Jedro

V zvezi z zatrjevanjem zahteve je treba posebej poudariti, da dispozicija 370. člena KZ ne vsebuje besedne zveze "tuja država, sovražna Sloveniji", ki bi bila povezana z besedno zvezo "sovražnikova vojska" ali "druge sovražnikove oborožene formacije". Ne glede na to pa že iz imena sovražnikove vojske, ki je navedena v opisu dejanja v izreku izpodbijanega sklepa izhaja, da gre za Jugoslovansko ljudsko armado, to je za vojsko bivše federacije, to je države SFRJ.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. M.A. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je z zahtevo z dne 5.7.1996 zahtevalo, da se zoper M.A. opravi kazenska preiskava zaradi suma storitve kaznivega dejanja službe v sovražnikovi vojski po 370. členu KZ. Preiskovalni sodnik okrožnega sodišča se z zahtevo ni strinjal in je po zaslišanju obdolženca, ki je bilo opravljeno dne 18.7.1996, dne 19.8.1996 predlagal, da senat Okrožnega sodišča zahtevo Okrožnega državnega tožilstva za uvedbo preiskave zavrne, ker ni podan utemeljen sum, da bi storil očitano kaznivo dejanje. Senat Okrožnega sodišča je s sklepom z dne 20.8.1996 zahtevo Okrožnega državnega tožilstva zavrnil. Na pritožbo okrožne državne tožilke je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 3.12.1996 izpodbijani sklep o zavrnitvi zahteve za uvedbo preiskave spremenil tako, da je zoper M.A. uvedel preiskavo zaradi kaznivega dejanja po 370. členu KZ.

Zagovornik obdolženca je dne 20.2.1997 zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V obrazložitvi zahteve vložnik navaja, da je pogoj za uvedbo preiskave obstoj utemeljenega suma o tem, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, ki se mu očita, hkrati pa (vložnik) ocenjuje, da v obravnavani zadevi utemeljen sum ni podan. Ocena sodišča, da so bili v Sloveniji oboroženi spopadi, je "meglena trditev", ne pa zatrjevano dejstvo, na tem utemeljen sum ne more temeljiti. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedeno, za katero tujo, Sloveniji sovražno državo naj bi v konkretnem primeru šlo, sklep govori samo o vojaškem vrhu JA. Manjka torej znak kaznivega dejanja ali pa sklep sodišča o bistvenem elementu nima razlogov. Ob tem se postavlja vprašanje vloge dr. J.D., ki je bil v tistem času član predsedstva SFRJ.

Sodišče ne more kompetentno odločati, ali določbe v deklaraciji o neodvisnosti in v ustavnem zakonu zavezujejo ali ne zavezujejo, o tem lahko odloča samo tisti organ, ki je take akte sprejel. Sodišče samo ugotavlja, da kar nekaj bistvenih elementov kaznivega dejanja ni znanih, zato ne more biti podan utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, ki se mu očita. Vložnik posebej poudarja, da v obrazložitvi sklepa Višjega sodišča ni navedeno, v čem naj bi bil utemeljen sum.

Namen preiskave je zbrati dokaze, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek, nikakor pa ni namen preiskave, da se razčistijo dvomi in nejasnosti, ki jih našteva izpodbijani sklep. Vprašanje državljanstva, kraj, kjer je bil osumljenec v času, na katerega se dejanje nanaša, način objave javnega poziva Predsedstva Republike Slovenije, so okoliščine, ki bi jih bilo mogoče ugotoviti v predhodnem postopku, to je pred uvedbo preiskave.

Vložnik zahteve predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije sklep spremeni tako, da pritožbo državnega tožilstva zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep o zavrnitvi zahteve za uvedbo preiskave Okrožnega sodišča. Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP ocenil, da bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, saj zagovornik obdolženca sploh ne pojasnjuje, glede katerega odločilnega dejstva naj bi bilo podano nasprotje v obrazložitvi. Ko se zagovornik obdolženca sklicuje na kršitev kazenskega zakona, navaja, da so stališča izpodbijanega sklepa meglena, da ni navedena tuja, Sloveniji sovražna država, da ni naveden utemeljen sum, kar kaže, da uveljavlja drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče. Zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa ni moč vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče RS zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve posebej ne obrazlaga, v čem naj bi bila podana uveljavljena kršitev kazenskega zakona, navaja pa, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu očita, ker da je trditev o oboroženih spopadih v Sloveniji "meglena" in ker niti v izreku sklepa o uvedbi preiskave niti v obrazložitvi ni navedeno, za katero tujo, Sloveniji sovražno državo, naj bi v konkretnem primeru šlo, kar naj bi po oceni vložnika zahteve predstavljalo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj sklep sodišča o bistvenem elementu nima razlogov (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP).

Kaznivo dejanje službe v sovražnikovi vojski po členu 370. KZ stori državljan Republike Slovenije, ki med vojno ali oboroženim spopadom služi v sovražnikovi vojski ali v drugih sovražnikovih oboroženih formacijah ali sodeluje v vojni ali oboroženem spopadu kot borec proti Republiki Sloveniji ali njenim zaveznikom. To kaznivo dejanje je torej moč storiti na več načinov oziroma ima več izvršitvenih oblik. V izreku izpodbijanega sklepa se obdolžencu očita, da je kot državljan Republike Slovenije med oboroženim spopadom služil v sovražnikovi vojski s tem, da je po 27.6.1991 v času agresije JLA na Republiko Slovenijo, ki je trajala do 8.7.1991, kljub pozivu predsedstva Republike Slovenije z dne 27.6.1991, v katerem je na podlagi 14. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o osamosvojitvi Republike Slovenije in neodvisnosti (Uradni list RS, št. 1/91), odpoklicalo vse aktivne starešine in civilne osebe iz Republike Slovenije, ki so bili v službi v JLA, kot polkovnik ostal član operativnega poveljstva 14. korpusa Jugoslovanske armade s sedežem v Ljubljani vse do 15.10.1991, ko je bil skupaj s poveljstvom 14. korpusa premeščen v Zagreb. Izrek torej vsebuje abstraktni dejanski stan očitanega kaznivega dejanja po 370. člena KZ in opis dejanja, ki pomeni njegovo konkretizacijo v vseh elementih kaznivega dejanja. V zvezi z zatrjevanjem zahteve je treba posebej poudariti, da dispozicija 370. člena KZ ne vsebuje besedne zveze "tuja država, sovražna Sloveniji", ki bi bila povezana z besedno zvezo "sovražnikova vojska" ali "druge sovražnikove oborožene formacije". Ne glede na to pa že iz imena sovražnikove vojske, ki je navedena v opisu dejanja v izreku izpodbijanega sklepa izhaja, da gre za Jugoslovansko ljudsko armado, to je za vojsko bivše federacije, to je države SFRJ. Ne manjka torej niti element kaznivega dejanja niti razlogi o bistvenem elementu, kar bi lahko predstavljalo ali kršitev kazenskega zakona ali bistveno kršitev postopka.

Zatrjevanje, da je trditev o oboroženih spopadih v Sloveniji "meglena" in torej ne gre za dejstvo, pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja (dejstev), iz tega razloga po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni moč vložiti.

V zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedeno, kakšno relevantno zvezo z obravnavanimi vprašanji zakonitosti naj bi imelo v zahtevi navedeno dejstvo, da je bilo vrhovni poveljnik JLA po ustavi SFRJ presedstvo SFRJ, katerega član je bil v tistem času tudi dr. J.D. kot predstavnik Slovenije, zato se Vrhovno sodišče glede te trditve ni posebej opredeljevalo (1. odstavek 424. člena ZKP).

Iz zahteve za varstvo zakonitosti ni razvidno, kakšno kršitev naj bi predstavljala ocena sodišča, da na ugotovitev o tem, ali je bila JLA sovražna vojska, ne vpliva sprejem Brionske deklaracije, s katero je bila dosežena prekinitev ognja in so se začela pogajanja o usodi SFRJ in določb Deklaracije o neodvisnosti in določbe Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Zahteva tudi ne obrazlaga, v čem oziroma glede katerih okoliščin naj bi sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa prišlo samo s seboj v nasprotje, obstoja zatrjevane kršitve zato ni bilo moč preizkušati.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče podaja dejansko podlago oziroma dokaze za trditev, ki jo predstavlja izrek sklepa: obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje po 370. členu KZ. Ni moč pritrditi vložniku zahteve, da sodišče v izpodbijanem sklepu ne navaja, v čem naj bi bil utemeljen sum, saj sodišče v sklepu utemeljuje obstoj vsakega elementa kaznivega dejanja posebej in na takšni podlagi v zadnjem odstavku na 5. strani izvede izrecen sklep, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec izvršil dejanje, ki se mu očita. Glede na to, da je pogoj za uvedbo preiskave zoper določeno osebo obstoj utemeljenega suma, da je storila kaznivo dejanje, kar pa seveda ne pomeni gotovosti, ni moč upoštevati vložnikovega ugovora, češ da sodišče samo govori o obstoju določenih dvomov in nejasnosti v zvezi s posameznimi okoliščinami obravnavanega kaznivega dejanja. Gre za vprašanje državljanstva, kraja kjer je bil obdolženec v času, na katerega se dejanje nanaša, kdaj in na kakšen način je bil objavljen javni poziv Predsedstva Republike Slovenije, kar vse so dejanska vprašanja, ki jih v zahtevi varstva zakonitosti po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni moč uveljavljati.

Vrhovno sodišče je na podlagi ugotovitve, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, oziroma ugotovitve, da je zahteva za varstvo zakonitosti deloma vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zahtevo skladno z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.