Jedro

Za izpolnjevanje pogojev iz 1. in 2. člena ZZVN je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, ki morajo biti dejansko podani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 154/98-10 z dne 16.11.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.6.1998. Z navedeno odločbo, izdano v revizijskem postopku, je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote C., Oddelka za občo upravo, druge upravne naloge in skupne zadeve z dne 6.6.1997, in odločila, da se tožniku status in pravice žrtve vojnega nasilja ne priznajo. Z odločbo prvostopnega upravnega organa je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja - begunca za obdobje od 30.6.1941 do 15.5.1945 in pravice, izvirajoče iz tega statusa.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbi 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95 in 8/96, v nadaljevanju ZZVN). Po presoji sodišča je bil postopek pred izdajo izodbijanega upravnega akta pravilen in je odločba tožene stranke pravilna in temelji na zakonu. Nasilje in neposredno grozeča prisilna izselitev sta tisti zakonsko določeni pravni dejstvi, ki morata za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja na podlagi 2. člena ZZVN, žrtvi vojnega nasilja neposredno groziti, kar pa v spornem primeru ni bilo verjetno izkazano. Samo znano zgodovinsko dejstvo, da so slovenski izobraženci iz spodnje Štajerske zbežali izven območja takratne nemške okupacijske oblasti, še ne predstavlja tistega neposrednega grozečega oziroma že udejanjenjega nasilja, zaradi katerega bi se lahko tožniku priznal status begunca. Tožnik sicer zatrjuje, da je bil njegov oče višji carinski inšpektor in da naj bi prav zaradi tega njegovega statusa, naprednega slovenskega izobraženca, družini grozila prisilna izselitev, vendar tega ne izkazuje z nobeno listino. Neposredne grozeče prisilne izselitve v samem M. tudi ni potrdila nobena od zaslišanih prič, ki jih je predlagal tožnik, katerih izpovedba bi lahko, po izvedeni dokazni presoji tožene stranke, nadomestila seznam oseb, predvidenih za izselitev.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja razloge bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne in nepopolne ugovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da vztraja pri vseh svojih tožbenih navedbah, ki jih v pritožbi ponovno ne navaja. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, kot jo je v tožbi predlagal. Tudi mu ni vročilo odgovora na tožbo tožene stranke. Sodišče prve stopnje bi moralo samo ugotavljati dejansko stanje, sicer gre le za golo potrjevanje odločitev izvršilne oblasti. Po njegovem mnenju takšno formalno administrativno odločanje nasprotuje osnovnim načelom, ki naj bi jih sodišče v pravni državi uporabljalo, da bi lahko opravljalo sodni nadzor nad upravnimi organi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe in jih ne navaja ponovno.

V času odločanja tožene stranke je ZZVN kot žrtve vojnega nasilja opredelil državljane Republike Slovenije, ki so bili v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljeni nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Med žrtve vojnega nasilja zakon šteje tudi osebe, ki so morale zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov pobegniti pred vojnim nasiljem (begunec). Begunec je po določbi 2. odstavka 2. člena ZZVN tudi oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo. Za priznanje statusa begunca mora biti izkazano konkretno in neposredno vojno nasilje pred pobegom. Splošne okoliščine vojne, s posledicami (množične aretacije, taborišča, internacije, prisilno delo, izgoni), ki osebe niso neposredno ogrožale, še ne morejo biti podlaga za priznanje žrtve vojnega nasilja.

V obravnavanem primeru, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov v upravnih spisih, tožnik ni izkazal, da mu je neposredno grozil prisilni ukrep ali nasilno dejanje okupatorja iz razlogov po določbi 2. člena ZZVN in da je pred tem prisilnim ukrepom pobegnil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča, zgolj navedba tožnika, da je bil njegov oče višji carinski uslužbenec (ki je takoj po okupaciji izgubil službo) in zaveden Slovenec, ki naj bi bil prav zato skupaj z družino predviden za prisilno deportacijo, in da je bila družina pred tem neposrednim grozečim vojnim nasiljem oziroma izgonom prisiljena pobegniti v Ljubljano, na drugačno uporabo materialnega predpisa ne more vplivati. Upoštevati je treba, da že celotno obdobje druge svetovne vojne samo po sebi predstavlja obdobje nasilja in strahu, vendar pa ni namen ZZVN, da vse osebe, ki so preživele obdobje druge svetovne vojne, pridobijo status žrtve vojnega nasilja. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je potrebno za izpolnjevanje pogojev iz 1. in 2. člena ZZVN v vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, zaradi političnih, nacionalinih, rasnih ali verskih razlogov, ki morajo biti dejansko podani, kar pa v tem primeru tožnik ni izkazal in ne dokazal. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ni odločalo na glavni obravnavi. Ker je prvostopno sodišče presojalo zakonitost izpodbijanega upravnega akta na seji na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in ki ga tožnik tudi sam navaja, odločanje na glavni obravnavi ni bilo potrebno (1. odstavek 51. člena ZUS). To pa tudi ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Tožnik ugovarja tudi, da mu sodišče prve stopnje ni vročilo odgovora tožene stranke na njegovo tožbo. Vendar pa v tem primeru, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, odgovor na tožbo niti ne vsebuje nič novega, kar ne bi bilo že navedeno v odločbi upravnega organa, ki se izpodbija v upravnem sporu. Zato je ta ugovor neutemeljen.

Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.