Jedro

Odbitek vstopnega DDV je pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev. Tazlogi za odločitev organa po mnenju sodišča niso zgolj v dejstvu, da je tožnik sodeloval z navedenimi družbami, ampak v okoliščini, da ni izkazal, da so navedene družbe zaračunane storitve oz. dobave zanj tudi resnično opravile, saj ni predložil verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali. Tožnik pa je tisti, ki mora izkazati, da so bile storitve njemu opravljene s strani podizvajalca, ki mu je izdal račun, saj na podlagi navedenega računa uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) v znesku 11.572,74 EUR in pripadajoče obresti v znesku 367,38 EUR (I. točka izreka). Iz II. točke izreka izhaja, da mora tožnik navedene obveznosti plačati v roku 30 dni po vročitvi odločbe, po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe. Iz III. in IV. točke izreka pa izhaja, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobje od 1. 1. 2006 do 30. 4. 2008 in o ugotovitvah sestavil zapisnik z dne 14. 10. 2008, na katerega je tožnik podal pripombe, ki so obravnavane v obrazložitvi odločbe. Davčni organ je v postopku DIN dal poseben poudarek na upravičenosti do odbitka vstopnega DDV, ki ga je tožnik uveljavljal, predvsem od prejetih računov naslednjih družb: A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. 2. V postopku preveritve navedenih računov je bilo ugotovljeno, da je tožnik uveljavljal vstopni DDV predvsem iz storitev računalništva. Od družbe B. d.o.o. je tožnik prejel 3 račune, ki so bili izdani v času od 18. 12. 2006 do 4. 4. 2007 z naslednjo vsebino: Izdelava GJI baze – križišč s svetlobnimi napravami; Svetovanje pri pripravi poročevalskih tabel – poročanje o izvedbi operativnega programa; Izdelava dokumentacije za vnos kanalizacijskega omrežja v GJI. Skupen znesek navedenih računov z vključenim DDV znaša 13.318,41 EUR, davčni organ pa je ugotovil, da je tožnik družbi B. d.o.o. izplačal znesek v skupni višini 14.095,73 EUR. Od družbe A. d.o.o. je tožnik prejel 3 račune v času od 3. 1. 2006 do 16. 6. 2006 z naslednjo vsebino: Zaračunavamo vam izdelavo zaposlitvenega portala; Zaračunavamo vam XEROX rip Fiery zx za fotokopirni stroj, model 5750, Barvna solucija; Zaračunavamo vam ojačevalec MACKIE mod. N 1400. Skupen znesek navedenih računov z vključenim DDV znaša 6.172.000,00 SIT, davčni organ pa je ugotovil, da je tožnik družbi A. d.o.o. izplačal znesek v skupni višini 8.772.000,00 SIT. Od družbe C. d.o.o. je tožnik prejel 5 računov v času od 10. 12. 2007 do 28. 12. 2007 z npr. naslednjo vsebino: Zaračunavamo vam svetovanje pri izvedbi projekta – gozdno gospodarski načrt; Zaračunavamo vam izdelavo grafičnih objektov za uporabo na internetu. Skupen znesek računov z vključenim DDV znaša 37.488,00 EUR, kar je tožnik tudi izplačal družbi C. d.o.o. 3. K računom družb B. d.o.o. in A. d.o.o. ni bilo priloženih nobenih prilog, tožnik je priložil dokumentacijo – 2 rednika, ki bi naj dokazovala, da sta omenjeni družbi dejansko opravljali storitve za tožnika. Kot dokaz opravljenih storitev s strani družbe C. d.o.o. je tožnik predložil določene listine (npr. Navodila za izdelavo in podrobnejšo vsebino prostorskih delov načrtov iz priročnika za izdelavo gozdnogospodarskih načrtov GGE, april 2008), iz katerih pa ni razvidno, da bi pri navedenih delih sodelovala družba C. d.o.o. Tožnik je v postopku predložil pogodbe, sklenjene z družbo A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. Davčni organ je ugotovil, da iz predložene dokumentacije ni razvidno, da bi omenjene družbe opravljale storitve oz. dobave za tožnika. V postopku inšpiciranja si je davčni organ pridobil tudi podatke iz DIN, ki so bili opravljeni pri navedenih družbah. Glede na ugotovljena dejstva v davčnih inšpekcijskih postopkih pri teh družbah je davčni organ zaključil, da gre pri poslovanju tožnika za navidezno opravljanje dejavnosti, katerega izključni namen je bila izvedba utaje DDV po principu odbitka vstopnega DDV, ki je bil na izdanih računih zaračunan, vendar ne plačan s strani t. i. neplačujočih gospodarskih subjektov. Davčni organ se sklicuje na objektivne elemente, ki napotujejo k ugotovitvi, da je tožnik vedel ali moral vedeti, da s knjiženjem prejetih računov in uveljavljanjem vstopnega DDV od navedenih računov omenjenih družb sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV. Posli, ki naj bi jih opravile omenjene družbe so navidezni in prejeti računi fiktivni, tožnik pa je glede na ugotovljene okoliščine vedel oz. bi moral vedeti, da so posli navidezni in del utaje DDV.

4. Davčni organ se sklicuje na 1. odstavek 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV), ki je veljal v letu 2006, ter na 63. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), ki je veljal v letu 2007 in 2008, ki določata nastanek pravice do odbitka DDV. Nadalje ugotavlja, da je na računih sicer opisana storitev, kot to zahteva 82. člen ZDDV-1, vendar navedbe o opravljenih storitvah niso take, da bi bila na njihovi podlagi mogoča nedvoumna identifikacija poslovnega dogodka v zvezi s katerim se uveljavlja vstopni DDV. Ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji za priznavanje odbitka vstopnega DDV v skladu s 40. členom ZDDV za leto 2006 in v skladu s 63. členom ZDDV-1 za leto 2007 in 2008, ker tožnik ni uspel dokazati, da so njemu zaračunane storitve opravile omenjene družbe. Gre za navidezne (fiktivne) posle, ki v skladu z določili petega odstavka 7. člena ZDavP-1, ki ima kontinuiteto v tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2, ne vplivajo na obdavčenje. Davčni organ se sklicuje še na Šesto direktivo Sveta 77/388/EGS z dne 17. 5. 1977, ki v drugem odstavku 17. člena opredeljuje nastanek in obseg pravice do odbitka DDV ter zaključuje, da se tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV v znesku 11.572,74 EUR, tožnikove ugovore pa zavrača. 5. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in se sklicuje na njegove ugotovitve. Tudi po mnenju drugostopenjskega organa navedbe o opravljenih storitvah na spornih računih niso take, da bi bila na njihovi podlagi mogoča nedvoumna identifikacija poslovnega dogodka, v zvezi s katerim se uveljavlja vstopni DDV. Opis storitev je na vseh prejetih računih, ki se nanašajo na storitve, naveden le splošno (npr. „zaračunavamo vam izdelavo zaposlitvenega portala“). Iz računov pa ni razviden npr. podroben opis del ali specifikacija, niti koliko časa je bilo porabljeno za ta dela ali kdaj so bila ta dela opravljena. Na računih je kot datum opravljene storitve naveden le en dan, ki je v večini primerov spornih računov enak datumu izdaje računa. Na računih prejetih od C. d.o.o. je kot ime izdajatelja celo napačno navedeno „C. d.o.o.“, žig pa je pravilen „C. d.o.o. Prav tako v zvezi z nabavo materiala in delov za fotokopirne stroje tožnik razpolaga le s tremi prejetimi računi, ni pa med postopkom predložil dobavnic oz. listin, ki bi nedvoumno izkazovale dobavo (dejanski prejem) blaga, in to s strani družb A. d.o.o. in B. d.o.o., ki sta izstavili račune. Tudi po mnenju drugostopenjskega organa tožnik ni uspel dokazati, da bi storitve oziroma dobave, zaračunane s spornimi računi, res opravile družbe, ki so izdale račune.

6. Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija in uveljavlja tožbene razloge nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik se sklicuje na drugi odstavek 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem se v upravnih postopkih, kamor spada tudi davčni postopek, sme uporabiti kot dokaz vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, ugotovitve z izvedenci in opravljanje ogledov. Tudi določba 77. člena ZDavP-2 ne vsebuje formalnega dokaznega pravila in ne izključuje dokazovanja dejstev, ki naj ne bi bila ali bi bila pomanjkljivo zapisana v davčnih listinah. Davčni organ je zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje ter zagrešil bistveno kršitev določb postopka, ko ni izvajal predlaganih dokazov, ki bi utemeljevali obstoj poslovnih dogodkov iz spornih faktur družb A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. V postopku tako ni bilo ugotovljeno, da ima tožnik istovrstne pogodbe, sklenjene z vsemi podizvajalci, od katerih pridobiva podatke za izdelavo računalniških aplikacij končnim uporabnikom. Davčni organ ne pojasnjuje, zakaj se pri tožniku nahaja več osnovnih sredstev, ki so bila predmet računov omenjenih družb, čeprav istočasno zatrjuje, da bi naj šlo za simulirane pravne posle. V ničemer tudi ni bila ugotovljena pripomba tožnika, podana že v zapisniku o DIN in sicer na kak način so se izrisi iz leta 2003 po pogodbenih letnih projektih za posamezne naročnike dopolnjevalni z noveliranimi podatki pristojnih OGU in drugih javnih katastrskih služb s področja načrtovanja in evidentiranja prostora. Oba davčna organa ne pojasnjujeta zakaj naj bi bili izstavljeni računi v nasprotju z SRS 21. Tako sploh ni znano katera dejstva ne izhajajo iz teh listin in jih torej ni mogoče dokazovati z drugimi dokazi in tudi ne katera dejstva bi naj bila v nasprotju s knjigovodskimi listinami. Če družbe, ki so izstavljale račune tožniku, niso plačale izstopnega DDV, to še ne pomeni, da niso opravile pogodbeno dogovorjenih in zaračunanih storitev. Tožniku je znano, da so te družbe imele sklenjene pogodbe s tretjimi osebami (študenti ipd.), saj je šlo zgolj za zajemanje podatkov na terenu, ki jih je potem obdeloval tožnik kot naročnik. Zato je napačna razlaga drugostopenjskega organa, da bi že iz naslova avtorske pravice izdajatelji računa morali poskrbeti za točno opredelitev opravljenih storitev. Avtorsko pravico ima na končnem produktu le tožnik in ne tisti, ki so po njegovem naročilu samo zbirali podatke za informacijsko bazo, ki jo je posedoval in nadalje obdeloval zgolj tožnik. Ta dejstva bi davčni organ lahko ugotovil zgolj s predlaganim zaslišanjem zakonitih zastopnikov družb, zaposlenih v omenjenih družbah in pregledom baz novilacije podatkov. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo drugostopenjskega organa, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja:

10. V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, ki so jih izdale družbe A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o., za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da so „neplačujoči gospodarski subjekti“ oziroma t. i. „missing traderji“, glede spornih računov pa davčni organ ugotavlja, da navedene družbe storitev oz. dobav, zaračunanih po navedenih računih, niso opravile in da so bili navedeni računi izdani le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti. Iz objektivnih okoliščin, ki jih navaja prvostopenjski organ, in s katerimi se strinja tudi sodišče, izhaja, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu ne gre odbitek vstopnega DDV. Prvostopenjski organ pravilno ugotavlja, da je tako stališče skladno s prakso Sodišča EU, sodba v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04 (Axel Kittel). Navedena sodba nalaga, da se davčnemu zavezancu ne prizna pravica do odbitka, kadar se glede na objektivne elemente ugotovi, da je ta davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV.

11. Tudi po mnenju sodišča je tožniku mogoče očitati subjektivni element. Tožnik je v postopku povedal, da je pri poslih z družbama A. d.o.o. in B. d.o.o. sodeloval z nekim moškim z imenom D. Glede na to, da iz pogodb, sklenjenih z omenjenima družbama, izhaja, da jih je podpisal z E.E., pa je povedal, da je ne pozna, da ni bil z njo nikoli v kontaktu in da pravzaprav ne ve, kako je kot podpisnik pogodbe navedena ona. Tožnik ne razpolaga z nobenimi drugimi listinami o poslovanju z navedenimi družbami (pisne ponudbe, naročilnice, predračuni itd). Tožnik v postopku ni predložil dokumentacije (razen računov in pogodb), ki bi dokazovala, da so storitve, zaračunane z navedenimi računi res opravile družbe, ki so izdale račune. V zvezi z nabavo materiala in delov za fotokopirne stroje tožnik razpolaga s tremi prejetimi računi, ni pa med postopkom predložil dobavnic oziroma listin, ki bi nedvoumno izkazovale dobavo (dejanski prejem) blaga s strani družb, ki so izstavile račune (npr. dobavnico, prevzemnico, ki je podpisana s strani osebe, ki je predala blago). Poslovanje brez sestavljanja poslovnih listin ni v skladu z običajno poslovno prakso in močno odstopa od skrbnosti dobrega gospodarstvenika. Ob omenjenih neobičajnih okoliščinah ter ob poslu, ki je velike vrednosti (skupna vrednost računov, ki jih je tožniku izdala družba B. d.o.o. z vključenim DDV znaša 13.318,42 EUR; skupna vrednost računov, ki jih je tožniku izdala družba A. d.o.o. z vključenim DDV znaša 25.754,54 EUR; skupna vrednost računov, ki jih je tožniku izdala družba C. d.o.o. z vključenim DDV znaša 37.488,00 EUR), bi se tožnik, za katerega se predpostavlja, da deluje kot dober gospodarstvenik, moral in mogel zavedati, da sodeluje pri utaji DDV.

12. Vendar to ni edini očitek, ki gre tožniku. Po mnenju sodišča je odločujoča okoliščina na strani tožnika ugotovitev, da tožnik v svoji poslovni dokumentaciji ni predložil verodostojnih dokazil, s katerimi bi lahko in tudi moral dokazati, da so njemu zaračunane storitve oz. dobave zanj tudi zares opravili navedeni neplačujoči gospodarski subjekti ali „missing traderji“, kot jih opredeljuje Uredba Komisije (ES) št. 1295/2004, ki na računih izkazanega in dolgovanega DDV niso plačali. Subjektivni elementi, ki jih navaja prvostopenjski organ na strani tožnika, tako niso edini odločilni element v obravnavanem primeru za odločitev. V zadevi je odločujoče, da tožnik listinsko ni izkazal, da bi bile storitve oz. dobave, ki so jih tožniku zaračunale družbe B. d.o.o., A. d.o.o. in C. d.o.o., res opravljene s strani navedenih družb. Dolžnost tožnika pa je bila, da opravo storitev oz. dobav s strani navedenih družb ustrezno oziroma verodostojno dokumentira.

13. Pravilna pa je tudi ugotovitev obeh davčnih organov, da na spornih računih navedbe o opravljenih storitvah niso take, da bi bila na njihovi podlagi mogoča nedvoumna identifikacija poslovnega dogodka, v zvezi s katerim se uveljavlja vstopni DDV. Sodišče zavrača tožnikovo trditev, da sporni računi vsebujejo vse potrebne elemente (po 34. členu ZDDV oziroma 82. členu ZDDV-1). Na računu mora med drugim biti naveden tudi podatek o količini in vrsti dobavljenega blaga oz. obsegu in vrsti opravljenih storitev. Tudi po presoji sodišča navedbe o opravljenih storitvah niso take, da bi bila na njihovi podlagi mogoča nedvoumna identifikacija poslovnega dogodka. Opis storitev je na vseh prejetih računih, ki se nanašajo na storitve, naveden le splošno (npr. „zaračunavamo vam izdelavo zaposlitvenega portala“). Iz računov ni razviden podroben opis del ali specifikacija, niti koliko časa je bilo porabljeno za ta dela ali kdaj so bila ta dela opravljena. Podatke, ki jih mora vsebovati račun, določa drugi odstavek 92. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV (v nadaljevanju PZDDV) oziroma drugi odstavek 138. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 (v nadaljevanju PZDDV-1), ki določata, da v primerih, če se račun izda za opravljene storitve, pri katerih ni mogoče izraziti količine v merskih enotah, davčni zavezanec na računu opiše storitev tako, da je razvidno za kakšno storitev gre oziroma kakšen obseg storitve je bil opravljen ali na katero obdobje se zaračunane storitve nanašajo.

14. Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (40. člen ZDDV, 62. člen ZDDV-1). Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev. Kot že rečeno razlogi za odločitev po mnenju sodišča niso zgolj v dejstvu, da je tožnik sodeloval z navedenimi družbami, ampak v okoliščini, da ni izkazal, da so navedene družbe zaračunane storitve oz. dobave zanj tudi resnično opravile, saj tožnik ni predložil verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali. Tožnik pa je tisti, ki mora izkazati, da so bile storitve njemu opravljene s strani podizvajalca, ki mu je izdal račun, saj tožnik na podlagi navedenega računa uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca (95. člen ZDavP-1, 76. člen ZDavP-2), če ta zakon ali drug zakon o obdavčenju ne določa drugače. Davčni zavezanec dokazuje svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (96. člen ZDavP-1, 77. člen ZDavP-2).

15. V postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, je tožnik sodeloval, bil je seznanjen z vsemi ugotovitvami in je imel možnost dajati izjave in pripombe na ugotovitve prvostopenjskega organa ter dostaviti vso dokumentacijo, s katero je razpolagal in se je nanašala na zaračunane storitve in dobave. Knjigovodske listine so verodostojne, če se pri kontroliranju pokaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih dogodkih, na njihovi podlagi jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov (SRS (2006) 21.12.). Tožnik v svoji dokumentaciji drugega kot ugotavlja prvostopenjski organ ni izkazal, predvsem pa ni dokazal, da bi navedene storitve oz. dobave, od katerih je odbijal vstopni DDV, opravili izdajatelji računov. Ker tožnik uveljavlja davčne ugodnosti iz tega naslova in ker je davčni organ podvomil v verodostojnost teh računov, bi tožnik moral dokazati, da so bile zanj res opravljene storitve oz. dobave s strani izdajateljev računov (63. člen in 67. člen ZDDV-1). Dolžnost davčnih zavezancev je, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo za to, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje ter v primeru potrebe (npr. davčnega nadzora) s temi listinami verodostojno izkažejo resničnost opravljenega prometa. Tožnik pa ni predložil verodostojnih listin, iz katerih bi izhajajo, da so sporne storitve in dobave opravili res izdajatelji računov. Ker je dokazno breme na strani tožnika, ki mora izkazati, da izpolnjuje pogoje za uveljavljanje davčnih ugodnosti, sodišče zavrača tožnikove ugovore, da davčni organ ni raziskal vseh dejstev in okoliščin, ki naj bi utemeljevali obstoj poslovnih dogodkov iz spornih računov in zavrača tožnikovo sklicevanje na dokazna sredstva, ki se lahko uporabijo v postopku. Sodišče se strinja z ugotovitvijo drugostopenjskega organa, da čeprav ZDavP-2 vrste dokaznih sredstev res ne omejuje, jih v določenem obsegu omejuje sama narava davčnega postopka oz. določbe materialnih predpisov, ki posamezne poslovne dogodke priznavajo le, če temeljijo na pravilnih in verodostojnih knjigovodskih listinah.

16. Sodišče zavrača tožnikove trditve, da so v konkretni zadevi izpolnjeni pogoji za odbitek vstopnega DDV s tem, ko ima tožnik račune. Zgolj računi in njihovo plačilo še ne izkazujeta resničnost opravljenih dobav. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse SEU (C-342/87) v zadevi Genius Holding BV, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru. Navedenega tudi ne morejo dokazovati pogodbe, ki jih je tožnik sklenil z navedenimi družbami (Letna pogodba o izvajanju računalniških aplikacij za leto 2006 z dne 1. 1. 2006, sklenjena z družbo A. d.o.o.; Letna pogodba o sodelovanju z dne 1. 1. 2007, sklenjena z družbo B. d.o.o.; Letna pogodba o sodelovanju z dne 1. 1. 2008, sklenjena z družbo C. d.o.o.). Zgolj sklenjene pogodbe niso dokazilo o opravljenih storitvah oziroma dobavah. Poleg tega so v pogodbah, ki so v vseh treh primerih enake, določbe povsem splošne (predmet pogodbe je izvajanje računalniških aplikacij). Sklicevanje tožnika, da ima istovrstne pogodbe, sklenjene z vsemi podizvajalci, na odločitev v zadevi ne vpliva. Tožnik pa ni predložil drugih dokazil. Kot že pojasnjeno, ne zadošča ugotovitev, da so bile storitve oz. dobave opravljene, na kar se sklicuje tožnik, pač pa je treba dokazati, da je storitve oz. dobave opravil prav izdajatelj računa. Ni namreč vseeno kdo dejansko bi tožniku opravil storitve oz. dobave blaga. Tožnikov dejanski dobavitelj bi bila lahko npr. tudi oseba, ki ni davčni zavezanec za DDV. Zato je neutemeljeno sklicevanje tožnika, da se pri njemu nahaja več osnovnih sredstev, ki so bila predmet spornih računov.

17. Ob ugotovitvah davčnega organa o družbah B. d.o.o., A. d.o.o. in C. d.o.o., ki so izdale sporne račune, pri navedenih družbah ni bilo nobenih realnih pogojev, da opravijo storitve oz. dobave, zaradi česar gre tudi po mnenju sodišča za navidezne in fiktivne račune, iz katerih tožnik pravice do vstopnega DDV ne more uveljavljati. Okoliščine so v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene. Tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje. Šesto direktivo je treba razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni DDV, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo. Enako tudi praksa VS RS (opr. št. X Ips 194/2010 z dne 19. 5. 2011, opr. št. X Ips 347/2010 z dne 14. 4. 2010).

18. Po presoji sodišča je davčni organ v obravnavanem primeru odločil pravilno, ko tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV od računov, ki so jih izdale družbe B. d.o.o., A. d.o.o. in C. d.o.o. Zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. ZUS-1. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. 19. Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.