUR, ni mogla zavedati, da so valutna razmerja povsem nestabilna (nepredvidljiva, nenapovedljiva), da so nihanja lahko zelo visoka ter da v dolgoročnem pogodbenem razmerju do tega lahko kadarkoli dejansko pride.

8.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka niti ne zatrjuje niti ne izkazuje ustreznega nivoja oprave pojasnilne dolžnosti. Pritožnica utemeljeno opozarja na napačnost te ugotovitve. Tožena stranka je med drugim argumentirano oporekala tudi verjetnosti obstoja terjatve, ko je v zvezi s tem zatrjevala in dokazovala, da je pravilno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost do tožeče stranke. Na podlagi njenih navedb zaenkrat ni mogoče zaključiti, da je dal bančni referent tožene stranke tožeči stranki pomanjkljiva pojasnila. V ugovoru zatrjevana pojasnila so povsem konkretna

, sklepčna in kažejo diametralno nasproten potek informiranja tožene stranke o prevzetih tveganjih, kot ga je zatrjevala tožeča stranka. Sodišče prve stopnje bi se zato moralo podrobneje opredeliti do teh navedb tožene stranke, zaključek o tem, navedbe katere stranke so verjetnejše, pa bi lahko podalo šele po izvedbi predlaganih dokazov, to je tudi po zaslišanju bančnih uslužbencev. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je toženi stranki kršilo pravico do izjave ter ji onemogočilo učinkovito obrambo v postopku (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato je treba pritožbi ugoditi že iz tega razloga, sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Posledično se pritožbeno sodišče do utemeljenosti vseh ostalih uveljavljenih pritožbenih očitkov ne opredeljuje vsebinsko (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9.Kadar je postopek zavarovanja del pravdnega postopka, so stroški zavarovanja terjatve sestavni del pravdnih stroškov. O pritožbenih stroških bo zato odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami

2Zakon o potrošniških kreditih, Ur. l. RS, št. 70/2000, s spremembami in dopolnitvami.

3Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. l. RS, št. 20/1998, s spremembami in dopolnitvami.

4Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.

5Glej 7. stran ugovora

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 24, 24/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.