Jedro

Javna obljuba nagrade je enostranska izjava in tistega, ki nagrado obljubi, veže k izpolnitvi obljubljenega. Obljubljeno mora izpolniti tistemu, ki je prvi izžreban in je pravilno izpolnil vse pogoje, ki jih je organizator nagradne igre obljubil.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki plačilo 1,900.000 SIT z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 21.6.1999 do plačila. Presodilo je, da je tožena stranka dolžna ta znesek plačati, ker jo veže javna obljuba. Tožnico, ki je sodelovala v nagradni igri, je bilo moč identificirati, zaradi tega je tožena stranka dolžna svojo obljubo nagrade izpolniti. Ker tožena stranka avtomobila (glavne nagrade) več ne more izročiti, je dolžna izplačati njegovo vrednost z obrestmi od trenutka, ko je prišla s svojo izpolnitvijo v zamudo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Presodilo je, da je odločilnega pomena okoliščina, da tožnica ni izpodbijala odločitve o podelitvi nagrade. Udeleženec nagradne igre ima pravico zahtevati samo izročitev nagrade, nagrada pa je tisto, kar je določeno v razpisu. Tožnica bi zato morala najprej izpodbijati odločitev o podelitvi glavne nagrade.

Zoper tako pravnomočno sodbo je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

Revizija trdi, da je višje sodišče v nasprotju s samim seboj, ko se sklicuje na 232/2 ZOR, ki daje upniku samo pravico zahtevati razveljavitev odločitve o podelitvi nagrade. Zato je treba uporabiti druga pravila ZOR - konkretno 290. člen, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Revizija trdi, da je bila tožnica razglašena za nagrajenko v trenutku, ko sta bila javno objavljeno njeno ime in priimek. Osnovno pravilo je, da se imena ne objavi, če odgovori na vprašanja niso pravilni oz. če kupon ni pravilen. Objava pomeni, da so sanirane vse morebitne napake, če je le mogoče identificirati nagrajenca. Na kuponu ni bilo navedeno, kakšna navedba pomeni popoln naslov. To je bilo določeno v internem pravilniku tožene stranke, ki ni bil nikjer objavljen ali dostopen javnosti. Tožnica je bila izžrebana v skladu s pravili, zato ji je tožena stranka dolžna izročiti nagrado. Revizija opozarja na absurdnost situacije, da bi smela od toženca zahtevati le "pet let star nov avto" in samo in edino to, ne pa denarne vrednosti. Ko je bila tožnica izžrebana, je bila kot upnica po 262/1 ZOR upravičena zahtevati od tožene stranke izpolnitev obveznosti. Določila 290 do 292 ZOR pomenijo zakonito alternativno upravičenje upnika, da zahteva od dolžnika plačilo vrednosti dolgovane dajatve in to poleg odškodnine zaradi neizpolnitve. Plačilo prav te vrednosti pa je tožnica zahtevala v tem primeru. Revizija opozarja na odločbo vrhovnega sodišča z opravilno številko II Ips 289/88. Revizija je bila vročena nasprotni stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/2004 - prečiščeno besedilo, ZPP). Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je pri presoji pravilnosti uporabe materialnega prava vezano na dejanske ugotovitve (tretji odstavek 370. člena ZPP). Te so bile naslednje: tožena stranka je med 1. in 19. junijem 1999 organizirala in javno objavila izvedbo nagradne igre, v kateri je bila glavna nagrada Mazda Demio 1,4 - osebni avtomobil. V nagradni igri je lahko sodeloval vsak, ki je izpolnil brezplačni nagradni kuponček tako, da je na tri zastavljena vprašanja (pravilno) odgovoril in napisal ime, priimek in naslov. Tožnica je na vsa tri zastavljena vprašanja odgovorila pravilno, na kupončku je napisala svoje ime in priimek ter ulico in številko stalnega prebivališča. Kraja bivanja ni napisala. Tak tožničin kuponček je bil izžreban ob žrebanju glavne nagrade. Ker je bilo ugotovljeno, da tožnica ni napisala kraja bivanja, je bilo žrebanje glavne nagrade ponovljeno. Tako je bila glavna nagrada podeljena in izročena tretji osebi.

Iz opisanih ugotovitev je razvidno, da je tožena stranka z javnim razglasom objavila, da organizira nagradno igro. Obljubila je, da bo enemu udeležencu, ki bo pravilno odgovoril na tri zastavljena vprašanja in bo izžreban, izročila osebni avtomobil. Gre torej za javno obljubo nagrade, ki je enostranska izjava in tistega, ki nagrado obljubi, veže (k izpolnitvi obljubljenega) v skladu z 229. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89, ZOR). Tudi javna nagradna igra, v kateri bo organizator izžrebal nagrajenca (ali več nagrajencev), ki bo izpolnil v razpisu objavljene pogoje, spada med tovrstne enostranske izjave volje. V skladu z 231. členom ZOR ima pravico do obljubljene nagrade tisti, ki prvi opravi dejanje, za katerega je nagrada obljubljena. Povedano drugače: tisti, ki je prvi izžreban, in je pravilno izpolnil vse pogoje, ki jih je organizator nagradne igre določil, ima pravico zahtevati obljubljeno nagrado. Poseben primer enostranske izjave volje je razpis, ki je zato tudi posebej urejen v 232. členu ZOR. O podelitvi nagrade pri razpisu odloča lahko več oseb, ne pa naključno žrebanje. Tudi razpisni pogoji so po svoji vsebini nekaj drugega, kot pa povabilo k nagradnemu tekmovanju - običajno gre za posebna pravila (bodisi določena v zakonu ali razpisnih pogojih), ki terjajo specifično znanje. Taki primeri so npr. razpisi za postavitev spomenika, izdelavo marketinške podobe, izdelavo simbolov določene prireditve in podobno. Cilj objavitelja razpisa je drugačen kot pri organizatorju nagradne igre. Zato se tudi pravila o podelitvi nagrade razlikujejo, in tudi to je razlog, da je zakonodajalec posebej določil možnost udeležencev javnega razpisa, da imajo pravico (torej smejo, ne pa morajo) izpodbijati odločitev o podelitvi nagrade, če ta ni bila podeljena v skladu s pogoji razpisa (npr. obsega le likovno podobo, ne pa tudi glasbene spremljave, čeprav je bilo zahtevano oboje). Glede na sistematiko zakona so določila o javnem razpisu uvrščena za določili o nagradnih igrah. Le še določila o prenehanju obveznosti so uvrščena na koncu odseka, ki ureja javno obljubo nagrade.

Upoštevajoč (predvsem) vsebino opisanih zakonskih določb, sistematično ureditev v zakonu in sodno prakso se izkaže, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje o tem, da je izpodbijanje podelitve glavne nagrade pri nagradni igri pogoj, da bi tožnica sploh lahko zahtevala denarno vrednost glavne nagrade ali pa odškodnino (ali oboje). V obravnavanem primeru ne gre za javni razpis, ampak za nagradno igro. V takem primeru izpodbijanje podelitve nagrade ni pogoj za izročitev glavne nagrade, obljubljene v nagradni igri. Ker je sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo glede tega vprašanja, je moralo revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v novo odločanje (380. člen ZPP). Sodišče druge stopnje bo moralo v novem sojenju odgovoriti predvsem na vprašanje, ali je tožnica izpolnila vse pogoje za (uspešno) sodelovanje v nagradni igri. Glede tega vprašanja niso bile izčrpane pritožbene trditve, zato niso izpolnjeni pogoji za spremembo izpodbijane sodbe. V novem sojenju bo moralo sodišče druge stopnje presoditi tudi, ali je tožnica pravilno izpolnila kuponček za sodelovanje v žrebanju nagradne igre. Šele nato bo moralo ponovno odgovoriti na vprašanje utemeljenosti njenega denarnega zahtevka.