Jedro

Zahtevek za izgradnjo podpornega zidu spada v zahtevek za odstranitev škodne nevarnosti iz 133. člena OZ. Gre za odškodninski zahtevek, ki zasleduje vzpostavitev stanja pred izvedbo nasipa v tem smislu, da vira nevarnosti (znova) ne bo več. Odločanje o odškodninskih zahtevkih je v pristojnosti sodišč, pri čemer ni pomembno, ali je za izvedbo ukrepov iz 133. člena OZ (v tem primeru za izgradnjo podpornega zidu) potrebno gradbeno dovoljenje.

Po 1. odstavku 9. člena ZVO-1 je povzročitelj odškodninsko odgovoren v skladu z zakonom (zgolj) v primeru čezmerne obremenitve okolja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: a) v I. točki izreka spremeni tako, da se namesto 15 dni določi izpolnitveni rok 3 mesece; b) v IV. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati vsaki tožeči stranki odškodnino v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2008 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo“; c) v III. in VI. točki izreka razveljavi ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da ne dopusti spremembe na strani tožeče stranke glede vstopa S. Č. kot tožnika v pravdo, glede zahtevka za odstranitev plastične ograje in zaradi plačila 5.874,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je postopek ustavilo. Razsodilo je, da je toženec dolžan na parc št. 988/20 in parc. št. 988/21, obe k. o. X, na svoje stroške izvesti določena dejanja, razvidna iz I. točke izreka sodbe, v 15 dneh. Kar sta tožnika v okviru tega dela zahtevka zahtevala drugače, je prvo sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Tožencu je naložilo plačilo zneska 25.125,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2009 do plačila S. Č. (III. točka izreka). Razsodilo je še, da je toženec dolžan plačati vsaki tožeči stranki odškodnino v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2008 do plačila, višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nematerialno škodo pa je sodišče zavrnilo (IV. in V. točka izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan povrniti S. Č. pravdne stroške v znesku 10.909,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi ter vrne zadevo v tem obsegu prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju, ko sodišče nalaga plačilo manjvrednosti zemljišča S. Č., ki ni pravdna stranka. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnika sta vložila imisijsko tožbo. Toženec s svojim ravnanjem ni posegel v nepremičnino tožnikov. Prvo sodišče ni pojasnilo, v čem in kako naj bi se spremenila raba nepremičnin tožnikov oz. v čem je uporaba nepremičnin čezmerno otežena. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče seznanjeno z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS, po katerem tožnik ne more narekovati načina, kako naj toženec spremeni stanje in uporabo svoje nepremičnine, če je mogoče prekomerne imisije preprečiti na več načinov. Sodišče je tožencu v I. točki izreka sodbe naložilo precizen dajatveni – izpolnitveni zahtevek v nasprotju z navedenim mnenjem Vrhovnega sodišča RS. Glede na to, da je sodišče naložilo tožencu obsežen gradbeni poseg, za katerega je predhodno potrebno pridobiti upravna dovoljenja, je nerazumljivo, da mu je določilo le 15-dnevni izpolnitveni rok, saj v tem času ni mogoče pridobiti ustreznih dovoljenj za izvedbo tako obsežnega posega. Odrejeni ukrepi ne vodijo k odpravi domnevnih prekomernih imisij, pač pa so namenjeni temu, da toženec utrdi ter stabilizira svoje nepremičnine. Toženec je pravočasno podal obsežne pripombe na obe izvedenski mnenji. Zahteval je angažiranje novega izvedenca gradbene stroke zaradi ugotovitve vrednosti parc. št. 988/7 k. o. X kot tudi glede njene domnevne manjvrednosti. Sodišče se do pripomb toženca na obe mnenji ni opredelilo in tudi ni pojasnilo, zakaj ni angažiralo novega izvedenca. Tožnika sta trdila, da naj bi toženec z izgradnjo nasipa prekomerno otežil uporabo nepremičnin tožnikov. Sodišče ugotavlja, da je prišlo do znatnega osenčenja parc. št. 988/7 k. o. X, pri čemer še ugotovi, da spremenjene nepremičnine toženca vplivajo na nepremičnine tožnikov na način, ki presega krajevno običajne razmere. Tega zaključka sodišče ni konkretiziralo. Noben izvedenec ni navedel, da se voda iz nasipa steka na zemljišče tožnikov. Toženec je za izvedbo nasipa imel vsa potrebna upravna dovoljenja in soglasja. Če bi obstajala nevarnost plazenja nasipa bi morala ukrepati pristojna inšpekcija, vendar do plazenja nasipa v vseh letih od njegove izvedbe v letu 2007 ni prišlo. Izvedenec K. je ugotovil, da meteorne vode ne izpirajo brežine nasipa. Ugotovil je tudi, da ni znakov, ki bi kazali na nevarnost plazenja nasipa. Toženčev poseg ni zasenčil parc. št. 988/7. Še vedno ni jasno, kaj v časovnih enotah pomeni „zimski obrat“. Sodišče je spregledalo, kakšno je bilo osončenje zemljišča tožnikov pred toženčevim posegom. Parc. št. 988/7 se je vedno nahajala na dnu kraške vrtače. Iz sodbe ne izhaja, kako naj bi konkretni posegi, ki jih je sodišče naložilo tožencu, odpravili prekomerne imisije. Sodišče tožencu ni naložilo „minimalnih strokovnih pogojev sanacije“, ampak mu je konkretno naložilo, kaj vse mora storiti. Za izgradnjo podpornega zidu je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje. Gre za nezahtevni objekt, ki ga je mogoče zgraditi le na zemljiških parcelah, ki pripadajo stavbi, h kateri se gradi. Na toženčevih parcelah ni nobene stavbe, zato gradnja opornega zidu sploh ni dopustna in toženec za izgradnjo podpornega zidu ne more pridobiti gradbenega dovoljenja. Sodišče je tako naložilo tožencu, da stori nekaj protizakonitega. Drevesa na zemljišču toženca ne prispevajo k prekomernemu osenčenju zemljišča tožnikov, zato ni nobenega razumnega razloga za njihovo odstranitev. Tožnika nista podala ustrezne trditvene podlage za manjvrednost parc. št. 988/7 in je sploh nista uveljavljala s tožbo. Iz sodbe izhaja, da naj bi škoda nastajala zaradi osenčenja zemljišča in zaradi spremenjenega položaja parc. št. 988/7 v prostoru. Sodišče je oprlo odločitev na izvedensko mnenje izvedenca K., pri tem pa se ni opredelilo do toženčevih obsežnih pripomb in predloga za angažiranje novega izvedenca. Višina dosojene odškodnine je močno pretirana. Izvedenec ni upošteval vseh omejitev parcele. Izvedenec sploh ni ugotavljal tržne vrednosti parcele. Parc. št. 988/7 meri 622 m2, vendar pa je treba upoštevati, da znaša njena širina le 12 m. Njena oblika tako bistveno vpliva na znižanje dejanske tržne vrednosti. Po Odloku znaša odmik z gradnjo od sosednjega zemljišča najmanj 4 m. Zato gre za bistveno omejitev za vsakega potencialnega investitorja in možnosti gradnje objektov na parceli tožnikov. Bistvena omejitev je tudi dostop do parcele tožnikov. Enako velja za višinsko razliko te parcele v primerjavi z javno komunalno infrastrukturo. Višinska razlika med nivojem parcele tožnikov in javno potjo znaša 9 m. Parc. št. 988/7 leži v vrtači, zato ni primerna za kakršnokoli gradnjo. Sodišče se do teh toženčevih trditev ni opredelilo. Tržna vrednost parc. št. 988/7 k. o. X je močno pretirana, kar izhaja tudi iz okoliščine, da hči tožnikov že več let neuspešno prodaja njeno parc. št. 845/43. Tožnika nista podala ustrezne trditvene podlage za zatrjevano nematerialno škodo, ker naj bi trpela velik hrup in dviganje prahu. Sodišče ni izvedlo nobenega objektivno preverljivega dokaza v to smer. V spisu ni nobene medicinske dokumentacije, ki bi kazala, da sta tožnika potrebovala ustrezno pomoč. Analiza izpovedb tožnikov ne potrdi njunih trditev. Tožnika močno pretiravata. Inšpekcijske službe ob kontrolah niso ugotovile nobenih nepravilnosti toženčevega ravnanja. Tožnika nista uspela dokazati vseh elementov toženčeve odškodninske odgovornosti. Sodišče je v tem delu kršilo tudi načelo kontradiktornosti. Sodišče tožencu ni omogočilo, da bi se izjasnil o zvišanju tožbenega zahtevka tožnikov. Zvišani tožbeni zahtevek je zastaran, pri čemer ne gre za nedopustno novoto. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnika sta med drugim zahtevala izvršitev določenih dejanj na nepremičninah toženca (I. točka izreka sodbe) zaradi nevarnosti plazenja zemljišča na nepremičnine njunega sina S. Č. S pomočjo izvedenca V. D. je prvo sodišče ugotovilo, da na toženčevem nasipu lahko pride do plazenja, kar bi ogrozilo nepremičnine S. Č.. V. D. je pregledal nasipani material v zgornjem delu nasipa in ugotovil tudi, da je material v sondažnih jamah zelo razmočen, da je glede na svojo sestavo in neizvedeno komprimiranje podvržen zadrževanju meteorne vode, ki pronica v nasip in slabša njegovo stabilnost ter da je nasip dolgoročno ogrožen. Pritožba obrazloženo ne pojasni, na katere pripombe toženca izvedenec V. D. ni odgovoril. Njegovo mnenje je prvo sodišče pravilno ocenilo kot strokovno ter da je izvedenec argumentirano odgovoril na bistveno vprašanje glede obstoja nevarnosti plazenja. Izvedensko mnenje V. D. je jasno, celovito in brez pomanjkljivosti, zato ni bilo razlogov, da bi prvo sodišče postavilo novega izvedenca. Nestrinjanje z izvedenskim mnenjem prav tako ne predstavlja upoštevnega razloga za zaupanje izvedenske naloge drugemu izvedencu. Glede nevarnosti plazenja se toženec neutemeljeno sklicuje na mnenje izvedenca J. K., saj je slednji odgovor na to vprašanje prepustil izvedencu s področja geomehanike. Prav zato je prvo sodišče tudi angažiralo kot izvedenca še V. D. 6. V zvezi z nevarnostjo plazenja sta tožnika uveljavljala odškodninsko, ne pa stvarnopravno varstvo, zato sta utemeljeno uveljavljala zahtevek za odstranitev vira nevarnosti oz. izvedbo ustreznih ukrepov za preprečitev nastanka škode v smislu 133. člena OZ, na katerega se utemeljeno sklicuje tudi prvo sodišče. Tožnika sta v okviru tega odškodninskega varstva v svojem zahtevku, sledeč izvedenskemu mnenju V. D., utemeljeno opredelila način odstranitve vira nevarnosti. Glede na to, da je V. D. pojasnil, da so predlagani ukrepi nujni, da se doseže stanje, da bo brežina nasipa še stabilna (kar pomeni, da nevarnosti plazenja ne bo več), je prvo sodišče utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku v tem delu, ko je tožencu naložilo izvedbo ustreznih ukrepov (133. člen OZ).

7. Z odreditvijo odstranitve in znižanja zgornjega nivoja nasipa za 1,5 m z ustreznim naklonom je hkrati rešeno (najmanj delno) tudi vprašanje imisije, ki jo predstavlja odvzem sonca oz. zasenčenje parc. št. 988/7 k. o. X. Obveznost ureditve odvodnavanja meteornih voda z nasipa (predzadnja alineja I. točke sodbe) je tožencu prav tako naložena v zvezi z zahtevkom tožnikov na podlagi 133. člena OZ (tudi ta ukrep izvedenec V. D. navaja med ukrepi za zagotovitev stabilnosti nasipa), razen tega pa tudi ne pomeni odreditve točno določenega načina preprečitve imisije (zlivanje meteornih voda). Vprašanje pravilnega oblikovanja tožbenega zahtevka za preprečitev imisij zato v tej pravdi sploh ni aktualno. Ker je preprečitev imisij zajeta v ukrepih po 133. členu OZ, velja enako tudi za vprašanje zapolnitve pravnega standarda krajevno običajnih razmer, ne glede na to pa je prvo sodišče dovolj obrazložilo tudi ugotovitev o imisijah, ki presegajo krajevno običajne mere (22. in 25. točka obrazložitve). Ker je med naloženimi ukrepi tudi znižanje spodnje berme (na kateri je toženec zasadil drevesa) za 0,5 m, je že po naravi stvari same treba pri tem odstraniti tudi zasajena drevesa. Zato je tožencu utemeljeno naložena tudi ta obveznost. 8. Toženčeva trditev, da je izvedel nasip na podlagi upravnega dovoljenja, je za odločitev o civilnopravnih vprašanjih v tej pravdi pravno nepomembna. Brezpredmetna je tudi njegova trditev, da bo za izgradnjo podpornega zidu potreboval gradbeno dovoljenje. Zahtevek za izgradnjo podpornega zidu spada v zahtevek za odstranitev škodne nevarnosti iz 133. člena OZ. Gre za odškodninski zahtevek, ki zasleduje vzpostavitev stanja pred izvedbo nasipa v tem smislu, da vira nevarnosti (znova) ne bo več. Podporni zid je v okviru ukrepov za preprečitev nastanka škode na nepremičninah S. Č. oz. zaradi odstranitve škodne nevarnosti namenjen odškodninskemu varstvu, da se zagotovi ustrezna stabilnost toženčevega zemljišča. Odločanje o odškodninskih zahtevkih je v pristojnosti sodišč, pri čemer ni pomembno, ali je za izvedbo ukrepov iz 133. člena OZ (v tem primeru za izgradnjo podpornega zidu) potrebno gradbeno dovoljenje. Ker je bilo prvo sodišče pristojno odločati o tožbenem zahtevku, ni prekoračilo svojih pooblastil, ko je tožencu naložilo izvedbo potrebnih ukrepov, ne glede na gradbeno dovoljenje (primerjaj II Ips 561/87).

9. Toženec glede na obseg odrejenih ukrepov utemeljeno graja odločitev o dolžini izpolnitvenega roka, saj je ta prekratek. Pritožbeno sodišče s tega vidika ocenjuje, da predstavlja primeren izpolnitveni rok čas treh mesecev (313. člen ZPP), zato je v tem delu ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo.

10. Toženec ima prav, da tožnika glede vtoževane odškodnine za nematerialno škodo nista podala takšne trditvene podlage, da bi iz nje izhajala utemeljenost tega dela tožbenega zahtevka. Do konca prvega naroka sta tožnika podala navedbe o nematerialni škodi le v tožbi, kljub temu, da je toženec v odgovoru na tožbo opozoril na pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago tega dela tožbenega zahtevka (glede na to prvemu sodišču ni bilo potrebno opravljati materialno procesnega vodstva v tej smeri). Tožnika sta v tožbi trdila, da je toženec začel z deli (nasipanje materiala v kraško dolino na njegovem zemljišču) v letu 2004, da so bila dela v letu 2004 ustavljena, da je toženec nato v letu 2007 izvedel obsežno zasipavanje, da je delal do konca leta 2007 in da je toženec navozil preko 15.000 m3 materiala (II. točka tožbe). V tožbi sta še navedla, da sta prizadeta v pravici do mirnega bivalnega okolja, da je večletno brnenje strojev in tovornjakov ter prah na hiši, vrtu, zelenjavi in v prostorih porušilo mir v njunem družinskem življenju, da nista mogla zračiti hiše, da so okoli hodili inšpektorji in da so bili potrebni stiki z državnimi organi (XI. točka tožbe). S temi navedbami tožnika nista ponudila zadostne trditvene podlage, da bi bila tožba v tem delu sklepčna. Za obstoj toženčeve odškodninske odgovornosti bi tožnika morala zatrjevati in dokazati, da je toženčevo početje povzročalo čezmerno obremenitev okolja (prekomerne imisije). Dopustno obremenjevanje okolja namreč še ne vzpostavlja odškodninske odgovornosti. Po prvem odstavku 9. člena ZVO-1 je povzročitelj odškodninsko odgovoren v skladu z zakonom (zgolj) v primeru čezmerne obremenitve okolja. Dopustna obremenitev okolja ne presega predpisanih normativov ali okvirov dovoljenih posegov v okolje (mejne vrednosti). Tožnika bi torej morala dokazati prekomerni hrup in prah, česar pa nista zatrjevala, saj nista trdila niti tega, da bi bile presežene mejne vrednosti hrupa in da bi bili ostali škodljivi vplivi toženčevega ravnanja na okolje prekomerni. Življenje v urbanem okolju (kar velja tudi za tožnika) terja od posameznika ustrezno prilagajanje in toleranco do običajnih meja imisij. Ker tožnika nista trdila, da bi toženčevo ravnanje povzročalo takšne učinke (presegalo „normalne“ meje imisij), ki bi lahko utemeljevali toženčevo odškodninsko odgovornost, je bila tožba v tem delu nesklepčna, zaradi česar je bilo treba pritožbi ugoditi in sodbo prvega sodišča spremeniti tako, da se zahtevek tožnikov za plačilo odškodnine za nematerialno škodo zavrne.

11. V skladu z relevančno teorijo sta tožnika po odsvojitvi svojih nepremičnin pravilno prilagodila tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi manjvrednosti nepremičnine tako, da sta zahtevala njeno plačilo v korist njunega sina (190. člen ZPP). Toženčev očitek o procesni kršitvi prvega sodišča zato ni utemeljen, je pa utemeljeno njegovo grajanje nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z ugotavljanjem manjvrednosti parc. št. 988/7. Toženec je podal obrazložene pripombe na izvedensko mnenje J. K., vendar pa izvedenec ni v celoti odgovoril nanje. Med drugim je toženec izpostavil, da ni jasno, kako dolgo je obdobje ob zimskem obratu, ko je nepremičnina zasenčena, kateri del te nepremičnine je zasenčen in kolikšna je njegova površina, da niso upoštevane omejitve parc. št. 988/7 (npr. njena širina, ki znaša le 12 m, kar vpliva na možnost gradnje na parceli, možnost dostopa, lega parcele pred izvedbo nasipa) in da je treba upoštevati znižanje nasipa v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku (v zvezi s tožbenim zahtevkom za odstranitev nevarnosti plazenja). Ker izvedenec J. K. ni v celoti odgovoril na toženčeve pripombe glede ugotavljanja manjvrednosti parc. št. 988/7, je dejansko stanje v tem delu bilo nepopolno ugotovljeno, kar je terjalo razveljavitev sodbe v tem delu in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo odločanje. Toženčev očitek, da tožnika nista uveljavljala manjvrednosti parc. št. 988/7 je neutemeljen, saj sta v tožbi navedla, v čem naj bi toženčevo nasipanje materiala vplivalo na parc. št. 988/7 in v okviru zatrjevane škode trdila, da je izgubljena vrednost parc. št. 988/7. 12. Pritožbeno sodišče je glede na povedano delno ugodilo pritožbi in odločilo, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353., 358. in 355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo prvo sodišče moralo s pomočjo izvedenca odgovoriti na neodgovorjena vprašanja, ki jih je v pripombah na izvedensko mnenje izvedenca Janeza K. izpostavil toženec. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (4. odstavek 165. člena ZPP).