Jedro

Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati materialne stroške za overjene prevode listin v prilogah od B16 do B25 in od B66 do B77 v skupnem znesku 741,34 EUR. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da toženka ni izkazala višine stroškov izdelave overjenih prevodov listinskih dokazov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati znesek 120.000,00 EUR in znesek 12.528,01 EUR, oboje vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega dela glavnice do plačila (1. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženki pa je iz tega naslova dolžna v roku 8 dni povrniti 3.384,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila (2. točka izreka sodbe).

2. Toženka zoper odločitev o stroških postopka v 2. točki izreka sodbe vlaga predlog za izdajo popravnega sklepa, oziroma podrejeno pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ji je tožeča stranka dolžna povrniti 4.125,56 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi sodišču prve stopnje očita, da ji neutemeljeno ni priznalo povračila stroškov v višini 413,95 EUR in 327,39 EUR, ki so ji nastali z izdelavo overjenih prevodov listinskih dokazov. Navedeni stroški so bili v obravnavanem individualnem delovnem sporu nujno potrebni, saj so bili pravno relevantni listinski dokazi v hrvaškem jeziku. Meni, da je v stroškovniku zadostno opredelila temelj in višino nastalih stroškov. Opozarja, da se od stranke v skladu s sodno prakso zahteva, da določi znesek, ki ga zahteva, in opravilo, v zvezi s katerim so stroški nastali (tako sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1537/2011). Navaja, da mora biti zahteva po povrnitvi stroškov opredeljena na način, da je višina stroškov zneskovno določena ali vsaj določljiva (tako Višje sodišče v Ljubljani v zadevah opr. št. II Cp 173/2016 in II Cpg 741/2014). Sklicuje se na 49. člen Pravilnika o sodnih tolmačih (Ur. l. RS, št. 88/10 in nadalj.) in v zvezi s tem uveljavlja, da so sodni tolmači po njenem nalogu izdelali 21,14 strani overjenih prevodov listin. Ker je višina stroškov predpisana s tarifo o vrednotenju dela sodnih tolmačev, ji višine nastalih stroškov ni bilo treba dokazovati z računi za opravljene storitve. Iz previdnosti pritožbi kljub temu prilaga računa z dne 7. 11. 2016 in 17. 11. 2016, iz katerih je razvidna višina nastalih stroškov. Navaja, da bi sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi določb pravdnega postopka in materialnega prava lahko enostavno preverilo višino zahtevanih stroškov za izdelavo overjenih prevodov listin. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano odločitev o stroških postopka v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati materialne stroške za overjene prevode listin v prilogah od B16 do B25 in od B66 do B77 v skupnem znesku 741,34 EUR. Sicer drži, da je v pripravljalnih vloga z dne 12. 10. 2016 in 4. 11. 2016 sodišču prve stopnje posredovala overjene prevode listinskih dokazov ter da je v stroškovniku, ki ga je sodišču prve stopnje predložila na zadnjem naroku za glavno obravnavo 24. 3. 2017 zahtevala povračilo stroškov, ki so ji nastali s pridobitvijo teh prevodov. Vendar pa je zmotno pritožbeno stališče, da je toženka z navedbo zneskov, ki naj bi jih iz tega naslova plačala (tj. 413,95 EUR in 327,39 EUR), zadostno izkazala nastanek in višino stroškov.

6. Po drugem odstavku 163. člena ZPP mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje pravilnost višine spornih stroškov preveriti v skladu z določbami Pravilnika o sodnih tolmačih. Sodišče prve stopnje namreč za takšno ravnanje ni razpolagalo s potrebnimi podatki. V skladu z določbo 49. člena Pravilnika o sodnih tolmačih namreč tolmaču za pisno izdelavo prevoda listine iz slovenskega v tuj jezik pripada 37,00 EUR, pri čemer ena stran obsega 1.500 znakov brez presledkov. Plačilo za prevod manj kot ene strani je sorazmerno manjše. Toženka v stroškovniku ni navedla, za koliko overjeno prevedenih strani zahteva povračilo stroškov (to je navedla šele v pritožbi, zato gre po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP za nedovoljeno pritožbeno novoto), sodišče prve stopnje pa tega samo ni bilo dolžno ugotavljati. Ker se, kot navedeno, v skladu z določbo 49. člena Pravilnika o sodnih tolmačih kot ena stran šteje 1.500 znakov brez presledkov, je neutemeljeno tudi pritožbeno uveljavljanje, da je iz prilog spisa jasno razvidno, koliko strani overjenih prevodov listin je predložila. Toženka bi višino stroškov, ki so ji nastali z overjenimi prevodi, lahko izkazala tudi s predložitvijo računov za opravljene storitve, vendar tega v postopku na prvi stopnji ni storila. Ker te račune prilaga šele pritožbi (B78), gre tudi v tem primeru za nedovoljeno pritožbeno novoto, zato pritožbeno sodišče teh listih pri odločitvi ne sme upoštevati.

7. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da toženka ni izkazala višine stroškov izdelave overjenih prevodov listinskih dokazov, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker ostali pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z 2. točko 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

8. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.