Jedro

Ne 22. člen ZKP ne določbe 1. in 2. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP same po sebi ne dajejo opore za stališče toženke, po katerem prehodna določba 70. člena ZFPPIPP-E ne bi bila pravno upoštevna, ker je obtožnica zoper tožnika postala pravnomočna po uveljavitvi ZFPPIPP-E. Besedilo določb ZFPPIPP jasno loči med trenutkom uvedbe kazenskega postopka in pravnomočnostjo obtožnice, iz obrazložitve predloga zakona k 70. členu pa je razvidno, da je bil namen zakonodajalca spremenjene določbe o začasni ustavitvi imenovanja vezati na uvedbo kazenskega postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za pravosodje št. 705-510/2012/10 z dne 26. 3. 2014 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka iz razloga po 1. točki drugega odstavka 112. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) zaradi pravnomočnosti obtožnice v kazenski zadevi II K 4666/2012 zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) začasno ustavilo imenovanje tožnika za upravitelja v novih zadevah v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije (1. točka izreka). Obdobje začasne ustavitve imenovanja za upravitelja v novih zadevah začne teči z vpisom tega pravnega dejstva v seznam upraviteljev in traja do pravnomočnosti odločitve v tem kazenskem postopku (2. točka). Upravni organ je odločil še, da stroški postopka niso nastali (3. točka).

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja, ker naj bi bila nepravilna in nezakonita, temeljila naj bi tudi na neustavni pravni podlagi. Meni, da se organ nepravilno sklicuje na sedaj veljavni drugi odstavek 112. člena ZFPPIPP, saj se po prehodni določbi 70. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 47/13 – v nadaljevanju ZVPPIPP-E) določbe spremenjenega drugega in tretjega odstavka 112. člena uporabljajo v zvezi z upravitelji, zoper katere je kazenski postopek uveden po uveljavitvi tega zakona. Navaja, da je bil kazenski postopek II K 4666/2012 uveden z izdajo sklepa o začetku sodne preiskave Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV Kpr 4666/2012 z dne 4. 7. 2012, torej pred uveljavitvijo ZFPPIPP-E. Ne strinja se s pojasnilom toženke, da prehodna določba 70. člena ZFPPIPP-E v obravnavani zadevi ni pravno odločilna, ker je bila obtožnica pravnomočna 28. 10. 2013. Navaja, da se je pred uveljavitvijo ZFPPIPP-E 1. točka drugega odstavka 112. člena nanašala na izdano obsodilno sodbo, pravnomočnost obtožnice po 2. točki drugega odstavka 112. člena pa na kaznivo dejanje iz tretjega odstavka 108. člena tega zakona, storjeno pri opravljanju nalog iz pristojnosti upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti. Trdi, da pravnomočna obtožnica, na katero se toženka sklicuje, ni v povezavi s stečajnimi postopki, ki jih je vodil, niti ni bilo kaznivo dejanje storjeno pri opravljanju pristojnosti in nalog upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti.

Izpodbijana odločitev naj bi bila izdana v skrajšanem postopku, za katerega pa naj po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ne bi bili izpolnjeni pogoji.

Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, ugotovi, da je izpodbijana začasna ustavitev imenovanja v nasprotju z zakonom, toženki naloži izbris začasne zaustavitve imenovanja upravitelja v novih zadevah in obveščanje vseh okrožnih sodišč v Republiki Sloveniji o tem v roku 8 dni od dneva prejema sodbe, ter naloži povrnitev stroškov tega postopka v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Podrejeno tožnik navaja tudi razloge, s katerimi utemeljuje, da izpodbijana odločitev krši domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave in sodišče poziva, naj vloži zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP.

Toženka v odgovoru na tožbo zavrača tožnikov ugovor, da izpodbijana odločba temelji na napačni pravni podlagi, saj je besedilo novele ZFPPIPP veljalo v času, ko je postala obtožnica zoper tožnika pravnomočna. Zato meni, da je sklicevanje na 70. člen ZFPPIPP-E neutemeljeno. V zvezi s tem se sklicuje še na 22. člen Zakona o kazenskem postopku, ki se nanaša na pravne posledice pravnomočnosti obtožnice. Zavrača očitek o bistveni kršitvi določb upravnega postopka, saj so bila dejstva, ki so bila podlaga za izdajo odločbe, ugotovljena na podlagi dopisa Okrožnega sodišča v Ljubljani in med strankama niso sporna. Zavrača tudi očitek o kršitvi 27. člena Ustave in se sklicuje na načelo zakonitosti. Navaja še, da njena odločitev pomeni le začasno ustavitev imenovanja za upravitelja v novih zadevah. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Na podlagi 1. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP mora minister, pristojen za pravosodje, začasno ustaviti imenovanje posamezne osebe za upravitelja v novih zadevah, če je proti njej uveden kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 108. člena tega zakona in je v tem postopku obtožnica postala pravnomočna ali je na podlagi obtožnega predloga razpisana glavna obravnava.

Pred uveljavitvijo ZFPPIPP-E se je po 1. točki drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP začasno ustavilo imenovanje posamezne osebe za upravitelja, če je bil proti njej začet kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 108. člena tega zakona, storjenega pri opravljanji pristojnosti in nalog upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti, po navedeni noveli pa se postopek imenovanja ustavi ne glede na vrsto kaznivega dejanja, torej tudi če gre za uvedbo kazenskega postopka za kaznivo dejanje, ki ni bilo storjeno pri opravljanju pristojnosti in nalog upravitelja. Pred spremembo zakona se je postopek imenovanja ne glede na vrsto kaznivega dejanja začasno ustavil le, če je bil nad osebo pravnomočno odrejen pripor (3. točka drugega odstavka 112. člena pred uveljavitvijo ZFPPIPP-E).

Med strankama ni sporno, da je bila zaradi kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 108. člena ZFPPIPP izdana pravnomočna obtožnica z dne 28. 10. 2013, sporno je, ali je mogoče začasno ustaviti imenovanje tožnika za upravitelja v novih zadevah na podlagi določbe, ki je bila uveljavljena z ZFPPIPP-E. Ta novela zakona namreč v svojem 70. členu določa, da se med drugimi tudi spremenjeni drugi odstavek 112. člena uporablja v zvezi z upravitelji, zoper katere je kazenski postopek uveden po uveljavitvi tega zakona. Kazenski postopek, na katerega se toženka v obravnavani zadevi sklicuje, naj bi bil po tožnikovih navedbah uveden s sklepom o uvedbi preiskave z dne 4. 7. 2012, torej pred uveljavitvijo ZFPPIPP-E. Toženka pa se do vprašanja, kdaj je bil kazenski postopek zoper tožnika uveden, v izpodbijani odločbi ni opredelila.

V odgovoru na tožbo se v zvezi s tem sklicuje na 22. člen ZKP, ki določa, da ima uvedba kazenskega postopka za posledico omejitev posameznih pravic, če zakon ne določa drugače, s pravnomočnostjo obtožnice (pri kaznivih dejanjih, za katera je kot glavna kazen predpisana denarna kazen ali zapor do treh let, pa z dnem, ko je bila izdana obsodilna sodba). Iz prej citiranega besedila 1. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP izhaja, da zakonodajalec nastop pravne posledice (začasno ustavitev imenovanja) izrecno ne veže na uvedbo kazenskega postopka, temveč na pravnomočnost obtožnice. Pravna posledica, ki jo določa 1. točka drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP, torej skladno z 22. členom ZKP nastane s pravnomočnostjo obtožnice.

Ne 22. člen ZKP ne določbe 1. in 2. točke drugega odstavka 112. člena ZFPPIPP pa same po sebi ne dajejo opore za stališče toženke, po katerem prehodna določba 70. člena ZFPPIPP-E ne bi bila pravno upoštevna, ker je obtožnica zoper tožnika postala pravnomočna po uveljavitvi ZFPPIPP-E. Besedilo določb ZFPPIPP jasno loči med trenutkom uvedbe kazenskega postopka in pravnomočnostjo obtožnice, iz obrazložitve predloga zakona k 70. členu pa je razvidno, da je bil namen zakonodajalca spremenjene določbe o začasni ustavitvi imenovanja vezati na uvedbo kazenskega postopka, kot zgodnejšo fazo, „čeprav je ponekod začasna ustavitev imenovanja možna šele v fazi pravnomočne obtožnice“.

Namen zakonodajalca je torej bil, da se spremenjena ureditev nanaša le na osebe, zoper katere je bil kazenski postopek, v katerem je izdana pravnomočna obtožnica, uveden po njeni uveljavitvi, in ne na osebe, zoper katere je po njeni uveljavitvi postala obtožnica pravnomočna. Namen zakonodajalca je torej skladen z jezikovno razlago 70. člena ZFPPIPP-E, po kateri je spremenjene določbe drugega odstavka 112. člena mogoče uporabiti le za osebe, zoper katere je bil kazenski postopek uveden po uveljavitvi teh sprememb.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba že iz navedenega razloga utemeljena, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo in je tožbi glede na tožbene predloge ugodilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1) tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). O zadevi je odločilo na seji, saj za presojo pravnih vprašanj glavna obravnava ni bila potrebna.

Sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 1. in 2. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1. Tožnik težko popravljive škode niti ne zatrjuje, narava stvari v danih okoliščinah konkretnega primera pa tudi ne zahteva odločanja sodišča o začasni ustavitvi imenovanja za upravitelja v novih zadevah ter o vpisu oziroma izbrisu tega pravnega dejstva iz seznama upraviteljev.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se mu priznajo stroški v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) z zahtevanim 22 % DDV. Sodišče bo plačano sodno takso vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ) in ne od izdaje sodbe. Rok 15 dni za pačilo stroškov pa je določen na podlagi drugega odstavka 313. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.