Jedro

Kadar dolžno ravnanje ni predpisano, oblikuje sodišče svojo oceno o tem, kaj - če sploh kaj - bi bil moral organizator športnega tekmovanja storiti za preprečitev škode, na podlagi testa tehtanja interesov in okoliščin. Skladno s tem testom se obseg in intenzivnost varnostnih ukrepov ovrednotita glede na naslednje: obseg grozeče nevarnosti in škode; verjetnost, da pride do škode (v verjetnosti je logično vsebovana tudi predvidljivost škode); katere so možnosti za preprečitev škodne nevarnosti in kako (stroškovno) obremenjujoče so za njihove naslovnike; ali obstaja možnost oškodovanca, da se izogne škodi.

Organizator je z običajnimi in pričakovanimi ukrepi (prestavitev tekme za več ur, pivnanje in posipanje, dokler na igrišču ni bilo ne luž ne blata in ob pritisku na zadnji črti z igrišča ni pritekla voda) preprečil nevarnosti telesnih poškodb, katerih nastanek je precej verjeten. Torej škod, do katerih bi prišlo, če bi bilo jedrno telo teniškega igrišča - prostor znotraj oznak igrišča in za zadnjo črto v obsegu 4 do 5 metrov levo in desno od igrišča - , kjer se igralec med igranjem v veliki večini giba, premokro in s tem premalo utrjeno. Da lahko kljub izvršenim običajnim ukrepom škoda vendarle nastane na obrobnem delu igrišča (ki je ob klopi za igralce in sodnikovem stolu, kjer se igralci običajno le sprehodijo ob menjavah strani) - čeprav na njem ni ne luž ne blata in je jedrno telo igrišča ponekod že preveč suho - pa je poudarjeno manj verjetno, ker se na takem delu teniški udarci izvajajo le poudarjeno izjemoma.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Nesporno ozadje zadeve

1.Tožnik si je kot 16-letnik poškodoval koleno na državnem teniškem prvenstvu pri igri dvojic. Igra, med katero se je tožnik poškodoval, se je odvijala v večernih urah na igrišču na prostem. Pred tem je dva dni in še istega dne zjutraj deževalo. Družba organizatorka tekmovanja, zadolžena za vzdrževanje teniškega igrišča, je imela zavarovano odgovornost pri toženi zavarovalnici. Tožnik je zoper toženko vložil tožbo za plačilo odškodnine in trdil, da je do poškodbe prišlo zaradi protipravne opustitve zavarovanca tožene stranke. Ta naj ne bi poskrbel za ustrezno in varno podlago na igrišču oziroma preprečil igranja.

Izpodbijana sodba

2.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 18.643,36 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2021. Tožniku je še naložilo, naj toženki povrne stroške pravdnega postopka, o višini teh stroškov pa še ni odločilo. Nosilni argument sodbe je, da je zavarovanec toženke ukrenil vse potrebno za zagotovitev varnosti tekmovalcev.

Pritožba tožnika

3.Zoper sodbo se pritožuje tožnik, kot pravi, zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopa, delno tudi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (zanj sicer zapiše, da ga je sodišče, razen v manjšem delu, pravilno ugotovilo). Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Po mnenju tožnika sodba nasprotuje mnenju izvedenca, kajti iz slednjega jasno izhaja, da podlaga ni bila primerna za igro dvojic in da do udrtja ne bi smelo priti, če bi bilo igrišče pravilno pripravljeno oziroma ne premokro. Ker je sodišče mnenje izvedenca sprejelo, je njegova odločitev o neodgovornosti toženke presenetljiva. Povsem mogoče je po mnenju pritožbe, da organizator ni mogel storiti več, kot je (zamik tekmovanja, pivnanje in nasutje igrišča). Toda sodišče naj se ne bi ukvarjalo s tožnikovo trditvijo, da bi moral toženkin zavarovanec, če bi ravnal s profesionalno skrbnostjo, odpovedati tekmovanje. To tožnik ponazarja z odpovedjo smučarskih skokov zaradi premočnega vetra. Mogel in moral naj bi namreč organizator vedeti - to naj bi celo vedel -, da podlaga ni primerna za igro dvojic (saj je bolje ni mogel pripraviti) in da so tekmovalci zaradi neprimerne podlage podvrženi večjemu tveganju. Na ta tveganja naj tožnik kljub prostovoljni udeležbi na tekmovanju ne bi pristal. Škoda naj bi bila torej za toženkinega zavarovanca predvidljiva. Sodišče naj bi izbralo pravilna pravna pravila (o profesionalni skrbnosti in o merilu predvidljivosti škodne posledice) in se sklicevalo na prave sodne odločbe. Toda pravila je po mnenju tožnika narobe apliciralo na konkretni dejanski stan (da je bilo igrišče manj utrjeno v delu izven igralnih črt, kjer se igrajo dvojice), saj je narobe presodilo, da je toženka (pravilno: njen zavarovanec) storila vse za varnost tekmovalcev. Nekritično naj bi sodišče štelo za sprejemljivo ustaljeno prakso, da sodnik ali organizator primernost igrišč pregleda na začetku tekmovanja, nato pa med posameznimi tekmami le še, če pride do posebnih vremenskih razmer. Tožnik meni, da bi zaradi zavedanja o neoptimalnosti igrišča po dežju moralo priti do pregleda po vsaki odigrani točki. Če je to, kot meni sodišče, neživljenjsko, pa bi bilo treba tekmo odpovedati. Nasprotja, ki pomenijo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vidi tožnik še v naslednjem razlogovanju sodišča: (i) da nastanek udrtine ni neobičajen, je pa izjemno redek dogodek; (ii) da je bilo igrišče primerno za igro dvojic, čeprav pred tem ugotavlja, da ni bilo primerno za igro dvojic. Popolnoma napačno ugotovljeno dejansko stanje, ki je v nasprotju z izpovedjo izvedenca, vidi tožnik v zapisu sodbe, da se v realnosti udrtinam na igrišču ne da izogniti in je nerealno pričakovati, da bo teniško igrišče popolnoma ravno in enako suho po vsej igralni površini.

4.Toženka ni odgovorila na pritožbo.

Odločitev pritožbenega sodišča

5.Pritožba ni utemeljena.

Bistveni razlogi prvostopenjske sodbe

6.Sodišče prve stopnje je, deloma s pomočjo izvedenca, ugotovilo naslednje bistveno dejansko stanje:

-da se je tožnik poškodoval, ko je pri igri dvojic lovil kratko žogo pri mreži in se zadrsal izven zunanjih črt, ki določajo igralno polje za igro dvojic;

-pri tem sicer običajnem manevru zadrsanja je tožnik pritisnil na podlago, ki zaradi mehkobe ni omogočala kontroliranega drsenja, temveč se je udrla približno 5 centimetrov globoko, tožniku pa je pri tem "obrnilo" (in s tem poškodovalo) koleno;

-gibanje igralcev na tem delu igrišča med igro je redko, sicer pogostejše pri igrah dvojic, na njem igralci večinoma hodijo med menjavo strani;

-čeprav je šlo za "profesionalno" tekmovanje in bi tožnik z odstopom od tekmovanja izgubil možnost neposredne uvrstitve na glavni turnir (za nastop na njem bi moral odigrati dodatne kvalifikacije), je bila tožnikova udeležba prostovoljna;

-dva dni pred obravnavanim dogodkom in še istega dne zjutraj je deževalo, zato je bilo celotno tekmovanje z jutranjih ur prestavljeno na 16.00, usodna tožnikova tekma pa se je odvijala okoli 20.00;

-igrišča so imela urejen sistem drenaže, zavarovanec toženke je po prenehanju dežja igrišča popivnal z vpojnimi gobami, nasul pesek, tako da ob igranju na igriščih ni bilo vode (luž) in blata, ko je sodnik z nogo podrsal po zadnji črti igrišča, od tam ni prišla voda (zato je sodnik podlago ocenil za primerno), nekatera igrišča je bilo tedaj zaradi suhosti treba že polivati;

-da se razen tožnika na tekmovanju ni poškodoval nihče drug, čeprav so pred tožnikom na istem igrišču igrale tudi druge dvojice;

-noben udeleženec turnirja se ni pritožil nad primernostjo podlage.

7.Sodišče prve stopnje je sprejelo mnenje izvedenca, deloma podkrepljeno s pričanjem teniškega sodnika. Iz izvedenčeve ekspertize izhaja, da je teniško igrišče varno in primerno za igro, če je od dežja minilo 6-12 ur, in da se čas sušenja še skrajša z ukrepi pivnanja in posipavanja, kar je toženkin zavarovanec storil, ter da tekmovanje po dvodnevnem dežju ni prepovedano; pomembno je, da na igrišču ni vode in blata, da tla niso spolzka. Sprejelo je sodišče prve stopnje in v sodbi povzelo tudi izvedenčevo oceno, da je bilo igrišče primerno, a le v tistem delu, kjer se igralci največ gibljejo (to je znotraj oznak igrišča in za zadnjo črto v obsegu 4 do 5 metrov levo in desno od igrišča), in da ni bilo ustrezno in varno za igro dvojic, saj bi morala biti tudi okolica izven črt igrišča urejena. Pritožnik izvedenskega mnenja samega po sebi ne kritizira, mu pa pripisuje drugačen pomen od tistega, ki ga je uzrlo sodišče.

8.O vsem tem je sodišče prve stopnje presodilo, da je toženkin zavarovanec sprejel ustrezne, v stroki običajne ukrepe za zagotovitev primernosti igrišča za igro dvojic, prepoved igranja na igrišču pa ni bila potrebna. Tožnikove nesreče ni mogel predvideti niti je z vzdrževalnimi deli ni mogel preprečiti. Udrtinam, kakršna je povzročila tožnikovo poškodbo, se po presoji sodišča ne da popolnoma izogniti, gre za normalno tveganje pri igranju tenisa na prostem, ko igrišče ne more biti vselej v vseh delih enako suho. Šlo je za nesrečno naključje, ki ne presega okvirov normalnega tveganja pri igranju tenisa, ki se ne igra vedno v optimalnih pogojih in je povezano z določenimi za ta šport specifičnimi nevarnostmi.

O domnevnih procesnih kršitvah

9.Nasprotij o odločilnih dejstvih, zaradi katerih se izpodbijane sodbe ne bi dalo preizkusiti, ni. Kolikor se ta očitek nanaša na pogostost udorov teniške podlage - ne da bi presojali, ali se je sodišče o tem izreklo protislovno - se ne nanaša na pravno odločilno dejstvo. Pravno odločilno je namreč le, ali je bilo mogoče in treba predvideti (ter nato z zaprtjem igrišča oziroma odpovedjo tekmovanja preprečiti) možnost udora na obrobnem delu igrišča, na katerem se igra le izjemoma, ali ne. Vprašanje, ali je udrtina v splošnem sama po sebi običajen pojav ali ne, za rešitev spora ni pomembno. Nasprotje med izvedenskim mnenjem in sodbo ter nasprotje med dejstvi v sodbi sami naj bi se sodišču primerilo še, ko je sprejelo mnenje izvedenca, da igrišče ni bilo primerno za igro dvojic, in obenem ocenilo, da je bilo primerno. Tudi to v resnici ni usodna vrzel v logičnosti sodbe, ki bi onemogočala preizkus miselne poti sodišča. Jasno je, kaj je sodišče odločilo: da zavarovanec toženke ni opustil dolžne skrbnosti. Prav tako je jasno, zakaj je sodišče tako odločilo. Zato, ker je štelo, da je toženkin zavarovanec izvedel strokovno običajne ukrepe za varnost igrišča po dežju, mednje pa ne spadajo niti prepoved tekmovanja oziroma uporabe igrišča niti periodični, po vsaki končani tekmi (ali celo po vsaki odigrani točki) ponovljeni pregledi trdnosti igrišča. Ob tem, ko je bilo igrišče običajno vzdrževano in posušeno z običajnimi ukrepi, tako da je bilo na svojem jedrnem delu dovolj suho (ponekod celo že preveč), je možnosti udrtja na obrobnem in zato le izjemoma uporabljanem delu igrišča ocenilo kot nepredvidljivo. Jasno je tudi, da se je pri tem v odločilni meri oprlo na mnenje izvedenca - rednega profesorja s Fakultete za šport za področje tenisa, dr. A. A.

10.Sodišče prve stopnje ni, kot trdi pritožba, prezrlo tožnikove teze, da bi bil moral toženkin zavarovanec tekmovanje odpovedati. Izrecno je utemeljilo, da ga takšna obveznost ni zavezovala (39. točka obrazložitve prvstopenjske sodbe). Tožnikovo nestrinjanje s tem stališčem ne more utemeljiti kršitve določb pravdnega postopka. V nadaljevanju te obrazložitve je pojasnjeno, zakaj tožnikova polemika tudi vsebinsko ni utemeljena.

Pritožbena obravnava za dopolnitev dejanskega stanja

11.Pritožbeni tezi o "popolnoma napačnem, v nasprotju z izpovedjo izvedenca ugotovljenem dejanskem stanju" in o protislovju v oceni (ne)primernosti igrišča za igro dvojic slonita na tožnikovem poudarjanju posameznih izoliranih delov izvedenskega mnenja in na spregledu drugih. Kot osamosvojene in brez upoštevanja celotnega konteksta tožnik opozarja na del izvedenčeve ustne izpovedi, da igrišče ni bilo primerno za igro dvojic, saj se ne bi smelo udreti. Prezreta pa pritožbeni tezi druge dele (zlasti pisnega) izvedenskega mnenja: da ni prepovedano igrati na teniškem igrišču, če je od dežja minilo 6-12 ur in na igrišču ni vode in blata, ter da se čas sušenja še skrajša z ukrepi pivnanja in posipavanja. Tožnik tako sporočilo izvedenskega mnenja razume drugače kot prvostopenjsko sodišče. Kot rečeno, v tej polemiki višje sodišče ne vidi nerazumljivosti izpodbijane sodbe. Ocenjuje pa, da je pri dokazovanju z izvedencem ostala določena vrzel. Za pravilno uporabo materialnega prava je namreč treba pravila oziroma običajne standarde teniške stroke o zagotavljanju varnosti na zunanjem igrišču spoznati še nekoliko širše, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče. Natančneje, razčistiti je bilo treba, kakšna so pravila, in če teh ni, običaji, glede varnosti na igrišču pri tekmovanju dvojic (ali so ta drugačna kot pri igri posameznikov), kdaj se tekme dvojic skladno z njimi ne sme igrati in ali je kljub izvedenim ukrepom za sušenje igrišča mogoče predvideti, da je to v obrobnem delu premalo utrjeno ter lahko pripelje do poškodb. Ta v postopku zatrjevana dejstva v resnici niso bila ugotovljena, čeprav pritožba privzema, kot da je izvedensko mnenje potrdilo njihov obstoj, ki je tožniku v prid.

12.Senat je, da bi to kršitev odpravil in sam dopolnil nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, na seji 4. 11. 2025 sklenil skladno s prvo alinejo drugega odstavka 347. člena Zakona o pravdnem postopku1 razpisati pritožbeno obravnavo. Na njej je 23. 1. 2026 prebral pisno izvedensko mnenje prof. dr. A. A. in zapisnik njegovega ustnega zaslišanja pred sodiščem prve stopnje ter izvedenca še sam ustno zaslišal.

O presoji protipravnosti organizatorja teniškega tekmovanja

13.Po ponovljenem in dopolnjenem dokazu z izvedencem pritožbeno sodišče ocenjuje, da zavarovanec toženke ni ravnal protipravno in je presoja sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

14.Po zaslišanju izvedenca pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedensko mnenje jasno in popolno, brez notranjih nasprotij in pomanjkljivosti.

15.Celotna izvedenčeva ekspertiza potrjuje stališče sodišča prve stopnje, da ni predpisa o konkretnem dolžnostnem ravnanju, ki bi ga bil moral izpolniti organizator teniškega tekmovanja dvojic na odprtem igrišču na deževno jutro po dveh dneh dežja. Ni, denimo, pravil, ki bi predpisovala postopek testiranja suhosti in z njo povezane utrjenosti površine igrišča po dežju, niti pravila, ki bi objektivno določalo stopnjo njegove minimalne trdote (suhosti), še sprejemljive za varno igro.

16.Kadar dolžno ravnanje ni predpisano, oblikuje sodišče svojo oceno o tem, kaj - če sploh kaj - bi bil moral organizator storiti za preprečitev škode, na podlagi testa tehtanja interesov in okoliščin. Skladno s tem testom se obseg in intenzivnost varnostnih ukrepov, ki bremenijo organizatorja, ovrednotita glede na naslednje: obseg grozeče nevarnosti in škode; verjetnost, da pride do škode (v verjetnosti je logično vsebovana tudi predvidljivost škode); katere so možnosti za preprečitev škodne nevarnosti in kako (stroškovno) obremenjujoče so za njihove naslovnike; ali obstaja možnost oškodovanca, da se izogne škodi. Temeljno izhodišče odnosa med človekom in škodo, ki jo ta utrpi, ni nastanek odškodninske obveznosti drugega. Ta se rodi šele, če drugi škodo povzroči z nedovoljenim ravnanjem (=protipravno). Pri presoji nedovoljenosti je treba imeti pred očmi še to, da nihče nima dolžnosti preprečiti vsakršne škode drugega. S tem premislekom je prežet opisani test tehtanja interesov in okoliščin. Tega je za svoje materialno pravno izhodišče vzelo tudi sodišče prve stopnje.

17.Čeprav ni predpisanih pravil ravnanja, je izvedenec pojasnil, na eni strani, svoj strokovni pogled, kdaj je igrišče v splošnem dovolj posušeno, da je igra na njem mogoča oziroma varna. Prav tako je predstavil običajne ukrepe za pospešitev sušenja in običajno metodo preizkusa utrjenosti igrišča po dežju. Avtonomno vzpostavljeni običaji kažejo, kaj so možna, pa tudi pričakovana ravnanja za preprečevanje škodne nevarnosti. Pritožbeno sodišče je na obravnavi s pomočjo izvedenca ugotovilo še, da so ti običajni ukrepi in čas sušenja enaki, ko gre za igro dvojic. Izvedenec je na zaslišanju tudi izrecno potrdil, da bi skrbni organizator tekmovanja oziroma vzdrževalec igrišča, potem ko je tekmo odložil in izvedel običajne ukrepe, zelo težko predvidel, da lahko na obrobnem delu igrišča, kjer se je poškodoval naš tožnik, pride do poškodb, oziroma tega ne bi mogel predvideti.

18.Ugotovitve sodišča prve stopnje, dopolnjene s tistimi, ki jih je z zaslišanjem izvedenca dognalo višje sodišče, pokažejo, da je organizator (=zavarovanec toženke) ravnal skladno z običaji teniških tekmovanj dvojic na prostem. Natančneje: zaradi dvodnevnega dežja je bila tekma z jutranje ure prestavljena na večerno; igrišče je organizator/vzdrževalec popivnal z gobami in ga nasul s peskom, da na njem ni bilo ne luž ne blata; ob sodnikovem podrsanju z nogo na zadnji črti igrišča ni pritekla voda. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je toženkin zavarovanec vse to spoštoval, pritožba ne izpodbija.

19.S temi običajnimi in pričakovanimi ukrepi je organizator preprečil nevarnosti telesnih poškodb, katerih nastanek je precej verjeten. Torej škod, do katerih bi prišlo, če bi bilo jedrno telo teniškega igrišča - prostor znotraj oznak igrišča in za zadnjo črto v obsegu 4 do 5 metrov levo in desno od igrišča - , kjer se igralec med igranjem v veliki večini giba, premokro in s tem premalo utrjeno. Te precej verjetne škode je toženkin zavarovanec odvrnil, ko je sprejel običajne preventivne ukrepe (prestavitev tekme za več ur, pivnanje in posipanje, dokler na igrišču ni bilo ne luž ne blata in ob pritisku na zadnji črti z igrišča ni pritekla voda). Da lahko kljub izvršenim običajnim ukrepom škoda za zdravje tekmovalcev vendarle nastane na obrobnem delu igrišča - čeprav na njem ni ne luž ne blata in je jedrno telo igrišča ponekod že preveč suho - pa je poudarjeno manj verjetno. Zakaj? Verjetnost nastanka škode na marginalnem delu onkraj zunanjih črt igralnega polja dvojic tik ob mreži je izrazito majhna zato, ker se teniški udarci tam, kot je prepričljivo pojasnil izvedenec, izvajajo le zelo redko oziroma poudarjeno izjemoma. Večinoma se igralci v tistem delu, ki je ob klopi za igralce in sodnikovem stolu, le sprehodijo ob menjavah strani. Izvedenec je to ponazoril primerjavo s smučarskimi skoki - obravnavani položaj je podoben, kot če bi smučarski skakalec zapeljal iz smučine, torej na mesto, ki ni običajno za njegovo gibanje. Gledano ex ante, torej pred nastankom poškodbe, je bilo tudi po oceni izvedenca "zelo težko oziroma nemogoče" predvideti, da je navkljub sprejetim ukrepom obravnavani del igrišča morda še premalo suh in tako ne dovolj utrjen. Posredno, kot je prav zapisalo sodišče prve stopnje, to potrjuje tudi dejstvo, da so pred tožnikom na spornem igrišču, ko je bilo to glede na potek časa manj suho kot ob igranju tožnika, igrali že drugi pari dvojic, a se ni nihče poškodoval.

20.Takšna poudarjeno majhna verjetnost škod od toženkinega zavarovanca zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni terjala posebnih preventivnih ukrepov. Pritožba tak ukrep vidi v odpovedi tekmovanja - kar je ukrep, ki pomeni (za organizatorja) zelo visoko obremenitev. Resno bi bila ohromljena športna tekmovanja na prostem, za katera velja, kot je prav zapisalo sodišče prve stopnje, da se po naravi stvari ne odvijajo le v idealnih, optimalnih pogojih, pač pa še sprejemljivih pogojih, ki jih soustvarja vreme in česar se tekmovalci zavedajo. Razmerje med izvajanjem športnih tekmovanj, ki so v izhodišču nekaj dobrega, in vrednoto varnosti tekmovalcev ne bi bilo pravično uravnoteženo, če bi se smelo teniško tekmovanje odvijati le v idealnih razmerah. Ne le presežek prave mere, pač pa tudi nesmisel bi bilo, kar si prizadeva pritožba, zahtevati od organizatorja, naj po preložitvi tekme in sušenju igrišča njegovo suhost preverja po vsaki odigrani točki, čeprav se vremenske razmere niso spremenile. Da del površine igrišča, na katerega igralec med igro zaide le zelo redko oziroma izjemno, dasiravno večkrat pri igri dvojic kot posameznikov, ni bilo dovolj trdno/suho, je nazadnje žal res pokazal škodni dogodek sam. To je ugotovil tudi izvedenec (in sodišče prve stopnje je njegovo ugotovitev povzelo kot ugotovljeno dejstvo). A že iz samega izvedenskega mnenja izhaja, da je ta sklep izvedenec postavil z retrospektivnim sklepanjem (ex post facto). Toda presoja, katero varnostno ravnanje je zavezovalo organizatorja, mora temeljiti na prospektivni analizi. Z drugimi besedami: dejstvo, da je prišlo do poškodbe, je za nazaj pokazalo, da tam površina ni bila dovolj utrjena, a to ne more samodejno pomeniti, da organizator ni bil dovolj skrben.

21.Na pritožbeni obravnavi je skušal tožnik v pritožbo vnesti dodatno, novo vsebino, da bi tako spodnesel izvedenčevo ekspertizo. To je seveda v nasprotju s prekluzivno naravo pritožbe in zato nedovoljeno. Tožnik je skušal to storiti z oporekanjem jasni ugotovitvi prvostopenjske sodbe (27. točka obrazložitve), da je do poškodbe prišlo pri mreži zunaj zunanje črte polja za dvojice. Ker te ugotovitve sodišča prve stopnje pritožnik ni izpodbijal s pritožbo (z njo se je celo implicitno strinjal - glej denimo prvi odstavek 5. strani pritožbe), pritožbeno sodišče ni upoštevalo na pritožbeni obravnavi ponujenih trditev in dokaznega predloga (za zaslišanje tožnika) o drugem mestu poškodbe in s tem nesprejemljivosti izvedenčeve ekspertize, katere ključna podstat je mesto, na katerem se je odvil nesrečni dogodek.

Sklepno

22.S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Kršitev, ki jo je našlo, je odpravilo, druge pritožbene trditve niso utemeljene, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Stroški

23.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

-------------------------------