Jedro

Postopek z ugovorom je kontradiktoren postopek, zato je potrebno obravnavati trditve in dokaze obeh pravdnih strank. Narok v postopku obravnavanja ugovora zoper začasno odredbo ni obligatoren, je pa v določenih primerih, ko so pravnopomembna dejstva med strankama sporna, potreben.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (1. točka izreka) razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru toženca in sklep o izdaji začasne odredbe z dne 27.9.2006, popravljen s sklepom z dne 4.10.2006 in 10.10.2006, razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (1. točka izreka). Toženčev predlog za določitev varščine je zavrnilo (2. točka izreka) in ravno tako zavrnilo tožničin predlog za denarno kaznovanje toženca (3. tč. izreka).

Zoper 1. točko izreka sklepa se pritožuje tožnica po pooblaščencu in predlaga, da se sklep v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče oprlo sklep na najemno pogodbo in zapisnik. Prezrlo je, da je tožnica izrecno navedla, da je najemna pogodba brezpredmetna. Na naslovu stanovanja, ki naj bi bilo najeto, ne živi ne sama, niti sin. Navedla je tudi, da je najemno pogodbo, katero je predložil toženec, prvič videla, ravno tako ne pozna najemodajalke. Predvideva, da se je njen sin nekaj dogovarjal brez njene vednosti, saj je podpis in pisava na najemni pogodbi sinova. Ne razume pa, zakaj je sin pogodbo podpisal, saj na naslovu P. ne živi, ampak si je našel drugo stanovanje, v katerega se je 4.9.2006 morala priseliti tudi sama, saj sicer nima kje živeti. Tožnica ni pavšalno in nedoločno navajala v zvezi z ugovornimi navedbami. Navedla je tisto, kar ve: da je imel sin neke posle s tožencem, vendar ne pozna vsebine. Zaradi te nevednosti pa ne more biti „kaznovana“ tako, da se ji odreče posestno varstvo in pravica do sodnega varstva posesti v smislu izdaje začasne odredbe. Izrecno je navedla in predlagala dokaze, da s stanovanjem v P. ne ona in njen sin nimata nobene zveze. Sin pa se noče izreči o vsebini oz. smislu najemne pogodbe. V ta namen je predlagala zaslišanje sina in najemodajalke po sporni najemni pogodbi. Sodišče se ni izreklo, zakaj teh dokazov in drugih predlaganih dokazov ni izvedlo, čeprav so ključni za preizkus ugovornih navedb in predloga za izdajo začasne odredbe. Po prejemu izpodbijanega sklepa je od sina izvedela, da je najemna pogodba fiktivna, da nikoli ni bila realizirana, razloga za to pa ji sin noče razkriti. Zato lahko tožnica le vztraja pri tem, da se izvedejo predlagani dokazi. Nobene druge možnosti za uveljavitev svojih pravic nima. Sodišče se mora v vsaki odločbi opredeliti do dokazov in predlogov strank, da lahko stranke uveljavljajo sodno varstvo oz. pravico do pravnega sredstva zoper sodno odločitev. Gre za ustavno pravico do sodnega varstva in zahtevo, da naj bi bila Republika Slovenija pravna država. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, saj ni jasno, zakaj se ni opredelilo oz. zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov. Odločitev o ugovoru brez izvedbe ali utemeljene zavrnitve predlaganih dokazov je nezakonita in protiustavna.

Pritožba je utemeljena.

Tožnica je v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe trdila, da ima že 20 let v posesti stanovanje v prvem nadstropju stanovanjske hiše B. v P. 4.9.2006, ko se je vrnila z opravkov, ni mogla v stanovanje, ker je bila zamenjana ključavnica na vhodnih vratih, po vpogledu v notranjost je ugotovila, da je stanovanje popolnoma izpraznjeno. Sin, ki je dogajanje spremljal, ji je povedal, da je to storila neka družba, ki jo je najel toženec. V dokaz svojih trditev je predložila fotografije izpraznjenega stanovanja ter predlagala svoje zaslišanje ter sina B.P. ter prič R.P. in M.T. Sodišče prve stopnje je predlogu za izdajo začasne odredbe s sklepom z dne 27.9.2006 ugodilo, menilo je, da je z zadostno stopnjo verjetnosti izkazana terjatev motenja posesti, kot tuditežko nadomestljiva škoda, saj je tožnica ostala brez strehe nad glavo. Ob odločanju o toženčevem ugovoru pa je sklep o izdaji začasne odredbe razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Sledilo je trditvam toženca, da se je tožnica s sinom izselila iz predmetnega stanovanja že 5.7.2006, kar dokazuje zapisnik z dne 5.7.2006 in najemna pogodba za stanovanje v P., katero je tožničin sin sklenil že 25.5.2006 in v kateri je tožnica navedena kot uporabnica. Pa tudi ključ vhodnih vrat je bil zamenjan že 21.8.2006 in ne šele 4.9.2006, kot trdi tožnica. 4.9.2006 so bile s pomočjo selitvenega servisa odpeljane le preostale stvari, ki jih tožnica s sinom ni odpeljala v najeto stanovanje, in izročene v hrambo skladišču v bivši hali P. v I., o čemer je bil seznanjen tožničin sin in preko njega tožnica. Tožničine navedbe v odgovoru na ugovor, s katerimi je slednja ugovoru nasprotovala, je sodišče prve stopnje ocenilo kot pavšalne, nejasne, s katerimi ni uspela omajati verjetnosti ugovornih trditev. V odgovoru na ugovorne navedbe je tožnica pojasnila, da ima stanovanje dva vhoda, ključavnica je bila zamenjana na drugih vhodnih vratih, ki jih praviloma ni uporabljala in je 4.9.2006 vstopila v stanovanje skozi vhodna vrata, ki jih je običajno uporabljala, nasprotovala je ugovornim trditvam o izselitvi iz stanovanja 5.7.2006 v najeto stanovanje v P., trdila, da ji o zapisniku z dne 5.7.2006 in najemni pogodbi ni nič znanega, 5.7.2006 se je iz stanovanja izselil le sin, ne pa sama, sama se je bila primorana priseliti k njemu šele 4.9.2006 (vendar v drugo stanovanje, ne na naslovu v predloženi najemni pogodbi), za preselitev njenih stvari iz stanovanja pa sina ni pooblastila. Za te svoje trditve je predlagala zaslišanje sina in M.M. (najemodajalke po predloženi najemni pogodbi). Pritožba ima tudi po mnenju pritožbenega sodišča prav. Tožnica je podala konkretne trditve, ne gre za pavšalne navedbe, kot jih je ocenilo sodišče prve stopnje. Postopek z ugovorom je kontradiktoren postopek, zato je potrebno obravnavati trditve in dokaze obeh pravdnih strank. V primeru nasprotujočih si trditev in dokazov se zato sodišče ne more postaviti na stran ene ali druge zgolj na podlagi trditev in dokazov te stranke. Narok v postopku obravnavanja ugovora zoper začasno odredbo ni obligatoren, je pa v določenih primerih, ko so pravnopomembna dejstva med strankama sporna, potreben. Seveda ne gre spregledati, da nosi trditveno in dokazno breme predlagatelj začasne odredbe, dokazni standard pa je znižan. Za ugotovitev verjetnosti obstoja predpostavk za izdajo začasne odredbe je pomembno, da so razlogi, ki govorijo v prid obstoju dejstva, močnejši od razlogov, ki govorijo proti. Zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da so toženčeve ugovorne navedbe, ki slonijo predvsem na zapisniku z dne 5.7.2006 in najemni pogodbi z dne 25.5.2006 in seznanitvi tožničinega sina (dne 4.9.2006) o preselitvi stanovanjske opreme, verjetnejše od tožničinih navedb (v predlogu) o posesti stanovanja vse do 4.9.2006 (o čemer je tožnica predlagala svoje zaslišanje in zaslišanje prič) in upoštevajoč njeno argumentirano nasprotovanje ugovornim navedbam, iz obrazložitve prvostopenjskega sklepa ni razvidno. Pritožba je zato utemeljena, sklep je obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki je narekovala njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti zgoraj navedeno kršitev, se opredeliti do pravnorelevantnih trditev obeh pravdnih strank, svojo odločitev pa tudi ustrezno obrazložiti, tako da bo zmožna preizkusa. Tožnica je tista, ki mora verjetno izkazati, da je do 4.9.2006 v stanovanju dejansko bivala. Izkazati pa mora seveda tudi verjeten obstoj (ene od) zatrjevanih predpostavk iz 2. odst. 272. čl. ZIZ. Tudi ob neizkazu slednjih, kljub eventuelno izkazani verjetnosti terjatve, začasne odredbe ne bo mogoče izdati.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ.