5. 6. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 5. junija 2003

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 46/2001 z dne 15. 2. 2001 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 20/2001 z dne 9. 1. 2001 in s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. Ks 711/2000 z dne 21. 12. 2000 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ustavni pritožnik je nepopolno ustavno pritožbo, ki je prispela na Ustavno sodišče dne 29. 12. 2000, dopolnil dvakrat in sicer 19. in 22. 1. 2001. Ustavno pritožbo je dopolnil tako, da je priložil večino sklepov, s katerimi je bil zoper njega v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru pripor odrejen in podaljševan iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP).

Priložil je tudi sklepa, s katerima je sodišče zavrnilo predlog njegovega zagovornika za odpravo pripora. V ustavni pritožbi ni izrecno navedel, katere sklepe izpodbija. Iz navedb v pritožnikovi laični ustavni pritožbi je smiselno izhajalo, da izpodbija zadnja sklepa o podaljšanju pripora.

2.V ustavni pritožbi v zvezi s pripornimi sklepi zatrjuje kršitev prvega odstavka 19. člena, prvega in drugega odstavka 20. člena, prvega odstavka 23. člena in 27. člena Ustave. Navaja, da so sodišča obstoj ponovitvene nevarnosti utemeljevala samo s sklicevanjem na tek drugih kazenskih postopkov zoper njega, čeprav naj bi se jih šest od osmih končalo z ustavitvijo.

Navedeno naj bi pomenilo kršitev prvega odstavka 19. člena Ustave, prvega in drugega odstavka 20. člena in 27. člena Ustave. Ker je podjetnik (uvoznik iz Indonezije), naj bi mu zaradi pripora nastajala velika škoda. Pritožnik še navaja, da njegovo pomoč potrebuje mladoletna hčerka in se pri tem sklicuje na 53., 54. in 55. člen Ustave. Drugi vidik kršitve pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave ter prvega in drugega odstavka 20. člena Ustave pritožnik utemeljuje z navedbami, da mu je bil zadnji sklep o podaljšanju pripora vročen šele ob 15. uri in 15 minut, namesto ob 1.00 uri ponoči. Zato meni, da je bil 14 ur in 15 minut nezakonito v priporu. Z navajanjem, da je v priporu že deset mesecev (kar naj bi pomenilo dve tretjini izrečene kazni), pritožnik zatrjuje kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Meni, da bo v primeru, če bi višje sodišče o pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo odločalo šest mesecev, v priporu skoraj štirinajst mesecev. Ker naj bi celotno kazen prestal v priporu, pritožnik meni, da mu je kršena pravica do pogojnega odpusta po 109. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - KZ). Prvostopenjski obsodilni sodbi očita kršitev 21. člena Ustave. Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče pripor odpravi in ga nadomesti s hišnim priporom.

3.Ustavno sodišče je vpogledalo kazenski spis Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 238/2000.

B.

4.Senat Ustavnega sodišča je (glede na laičnost ustavne pritožbe) s sklepom z dne 14. 3. 2001 sprejel v obravnavo ustavno pritožbo zoper vse v izreku tega sklepa navedene sodne odločbe. V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) je bila ustavna pritožba poslana v odgovor Okrožnemu in Višjemu sodišču v Mariboru in Vrhovnemu sodišču. Nanjo sta vsebinsko odgovorili Okrožno in Višje sodišče v Mariboru, Vrhovno sodišče pa je navedlo, da pritožnik glede na datume dopolnitve ustavne pritožbe, sodbe Vrhovnega sodišča ne izpodbija.

5.Po določbi 50. člena ZUstS lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Po določbi 51. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Ustavna pritožba se lahko vloži, ko so izčrpana redna in praviloma tudi izredna pravna sredstva.

6.V postopku preizkusa ustavne pritožbe je senat Ustavnega sodišča upošteval tudi sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena zahteva za varstvo zakonitosti in so bila vsebinsko potrjena stališča v izpodbijanih pripornih sklepih prvo in drugostopenjskega sodišča. Po oceni senata se je navedena sodba (ki je pritožnik ni izpodbijal z ustavno pritožbo in ki je kljub pozivu, naj izkaže izčrpanost pravnih sredstev, ni priložil oziroma kasneje nanjo ustavne pritožbe ni razširil) materialnopravno nanašala na vsebino sklepov, ki jih je pritožnik izpodbijal z laično ustavno pritožbo.

7.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 20/2001 z dne 9. 1. 2001 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. Ks 711/2000 z dne 21. 12. 2000 ni dopustna. Treba je namreč upoštevati, da je v isti zadevi naknadno na podlagi pritožnikove zahteve za varstvo zakonitosti odločilo tudi Vrhovno sodišče. Ko je v isti zadevi končno odločeno s sodbo Vrhovnega sodišča, Ustavno sodišče izpodbijanega sklepa Višjega sodišča v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča ne bi moglo razveljaviti, če obenem ne bi razveljavilo tudi sodbe Vrhovnega sodišča. Zato po odločitvi Vrhovnega sodišča sklep Višjega sodišča v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča ne more biti več (samostojen) predmet izpodbijanja z ustavno pritožbo. Sodbe Vrhovnega sodišča pa pritožnik z ustavno pritožbo ne izpodbija in tako ne izkazuje izčrpanosti pravnih sredstev. Ker ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča glede na navedeno ni dopustna, jo je Ustavno sodišče zavrglo. Okoliščina, da je senat ustavno pritožbo sprejel v obravnavo, namreč Ustavnemu sodišču ne preprečuje, da pri končnem odločanju samostojno preveri obstoj procesnih predpostavk.

8.Uveljavljanje kršitve pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave ter kršitev prvega in drugega odstavka 20. člena Ustave, ki naj bi bili storjeni s tem, da je bil pritožnik v priporu določen čas brez izdane sodne odločbe sodišča, in sicer, kot navaja, 14 ur in 15 minut, ne more biti predmet ustavne pritožbe zoper izpodbijane akte. Ustavno sodišče je v svojih odločitvah (glej npr. odločbo št. Up-185/95 z dne 24. 10. 1996, OdlUS V, 186 in sklep št. Up-320/01 z dne 8. 4. 2003, Uradni list RS, št. 36/03) sprejelo stališče, da uveljavljanje kršitve pravice do osebne svobode, ki naj bi bila storjena s tem, da je bil pritožnik v priporu določen čas brez izdane sodne odločbe, ne more biti predmet ustavne pritožbe zoper izpodbijane (priporne) akte (odločbe). Izpodbijani sklep Okrožnega sodišča učinkuje od njegove vročitve pritožniku in se zato ne more nanašati na čas odvzema prostosti pred tem. V tem delu ustavne pritožbe bi šlo lahko le za to, da je bila z morebitnim nezakonitim dejanjem, ki naj ne bi imelo podlage v sodni odločbi, kršena pritožnikova pravica do osebne svobode. Po določbi drugega odstavka 157. člena Ustave odloča o zakonitosti posamičnih dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, v upravnem sporu pristojno sodišče. Iz navedb v ustavni pritožbi izhaja, da pritožnik navedenega sodnega varstva ni izčrpal, zato je treba ugotoviti, da pred vložitvijo ustavne pritožbe ni izčrpal razpoložljivih pravnih sredstev.

9.Ker procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev ni podana, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo.

10.Prav tako Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti zatrjevane kršitve 21. člena Ustave, ki jo pritožnik očita prvostopenjski obsodilni sodbi. Te namreč pritožnik ne prilaga, niti ne navede in obrazloži, v čem naj bi bila podana zatrjevana kršitev ter v zvezi z njo (izpodbijano sodbo) ne izkazuje obstoja procesnih predpostavk. Zato je bilo treba v tem delu ustavno pritožbo kot nepopolno in pomanjkljivo zavreči.

C.

11.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi druge in četrte alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo z osmimi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Ribičič.

dr. Dragica Wedam Lukić