Jedro

Po 1. odstavku 76. člena ZPP je pravdna stranka lahko vsaka fizična in pravna oseba. Samostojni podjetnik ni pravna oseba in nima lastne pravne subjektivitete. Samostojni podjetnik in fizična oseba nista različni osebi s samostojnima procesnima sposobnostma. Po določbah 6. odstavka 3. člena in 1. odstavka 7. člena ZGD-1 je namreč podjetnik fizična oseba, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja in za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem. Sposobnost fizične osebe biti stranka v postopku preneha s smrtjo, kar pomeni, da mrtva oseba ne more biti pravdna stranka. Sodba, ki se glasi na pokojno fizično osebo, pa je absolutno nična.

Čeprav so bili na naroku za glavno obravnavo kot prva tožena stranka (pravilno) opredeljeni dediči po pokojnem prvotnem (sedaj pokojnem) tožencu, ter kljub dejstvu, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je postopek nadaljevalo zoper dediče po pokojnem prvem tožencu, pri izdaji sodbe tega ni upoštevalo in tega niti v uvodu sodbe niti v izreku ni navedlo, ampak je izdalo sodbo, ki se glasi na ime pokojne prve tožene stranke. Zato je podano neskladje med razlogi sodbe in izrekom sodbe, katerega posledica je, da je z izpodbijano sodbo obveznost plačila odškodnine v plačilo naložena prvi toženi stranki, torej stranki, ki je umrla in zato nima sposobnosti biti stranka, ne pa njenim dedičem.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1. odstavek I. točke ter III. točka izreka sodbe) se razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter - naložilo prvo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki v 15 dneh pod izvršbo plačati odškodnino za nematerialno škodo v višini 34.800,00 EUR z 12,5% zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2005 do dneva izdaje sodbe, od takrat dalje pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila ter odškodnino za materialno škodo v višini 7.508,38 EUR, s tem da v primeru zamude od zapadlosti dalje dolguje tudi zakonske zamudne obresti (1. odstavek I. točke izreka sodbe); - zavrnilo višji zahtevek še za plačilo 64.481,62 EUR s pp zoper prvo toženo stranko (2. odstavek I. točke izreka sodbe); - zavrnilo tožbeni zahtevek proti drugo toženi stranki za plačilo 109.931,89 EUR odškodnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe); - naložilo prvo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.239,61 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (III. točka izreka sodbe); - naložilo tožeči stranki, da je dolžna povrniti drugo toženi stranki pravdne stroške v višini 98,24 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (IV. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje prva tožena stranka po svojem pooblaščencu – odvetniku iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi vztraja pri vseh navedbah in stališčih, ki jih je podala tekom postopka. Poudarja, da je tožeča stranka odškodninsko odgovornost prve tožene stranke uveljavljala na podlagi krivdne odgovornosti tožene stranke, ne pa na podlagi objektivne odgovornosti, kljub temu pa je sodišče obravnavalo zadevo na podlagi objektivne odgovornosti, pri čemer ni upoštevalo, da je tožena stranka dokazala, da opravljanje te dejavnosti ni bilo vzrok za nesrečo. Oba izvedenca sta povedala, da opustitev varnostnih ukrepov s strani tožene stranke ni v ničemer vplivala na nastanek škode, zato sodišče ni moglo ugotoviti krivdne odgovornosti niti vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke na gradbišču in nezgodo. Materialno pravo, zlasti določbe Pravilnika o organizaciji in ureditvi gradbišč v zvezi s 150. členom OZ, je bilo zmotno uporabljeno v zvezi z vprašanjem, kdo je dolžan in odgovoren za ureditev gradbišča in vprašanjem, ali škoda izvira iz stvari ne pa iz dejavnosti. Po navedenem pravilniku je za načrt gradbišča odgovoren investitor in ne podizvajalec, kot sodba zmotno očita prvi toženi stranki. Za izdelavo varnostnega načrta je odgovorno Javno podjetje A. kot nosilec posla, zato bi moral tožnik zahtevek uveljavljati zoper to podjetje, saj je škoda izvirala iz stvari (skalometa), ki ni bila na delu gradbišča tožene stranke (150. člen OZ). Sodišče pri odmeri odškodnine ni upoštevalo že izplačane odškodnine v revalorizirani višini, ki jo je tožniku izplačala drugo tožena stranka že pred uvedbo sodnega spora. Sodišče je s sodbo prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je odločalo na podlagi objektivne odgovornosti tožene stranke in ne potrditveni podlagi tožnika, to je na podlagi subjektivne odgovornosti.

Prvostopenjsko sodišče je navedlo, da je nepremoženjsko škodo ocenilo na cca. 59 povprečnih plač v RS v času izdaje sodbe (zmanjšano za 40% sokrivde tožnika), ki naj bi bila primerljiva z dosedanjo sodno prakso, kar pa ne drži, saj se za podobne poškodbe po sodni praksi prisojajo bistveno nižje odškodnine, na kar kažejo v literaturi objavljeni primeri iz sodne prakse (40 oz. 34 povprečnih plač). Pri določitvi odškodnine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti se sodišče ni opredelilo do stopnje invalidnosti tožnika, glede na izvedensko mnenje oziroma ocene zavarovalnice. Brez ustrezne podlage pa je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo tudi odškodnino za premoženjsko škodo, za kar 41 (po oceni prve tožene stranke nepotrebnih) odhodov v B. zaradi dviga bolniških listov, pomoč s strani C.C. (za 200 dni po 5 ur dnevno), ne da bi ugotavljalo, v katerih dneh, v kakšni obliki in po kakšni urni postavki naj bi se pomoč opravljala. Neutemeljeno je bila tožniku prisojena tudi odškodnina iz naslova izgube dobička pri pogodbi MORS, saj tožnik ni z ničemer izkazal, da je od MORS res prejemal 140,00 EUR mesečno niti ni predložil nobene pogodbe za leto 2005, ki naj bi jo nato razvezal. Tožnik tudi ni predložil nobene pogodbe glede potapljaških tečajev, katere naj bi opravil in z njimi zaslužil, niti dokazil v zvezi z uveljavljanjem stroškov za popravilo potapljaške obleke in svetilke tožene stranke. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba je nerazumljiva, sama s seboj v nasprotju in se je ne da preizkusiti, zlasti glede opisa dogodka, škode in vzročne zveze. Tudi glede stroškov postopka iz sodbe ni razvidno, koliko je znašala priznana kilometrina toženi stranki za posamične naroke in za pristope na naroke, tožniku pa je sodišče neutemeljeno priznalo nagrado za 16 pripravljalnih vlog kot da gre za obrazložene vloge, čeprav je šlo le za posredovanje dokumentacije in ne za vloge, ki bi prispevale k rešitvi zadeve in bi se vsebinsko nanašale na spor, priglašenih separatnih stroškov pa toženi stranki ni priznalo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Prvostopenjsko sodišče je zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, po 11. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pri preizkusu izpodbijanega dela sodbe po uradni dolžnosti je namreč pritožbeno sodišče ugotovilo, da se sodba glasi na prvo toženo stranko, ki je med postopkom umrla, z izdajo sodbe, ki se glasi na pokojno prvo toženo stranko, pa je sodišče prve stopnje zagrešilo navedeni absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Sodišče mora namreč vse čas postopka po uradni dolžnosti paziti na procesno predpostavko glede sposobnosti biti stranka, sposobnost biti stranka pa preneha s smrtjo stranke.

Iz podatkov v spisu ter iz izpodbijane sodbe izhaja, da je prva tožena stranka D.D. (s. p.) tekom postopka, to je dne 20. 1. 2011, umrla. Na naroku za glavno obravnavo dne 18. 10. 2012 je tožeča stranka na poziv predsednice senata popravila naziv prve tožene stranke, tako da so prva tožena stranka sedaj dediči po pokojnem D.D., kot izhaja iz zapisnika naroka (l. št. 438). V navedenem zapisniku je še navedeno, da zapuščinski postopek še ni končan in da usoda s. p., ki je v register še vpisan, dejansko še ni znana v smislu določil ZGD-1, v zvezi s predlogom prve tožene stranke za preložitev naroka pa je bil sprejet sklep, da se predlog zavrne, ker je v poslovnem registru AJPES subjekt (s.p.) še vpisan, na isti dan 17. 10. 2012 pa sta vpisana tudi zastopnika E.E. kot prokurist in F.F. kot zastopnica za primer smrti.

Sodišče prve stopnje je sicer ravnalo pravilno, ko postopka zaradi smrti prve tožene stranke ni prekinilo, saj za to ni bilo razlogov glede na določbo 1. točke 1. odstavka 205. člena ZPP, ki določa, da se postopek prekine, če stranka umre ali izgubi pravdno sposobnost, pa v pravdi nima pooblaščenca. Pooblaščenec – odvetnik prve tožene stranke je imel še naprej pravico opravljati pravdna dejanja, ker dediči pokojne prve tožene stranke pooblastila niso preklicali (1. odstavek 100. člena ZPP). Čeprav so bili na naroku za glavno obravnavo kot prva tožena stranka (pravilno) opredeljeni dediči po pokojnem D.D., ter kljub dejstvu, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je postopek nadaljevalo zoper dediče po pokojnem prvem tožencu, pri izdaji sodbe tega ni upoštevalo in tega niti v uvodu sodbe niti v izreku ni navedlo, ampak je izdalo sodbo, ki se glasi na ime pokojne prve tožene stranke D.D.. Zato je podano neskladje med razlogi sodbe in izrekom sodbe, katerega posledica je, da je z izpodbijano sodbo obveznost plačila odškodnine v plačilo naložena prvi toženi stranki D.D. s.p., torej stranki, ki je umrla in zato nima sposobnosti biti stranka, ne pa njenim dedičem.

Po 1. odstavku 76. člena ZPP je pravdna stranka lahko vsaka fizična in pravna oseba. Samostojni podjetnik ni pravna oseba in nima lastne pravne subjektivitete. Samostojni podjetnik in fizična oseba nista različni osebi s samostojnima procesnima sposobnostma. Po določbah 6. odstavka 3. člena in 1. odstavka 7. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami in dopolnitvami – ZGD-1, NPB2) je namreč podjetnik fizična oseba, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja in za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem. Sposobnost fizične osebe biti stranka v postopku preneha s smrtjo, kar pomeni, da mrtva oseba ne more biti pravdna stranka. Sodba, ki se glasi na pokojno fizično osebo, pa je absolutno nična.

Strankina sposobnost biti pravdna stranka je odločilno dejstvo, ki bi ga sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi moralo upoštevati pri odločanju in pri opredelitvi prve tožene stranke. Ugotoviti bi moralo, kdo so dediči prve tožene stranke in jih v sodbi (po možnosti poimensko) navesti kot prvo toženo stranko (tudi v uvodu in zlasti v izreku sodbe, ne le v obrazložitvi sodbe!). V zvezi s sposobnostjo biti stranka je v primeru, če stranka med postopkom umre, bistveno, da se sodba glasi na dediče umrle osebe (čeprav morda poimensko še nedoločene, če zapuščinski postopek še ni končan!), ne pa na ime umrle osebe (tožene stranke). Ker se izpodbijana sodba glasi na ime osebe, ki je med postopkom umrla, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 1. odstavka 339. člena ZPP, ki ima za posledico absolutno ničnost sodbe, podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP (po tej določbi je vselej podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka).

Ker je pritožba utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo ter na podlagi 354. člena ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo in v obsegu, ki je razviden iz izreka te sodbe, zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so podani pogoji za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na njeno naravo kršitve ne more samo odpraviti.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka, pri čemer je poleg predpisov o dedovanju treba upoštevati tudi določbe 72. člena ZGD-1, ki vsebuje posebne določbe o podjetniku. Po določbah 72. člena ZGD-1 lahko podjetnikov dedič, ki nadaljuje zapustnikovo podjetje, v primeru, če podjetnik umre, v firmi še naprej uporablja tudi ime in priimek zapustnika, z nadaljevanjem zapustnikovega podjetja pa preidejo na podjetnikovega dediča podjetje podjetnika ter pravice in obveznosti podjetnika v zvezi s podjetjem. Podjetnikov dedič kot univerzalni pravni naslednik pa vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim podjetjem podjetnika. Po določbah 75. člena ZGD-1 pa je eden od razlogov za izbris podjetnika iz poslovnega registra Slovenije (ki ga opravi AJPES po uradni dolžnosti) tudi obvestilo pristojnega matičnega organa, da je podjetnik umrl, razen če dedič podjetnika v treh mesecih po pravnomočnosti sklepa o dedovanju predloži izjavo, da bo nadaljeval zapustnikovo podjetje v skladu s 4. odstavkom 72. člena ZGD-1. V novem sojenju pa je potrebno upoštevati tudi splošne določbe Zakona o dedovanju (Ur. l. RS, št. 15/76 s spremembami in dopolnitvami, ZD), iz katerih izhaja, da v primeru, če je dedičev več, za zapustnikove dolgove odgovarjajo nerazdelno, vsak do višine vrednosti svojega deleža, pri čemer ni pomembno, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne (3. odstavek 142. člena ZDR). To pa pomeni, da upnik lahko terja plačilo dolga od kateregakoli dediča, od vsakega do višine njegovega dednega deleža. Pravdni postopek se lahko vodi tudi zoper posameznega dediča in ni potrebno, da so v pravdi zajeti vsi, kar izhaja iz solidarne odgovornosti dedičev za zapustnikove denarne obveznosti (solidarni dolžniki namreč v sporu za plačilo odškodnine niso niti nujni niti enotni sosporniki). Pravdno sodišče pa lahko samo ugotavlja, kdo so dediči umrle stranke in ni treba, da čaka na pravnomočni sklep o dedovanju (ki je le deklarativne narave). Dediči že na podlagi samega zakona vstopijo v položaj zapustnika s trenutkom njegove smrti (132. člen ZD). V podobnih primerih so bila v zvezi z obravnavanimi vprašanji že zavzeta takšna stališča v sodni praksi (npr. v sodbi Višjega delovnega sodišča opr. št. Pdp/2013 z dne 13. 6. 2013, odločbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 1149/2008, II Ips 59/2009 ter v odločbah višjih sodišč – Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Cp 1850/1999, III Cp 598/2000, I Cp 396/1998, II Cp 414/2010, I Cpg 725/2012, Višjega sodišča v Kopru, opr. št. Cpg 62/2012, Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 620/2012 ipd. - baza IUS INFO).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.