Jedro

Toženec (predsednik sindikata) ni imel pravne podlage za to, da je za nazaj odredil poračun plač na ta način, da je prejšnji bruto pomenil novi neto, zaradi česar je sodišče tožencu naložilo, da tožeči stranki (sindikatu) zaradi neupravičene pridobitve plača določeni znesek.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožeči stranki plača 454,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2009 dalje (prvi odstavek izreka). Zavrnilo je višji zahtevek iz naslova preplačila plač za leti 2005 in 2006 in regresa za letni dopust za leto 2005 v višini 38.033,97 EUR, iz naslova povračila stroškov službenih potovanj za leti 2005 in 2006 v višini 5.294,32 EUR, uporabe plačilne kartice tožene stranke v višini 1.260,47 EUR, izplačil študentskega dela v višini 3.141,18 EUR, povračila nakupa mobilnih telefonov v višini 867,55 EUR in povračila stroškov izvedenca v višini 545,32 EUR (drugi odstavek izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (tretji odstavek izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in odločitev o stroških postopka se tožeča stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da bi sodišče prve stopnje pri odločanju o zahtevku za vrnitev preveč izplačane plače moralo upoštevati, da je tožeča stranka tožencu izplačevala in plačevala tudi vse davke in prispevke in bi se bruto znesek 3.000,00 USD oziroma 3.500,00 USD moral zmanjšati za plačane davke in prispevke. Neto zneske, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo kot neupravičeno obogatitev toženca v višini 35.717,35 EUR (kar vključuje tudi božičnico za leto 2005), je sodišče prve stopnje določilo na podlagi kolone 45 izvedeniškega mnenja, čeprav bi moralo upoštevati tudi kolono 48. V zavrnilnem delu sodišče prve stopnje ni navedlo ničesar glede regresa za leto 2006, čeprav je tožeča stranka iz tega naslova vtoževala znesek 199.983,00 SIT. Odločitve o zavrnitvi zneska 38.033,27 EUR ni možno preizkusiti, saj sodišče prve stopnje ni obrazložilo ali je regres za letni dopust za leto 2006 upoštevalo kot neupravičeno obogatitev toženca ali ne. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je že iz zapisnika sindikalne konference z dne 4. 11. 2006 razvidno, da je bilo poslovanje tožeče stranke in toženca v letu 2005 v skladu z dogovorjenimi nameni. Iz te listine ne izhaja nobeno pravilno ali nepravilno izplačilo plače, še manj pa plačilo regresa za letni dopust, kar pomeni, da bi sodišče prve stopnje ta regres moralo upoštevati kot neupravičeno obogatitev. Pri zavrnitvi zahtevka za povračilo stroškov fiktivnih službenih potovanj je sodišče prve stopnje prezrlo dejstvo, da je bil toženec predsednik tožeče stranke in imel vse pristojnosti v zvezi z njenim poslovanjem ter tudi izvajanjem nalog glede pisanja potnih nalogov. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo predloga tožeče stranke glede dokaznega pravila iz petega odstavka 227. člena ZPP. Tožeča stranka je glede službenih poti lahko predložila samo tiste listine, ki jih je pridobila v računovodstvu, vseh ostalih listin pa ni mogla predložiti, ker so se nahajale v 32-ih fasciklih, ki jih je toženec odnesel iz pisarne tožeče stranke. Pri ugotavljanju stroškov neupravičenih službenih potovanj, bi sodišče prve stopnje moralo obema strankama ponuditi vsaj enak položaj. Tožencu je verjelo, da je izgubil notese, v katere si je zapisoval, kje je bil, o čem in s kom se je pogovarjal, zato bi moralo verjeti tudi tožeči stranki, da so bila vsa službena potovanja fiktivna oziroma navidezna in da jih toženec ni opravil. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi česa se je odločilo, da je izpovedba priče A.A. o potrebnosti službenih potovanj bolj verodostojna od izpovedbe priče B.B., ki je tudi v tem postopku potrdila, da večina službenih potovanj v A, B, C in D ni imela nobene zveze s sindikatom. Zavrnilnega dela izpodbijane sodbe glede povračila stroškov neupravičenih službenih potovanj ni možno preizkusiti glede na obrazložitev, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni mogoče preizkusiti odločitve sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka za plačilo zneska 1.260,47 EUR zaradi neupravičene obogatitve v zvezi z uporabo plačilne kartice. Sodišče prve stopnje namreč istočasno navaja, da je toženec določene zneske v letu 2006 poravnal, hkrati pa, da se višji zahtevek v višini 1.260,47 EUR zavrne kot neutemeljen. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo listine računovodskega servisa E z dne 26. 4. 2011 (pravilno: 20. 4. 2011) in 2. 6. 2011. Računovodski servis je izrecno navedel, da se vračilo sredstev, ki je razvidno iz konto kartic, ne nanaša na porabo na službeni kartici, temveč na vračilo akontacij za službena potovanja. Sodišče prve stopnje je zato napačno štelo, da je šlo pri plačilu zneska 141.051,60 SIT za vračilo sredstev iz naslova uporabe plačilne kartice. V zvezi s plačilom v trgovini G je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo listine, ki jih je tožeča stranka predložila v potrditev plačila porabe na službeni kartici, to je vračila s strani toženca, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo zahtevek za povračilo stroškov neupravičenega nakupa dveh mobilnih telefonov v skupnem znesku 867,55 EUR. Iz izpovedbe prič C.C. je razvidno, da mobilna telefona nista bila plačana iz kvote, ki jo je tožeči stranki nakazal F za potne stroške in plačo inšpektorja F. Ta sredstva je F nakazoval na devizni račun tožeče stranke, mobilna telefona pa sta bila kupljena v letu 2004, torej v času, ko toženec še ni bil redno zaposlen kot predsednik pri tožeči stranki, ampak je bil zaposlen pri družbi H. Tožeča stranka je prerekala vse navedbe priče A.A. in ugovarjala prekluzijo, saj toženec nikoli ni trdil tega, kar je izpovedala priča, zato njena izpovedba ne more nadomestiti trditvene podlage stranke. Tožeča stranka je povrnitev neutemeljenih izplačil preko študentskega servisa zahtevala ne le zaradi neupravičene obogatitve, ampak tudi zaradi tega, ker je toženec ta sredstva izplačal brez pravne osnove (povzročena škoda). Študenti, ki so dostavili študentskega napotnice niso opravili svojega dela, toženec pa je izplačilo odobril, čeprav je vedel, da delo ni bilo opravljeno. Res je sicer, da se toženec s temi sredstvi ni okoristil, vendar je škodno in zavestno kršil predpise in odobril izplačilo. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja bi sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti moralo ugoditi in posledično tožencu tudi naložiti, da tožeči stranki povrne stroške postopka. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tudi preostalemu delu tožbenega zahtevka, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe in odločitev o stroških postopka se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da se ne more strinjati, da ga sodišče najprej obtoži, potem ko je sodba pravnomočna, pa napiše še dopolnjeno obrazložitev. Sodišče prve stopnje ni sprejelo tožnikovega predloga, da se glede sprejemanja sklepov o tožnikovi plači na redni sindikalni konferenci v juliju 2005 zaslišijo predlagane priče. Toženec v nadaljevanju pojasnjuje, zakaj je bil prve štiri mesece brez plače in je nato prejemal izplačilo plače v višini 2/3 in je nato poračun bil opravljen šele s 1. 1. 2006. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izpovedbo priče D.D., ki je vsa leta podpisoval izplačilo plače za predsednika tožeče stranke, na sodišču pa se ni mogel spomniti, kako je potekalo izplačilo preko podjetja H. Podjetje je samovoljno priredilo pogodbo o zaposlitvi tako, da se je izognilo plačilo davka na neto plače. Izračun izvedenca je napačen, saj je narejen na neresnični zakonski podlagi. Izvedenec poročilu ni priložil nobenih kopij dokumentov, na podlagi katerih je opravil izračun. Izvedenec je pri izračunu upošteval določbo Zakona o dohodnini, ki velja šele od 1. 1. 2007, zaradi česar je tožnik oškodovan za razliko do polnega plačila. Izvedenec tudi ni upošteval dogovora med tožečo stranko in H o plačilu dohodnine za pomorščake na ladjah oziroma ga je tolmačil tako, kot mu je bilo povedano od podjetja, s katerim je bil toženec, kot predsednik sindikata v sporu. Dogovor daje pravico pomorščaku do polnega plačila dohodnine tudi v primeru, ko ta ne izpolni pogojev, ki jih je Zakon o dohodnini določal za leti 2005 in 2006. Zakon je določal vsaj šest mesecev bivanja v tujini za davčno olajšavo. Toženec ni odgovoren, da imajo v hotelu I takšen red, da ni mogel ločeno plačati računa za privatne storitve, ko je zaradi bolezni naročil hrano v sobo. Sodišče prve stopnje ne pojasni, katere zneske ali plačilne listine je preverjalo, verjetno pa tudi ni ločilo zneska zavarovanja za primer bolezni in kateri strošek je sindikat dobil povrnjen s strani zavarovalnice. V znesku 454,05 EUR je tudi plačilo zdravnika. Toženec je bil posebej zavarovan za primer bolezni na potovanju. Servis je kasneje uredil, da je zavarovalnica povrnila stroške za zdravnika in zdravila. Ta priliv mora biti viden na računu sindikata. Sodišče prve stopnje ni izvedlo vpogleda v dokazno gradivo v zvezi s sodbami Okrajnega sodišča v ... P ...8 z dne 16. 4. 2009 in Višjega sodišča v ... Cp ... z dne 23. 2. 2010. Plačilo cestnine je bilo namenjeno za službene poti, ki jih je toženec opravil za sindikat. Toženec se je vsa leta prizadeval delati dobro za sindikalno organizacijo. Ob njegovem prihodu na sindikat je bilo na računu okoli 4.000,00 USD, novembra 2006 pa je sindikat razpolagal z 250.000,00 USD. V nadaljevanju toženec navaja, zakaj naj bi bila zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženec tožeči stranki dolžan povrniti preveč izplačane plače, o čemer pa je bilo odločeno s pravnomočno sodbo Pd 177/2010 z dne 7. 12. 2011, ki je bila v tem delu potrjena s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 168/2012 z dne 30. 5. 2012. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče tega dela pritožbe ne povzema. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo toženca prerekala pritožbene navedbe. Opozorila je, da toženec pritožbo vlaga tudi zoper tisti del pravnomočne sodbe, ki se nanaša na plačilo zneska 35.779,94 EUR, čeprav je bila toženčeva pritožba v tem delu že zavrnjena v prejšnjem sodnem postopku.

Pritožbi nista utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- k pritožbi tožeče stranke: Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da pri odločanju o zahtevku za vrnitev preveč izplačane plače ni upoštevalo, da je tožeča stranka tožencu izplačevala in plačevala tudi davke in prispevke. Protispisna je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje kot neupravičeno obogatitev iz naslova preveč izplačanih plač upoštevalo le neto znesek v skupni višini 35.717,35 EUR. Iz izvedenskega mnenja je povsem jasno razvidno, da navedeni znesek predstavlja bruto razliko med izplačano in pripadajočo plačo. Pritožba se neutemeljeno zavzema, da bi sodišče prve stopnje pri odločanju o tem delu zahtevku moralo upoštevati podatek iz kolone 48 izvedenskega mnenja, ki zajema tudi oškodovanje zaradi dodatno plačanih prispevkov od plače in dodatno plačanega davka na izplačane plače, saj tožena stranka s tožbo ni zahtevala plačila te škode, temveč je zahtevala povrnitev preveč izplačane plače in sicer kot razliko med pripadajočo in izplačano plačo, kar ji je bilo v tem sporu že pravnomočno obsojeno s sodbo Pd 177/2010 z dne 7. 12. 2011. Zgolj zaradi tega ker sodišče prve stopnje v izreku očitno pomotoma ni navedlo, da se zavrnitev višjega zahtevka iz naslova preplačila plač in regresa za letni dopust nanaša tudi na regres za letni dopust za leto 2006, ni podana smiselno zatrjevana bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je vrnitev preveč izplačane plače za leto 2005 zahtevala v enotnem znesku 28.710,90 EUR, za leto 2006 pa v znesku 45.040,24 EUR, skupaj torej 73.751,32 EUR, pri čemer je v teh zneskih zajeta tako preveč izplačana plača, kot tudi izplačan regres za letni dopust in božičnica. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je te zneske obravnavalo kot celoto, kar pomeni, da se zavrnilni del izpodbijane sodbe nanaša tudi na regres za letni dopust za leto 2006. Za zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka (regres za letni dopust za leto 2006), ki v tožbi sploh ni specificiran, ampak je razviden le iz obračuna, ki je priložen tožbi (priloga A6), veljajo povsem enaki argumenti, kot so v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedeni glede regresa za leto 2005, to je da je tožencu pravica do tega prejemka pripadala na podlagi prvega odstavka 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Tožnik je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki, zato je zanjo veljala obveznost iz citirane določbe. Ta namreč določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Navedeno pomeni, da izplačila regresa za letni dopust ni mogoče šteti za neupravičeno obogatitev, ne glede na to, da je toženec sam ob svojem zaslišanju izjavljal, da je računovodstvo opozarjal, da mu regres za letni dopust ne pripada.

Pritožba v zvezi z zavrnitvijo preostalega dela zahtevka za povrnitev plač in regresa za letni dopust neutemeljeno graja ugotovitev sodišča prve stopnje iz točke 4 c obrazložitve, da je letna sindikalna konferenca 4. 11. 2006 sprejela sklep, da je bilo poslovanje tožeče stranke v letu 2005 v skladu z dogovorjenimi nameni in da niso ugotovili nepravilnosti pri izplačilu plač. Sodišče prve stopnje je povsem korektno povzelo ta del zapisnika letne sindikalne konference. Odločitev o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka pa ne temelji na tej ugotovitvi, saj sodišče prve stopnje sicer ne bi ugodilo delu tožbenega zahtevka iz naslova vračila plače in božičnice. Odločitev sodišča temelji na pravilni ugotovitvi, da toženec ni imel pravne podlage za to, da je za nazaj odredil poračun na ta način, da je prejšnji bruto pomenil novi neto. Na podlagi takšnega pravilnega stališče, je sodišče prve stopnje s sedaj že pravnomočno sodbo Pd 177/2010 z dne 7. 12. 2001 tožencu naložilo, da tožeči stranki zaradi neupravičene pridobitve plača znesek 35.717,35 EUR, z izpodbijano sodbo pa je višji zahtevek iz tega naslova zavrnilo kot neutemeljen, saj je bil ta del plače in regresa za letni dopust za leto 2005 in 2006 tožencu pravilno in zakonito izplačan v skladu s pogodbo o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov službenih potovanj za leti 2005 in 2006 v višini 5.294,32 EUR. Pritožbeno sodišče je v tem sporu že v sodbi in sklepu Pdp 168/2012 z dne 30. 5. 2012 zavzelo stališče, da je sicer res, da je bil za neustrezno poslovanje v zvezi s potnimi nalogi odgovoren toženec, vendar je dejstvo, da je računovodski servis potne stroške izplačeval kljub temu, da nalogom niso bila priložena poročila, kar tudi ni bilo izrecno zahtevano z nobenim aktom. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je verjelo izpovedbi priče A.A. o potrebnosti službenih potovanj predsednika sindikata, to je toženca in ker tožeča stranka tudi ni predpisala načina utemeljevanja potnih nalogov, je pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bila toženčeva službena potovanja izmišljena. Pritožbeno sodišče tudi soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki ni sledilo neargumentirani izpovedbi priče B.B. v kazenskem postopku, da toženčeva potovanja v A, B, C in D nimajo zveze s sindikatom. Nenazadnje priča B.B. tega dela svoje izpovedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ponovila in ji tudi ni bil predočen, pa tudi tožeča stranka se ni potrudila, da bi jo glede tega kaj vprašala. Navedeni del izpovedbe priče B.B. je neprepričljiv tudi glede na to, da je pred sodiščem prve stopnje izpovedala, da si je toženec sam pisal potne naloge in da ona z njimi ni imela opravka, kar pomeni, da tudi ni bila seznanjena z njihovo vsebino.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na neenako obravnavanje obeh strank v tem postopku, češ da bi sodišče moralo verjeti tožeči stranki, da so bila vsa službena potovanja fiktivna oziroma navidezna, če je tožencu verjelo, da je izgubil notese, v katere si je zapisoval, kje je bil. Načelo enakosti pred zakonom pač ne pomeni, da bi sodišče dokazne ocene moralo sprejemati po načelu reciproritete in ob ugotovitvi, da je ena stranka dokazala svojo trditev, kar je avtomatsko šteti, da je tudi druga stranka dokazala nasprotno trditev. Prav tako je nemogoče slediti pritožbeni navedbi, da zavrnilnega dela izpodbijane sodbe, ki se nanaša na povračilo neutemeljeno izplačanih stroškov službenih potovanj, ni možno preizkusiti. Razlogi izpodbijane sodbe glede tega dela tožbenega zahtevka, vsebovani v 7. točki obrazložitve, so povsem jasni in razumljivi, zato ni podana izrecno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem delom izpodbijane sodbe pritožba uveljavlja tudi obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ne da bi pri tem navedla v čem naj bi bilo nasprotje med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja v vsebini listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne ugotavlja. Sodišče prve stopnje je povsem korektno povzelo izpovedbo B.B. v kazenski zadevi zoper obdolženca. Okoliščina, da je tisti del izpovedbe, ki se nanaša na toženčeve poti v A, B, D, J in C, ocenilo za neargumentirano mnenje, pa ne pomeni zatrjevanega nasprotja.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita neupoštevanje dokaznega pravila iz petega odstavka 227. člena ZPP. V skladu s to določbo se šteje za dokazano dejstvo, ki ga je stranka želela dokazati z listino, ki jo ima nasprotna stranka, ta pa noče ugoditi sklepu, s katerim ji je naloženo, naj to listino predloži. Takšne listine naj bi bile vsebovane v 32. fasciklih, ki jih je toženec odnesel iz pisarne tožeče stranke. Tožeča stranka je sicer predlagala, da sodišče tožencu naloži predložitev teh fasciklov, vendar sodišče prve stopnje v tem sporu ni sprejelo sklepa, ki bi tožencu nalagal, da naj to stori. Zaradi navedenega v tem sporu tudi ni mogoče uporabiti dokazne domneve iz petega odstavka 227. člena ZPP. Sicer pa tožeča stranka razpolaga s pravnomočno in izvršljivo sodbo Okrožnega sodišča v ... P...z dne 25. 11. 2008, ki tožencu nalaga, da ji vrne in izroči spornih 32 fasciklov, ki vsebujejo poslovne listine in spise. Navedeno pomeni, da bi tožeča stranka te listine lahko pridobila v izvršilnem postopku, ki ga je tudi sprožila.

Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da zavrne zahtevek za plačilo zneska 1.260,47 EUR iz naslova neupravičene uporabe plačilne kartice. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje, da je tožnik ta znesek že poravnal in zakaj šteje, da ni poravnal zneska 454,05 EUR, katerega plačilo mu je naložilo z ugodilnim delom izpodbijane sodbe. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati dopisa računovodskega servisa E d.o.o. z dne 20. 11. 2011 in 2. 6. 2011. V dopisu, ki ga je sodišče prve stopnje prejelo 2. 6. 2011 (list. št. 140) je družba E d.o.o. sicer res navedla, da se nobeno od vračil ne nanaša na božičnico, regres ali porabo na službeni kartici, ampak le na vračilo akontacij izplačil materialnih stroškov po obračunanih potnih nalogih. Z dopisom z dne 20. 4. 2011 (list. št. 127) pa je družba E d.o.o. sodišču prve stopnje zgolj poslala konto kartico z vknjižbami terjatev tožeče stranke do toženca (prilogi C5 in C6). Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na izpovedbo priče C.C., ki je v spornem obdobju pri družbi E d.o.o. opravljala računovodske storitve za tožečo stranko. Priča je prepričljivo izpovedala, da je tožencu pojasnila, da s službeno kartico ne sme plačevati svojih osebnih stvari ter da se je z njim dogovorila, da mu te zneske odtegnejo od njegovih prejemkov, kar so potem v nekaj obrokih tudi storili. Višino teh odtegljajev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi obračuna plač za sporno obdobje. Nerazumljive so pritožbene navedbe o tem, da naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo listine, ki jih je tožeča stranka predložila v potrditev plačila porabe na službeni kartici. Sodišče glede izpiska obremenitev plačilne kartice za nakup v trgovini G ter glede obračunskih list toženca in konto kartice ne navaja ničesar, kar bi bilo v nasprotju s temi listinami, prav tako ta del obrazložitve ni nerazumljiv.

Zavrnitev zahtevka za povrnitev stroške nakupa dveh mobilnih telefonov, je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izpovedbo priče A.A., da sta oba telefona na njegov predlog in na podlagi toženčeve odobritve bila plačana iz kvote sredstev, ki jih je F na račun tožeče stranke nakazoval za delovanje inšpektorja, pri čemer je en aparat bil namenjen priči, drugi pa tožencu. Pritožba nekorektno navaja, da naj bi iz izpovedbe priče C.C. izhajalo, da mobilna telefona nista bila izplačana iz kvote, ki jo je tožeči stranki nakazal F. Priča namreč kaj takšnega ni izpovedala, temveč je izjavila, da se ne spominja, ali sta bila mobitela kupljena iz teh sredstev. Pri tem ni pomembno, da sta bila mobilna telefona kupljena v letu 2004, torej v času, ko tožnik še ni bil redno zaposlen pri toženi stranki, ampak pri družbi H. Podlaga za ta nakup namreč ni bilo delovno razmerje pri tožeči stranki, temveč tožnikov položaj inšpektorja F in okoliščina, da so ta sredstva bila nakazana na račun tožeče stranke. Pritožba se neutemeljeno sklicuje, da toženec ni navajal tistega, kar je izpovedala priča A.A., zaradi česar naj bi bila podana prekluzija. Toženec je v odgovoru na tožbo prerekal, da bi neupravičen nabavil potrošni material, na prvem naroku za glavno obravnavo pa je med drugim predlagal tudi izvedbo dokaz z zaslišanjem priče A.A. Neutemeljeno je pritožbeno pričakovanje, da sodišče izpovedbe A.A. o nabavi mobilnih telefonov sploh ne bi smelo upoštevati. Institut prekluzije se nanaša na navedbe in dokazne predloge strank, toženec pa je pravočasno zanikal pritožbene navedbe in predlagal izvedbo ustreznih dokazov.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevek za povrnitev sredstev, ki so bila izplačana preko študentskega servisa, namenjena pa so bila za plačilo dela tajnice B.B. Ob ugotovitvi, da je bila na ta, sicer nepravilen način, B.B. izplačana nagrada za dejansko opravljeno delo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ta del tožbenega zahtevka. Tožeči stranki ni zaradi tega nastala nobena škoda, kakor neutemeljeno uveljavlja v pritožbi, saj je plačala dejansko opravljeno delo.

Tožeča stranka izpodbija celotni zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, kar pomeni, da izpodbijana tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za povračilo stroškov izvedenca v višini 545,32 EUR. Glede tega dela izpodbijane sodbe pritožba ne navaja ničesar, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ali je glede tega dela izpodbijane sodbe podana katera od bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka, po kateri pazi po uradni dolžnosti. Ob ugotovitvi, da je bila cenitev napravljena zaradi pravnega posla, ki je bil v korist članov sindikata, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da toženec s tem izplačilom tožeči stranki ni povzročil škode, še manj pa je možno trditi, da bi zaradi tega prišlo do neupravičene obogatitve toženca.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o stroških postopka, saj je uspeh obeh strank v tem sporu primerljiv, zato je pravilno odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

- K pritožbi toženca: Pritožbeno sodišče ne odgovarja na tiste pritožbene navedbe, ki se dejansko nanašajo na pravnomočni ugodilni del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje Pd 177/2010 z dne 7. 11.2011, potrjen s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 168/2011 z dne 30. 5. 2012. V tem sporu je namreč že pravnomočno odločeno, da je tožnik toženi stranki v spornem obdobju iz naslova neupravičeno izplačanih plač, kar vključuje tudi izplačano božičnico za leto 2005, dolžan povrniti znesek 35.717,35 EUR, iz naslova neupravičene uporabe plačilne kartice tožeče stranke pa znesek 62,59 EUR.

Toženec je prekludiran s pritožbenimi navedbami, da se del plačil s kreditno kartico tožeče stranke nanaša na plačilo zdravnika, kar naj bi tožeča stranka dobila povrnjeno od zavarovalnice. Toženec ne navaja, zakaj teh navedb ni mogel podati že prej. V skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Podobno velja v pritožbenih navedba o tem, da toženec ni odgovoren, da imajo v hotelu I takšen red, da ni mogel ločeno plačati računa za privatne storitve, ko je zaradi bolezni naročil hrano v sobo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni vpogledalo v dokazno gradivo v zvezi s sodbami Okrajnega sodišča v ... P ... z dne 14. 4.2009 in Višjega sodišča v ... Cp... z dne 23. 2. 2010. Ne le, da je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo 4. 7. 2012 med drugim sprejelo sklep, da se prebereta tudi listini, ki se v spisu nahajata kot prilogi B19 in B20, to pa sta ravno navedeni sodbi, temveč ti sodbi sploh nista relevantni za odločitev, da je toženec toženi stranki dolžan plačati znesek 454,05 EUR zaradi neupravičene uporabe plačilne kartice tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da je toženec s službeno plačilno kartico neupravičen plačal račun hotela I v višini 454,05 EUR tožencu naložilo, da toženi stranki ta znesek povrne z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje. Pravna podlaga za takšno odločitev je določba prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 – 40/2007). V skladu s to določbo je tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan vrniti prejeto, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Toženec je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo tožeče stranke za znesek 454,05 EUR, zato mu je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo, da ta znesek tožeči stranki vrne. Sodišče prve stopnje ni štelo, da bi bil toženec pri neupravičeni uporabi plačilne kartice nepošten, zato je zakonske zamudne obresti v skladu s 193. členom OZ dosodilo od dneva vložitve tožbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (prvi odstavek izreka in odločitev o stroških postopka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.