Jedro

Bistveno za ugotavljanje obstoja pasivne legitimacije tožene stranke je vprašanje - kateri zakon - materialni predpis, je veljaven v času nastanka razmerja med obema pravdnima strankama. Kot čas nastanka se ne upošteva čas vložitve tožbe, temveč čas nastanka škodnega dogodka - škode. Prvostopno sodišče je zmotno zaključilo, da za obravnavani škodni dogodek na strani tožene stranke ni podana pasivna legitimacija, ker je v času vložitve tožbe prenehal veljati Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, ki je veljal v času škodnega dogodka in je stopil v veljavo Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, ki pa da določa, da tožena stranka ni pasivno legitimirana za sporno razmerje. S takšnimi zaključki bi bila kršena 155. in 22. člen Ustave v zvezi z retroaktivno veljavo zakona in pa enakim varstvom pravic.

Izrek

Pritožbi tožnika se u g o d i in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter v r n e prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine in sicer zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije na strani tožene stranke. Zakon o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP) začel veljati 15. dan po objavi v Uradnem listu to je 26.11.1994, kar pa je hkrati tudi mesec dni pred tem, ko je tožnik vložil predmetno tožbo. Določilo 51. čl. tega zakona določa, da se z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo uporabljati določbe 83. do 110. čl. ter 7. in 8. točka I. odst. 117 člena ter 1., 2., 3. in 4. tč. I. odst. 118. čl. in 2. tč. 119. čl. Zakona o temeljnih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, ki je to področje urejal pred sprejemom ZOZP. 26. čl. ZOZP določa, da za škodo, ki je povzročena z motornim vozilom, ki je registriran v tujini odgovarja Slovenski zavarovalni biro. Ob tem prvostopno sodišče zaključuje, da je odgovoren za obveznosti iz tega naslova le slovenski biro in ne zavarovalnica in je tako le-ta lahko pasivno legitimiran v obravnavani zadevi. Tožena stranka ni pasivno legitimirana v tej zadevi oz. ni bila pasivno legitimirana v tej zadevi ob vložitvi tožbe, torej ni bila podana pasivna legitimacija in v primeru, ko sodišče zaključi, da ni podana aktivna ali pasivna legitimacija, mora zahtevek zavrniti, saj se vprašanje aktivne oziroma pasivne legitimacije presoja po materialnem pravu.

Zoper takšno odločitev prvostopnega sodišča je vložil pritožbo tožnik. Vprašanje pasivne legitimacije se presoja po času nastanka škodnega dogodka ne pa po času vložitve tožbe. Do spornega dogodka je prišlo 22.5.1992 torej v času, ko je veljal Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja. Zgrešeno je stališče sodišča, da se pasivna legitimacija odškodninsko odgovorne pravne osebe za konkretno sporno zadevo določa po ZOZP, ki je pričel veljati dobri dve leti in pol po obravnavanem škodnem dogodku, posamezna določila pa so pričela veljati šele 90 dni kasneje. V dopolnitvi pritožbe pa še dodaja, da če bi obveljalo stališče prvostopnega sodišča bi to predstavljalo retroaktivno veljavo ZOZP - za nazaj, torej tudi za obravnavani škodni dogodek, kar pa je v nasprotju z določilom čl. 155 Ustave Republike Slovenije, ki določa, da zakon in drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da gotovi, da je tožena stranka v tej pravdi pasivno legitimirana.

Odgovor na pritožbo ni bil podan.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi zmotno zaključilo, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določb Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, ker je ta prenehal veljati z objavo Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), ki je v 51. členu izrecno določil, da z dnem uveljavitve novega zakona prenehajo veljati določbe prej veljavnega zakona za to področje in sicer določbe 83. do 110. čl. ter 7. in 8. tč. I. odst. 117. čl., zaradi česar je prvostopno sodišče zmotno zaključilo, da v obravnavanem primeru pasivna legitimacija tožene stranke - Z. T. - ni podana.

Kot bistveno vprašanje v obravnavanem primeru se tako pojavi vprašanje časovne veljavnosti konkretnega zakona - materialnega predpisa, torej kateri zakon se uporabi za konkretno nastalo razmerje med pravdnima strankama.

Pri tem je poudariti, da prvostopno sodišče sicer pravilno zaključuje, da se pasivna legitimacija določa po veljavnih materialnih predpisih, vendar pa v nadaljevanju zmotno zaključuje, da je to predpis, ki je v veljavi v času vložitve tožbe, saj je potrebno uporabiti materialni predpis, ki je v veljavi v času nastanka razmerja oz. ob samem dogodku.

Tožnik je utrpel škodo v škodnem dogodku dne 22. 5. 1992, to je v času, ko je bil v veljavi Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja zaradi česar je v celoti pritrditi pritožbenim trditvam tožnika, da mora prvostopno sodišče pri obravnavi konkretnega primera uporabiti določbe takrat veljavnega materialnega predpisa in ne določb novega zakona o obveznih zavarovanjih v prometu.

Mejnik za odločanje o tem kateri zakon za konkretni primer velja, je nastanek razmerja, ne pa, kot to napačno razloguje prvostopno sodišče, vložitev tožbe. Če bi namreč obveljalo stališče prvostopnega sodišča bi bil dejansko kršen 155. čl. Ustave, po katerem predpisi ne morejo veljati za nazaj, torej ne velja retroaktivna veljava posameznega predpisa, razen če ni s posameznim predpisom to izrecno določeno.

Kršen pa bi bil tudi 22. čl. Ustave, ki zagotavlja enako varstvo pravic. Ob stališču sprejetem po prvostopnem sodišču, bi se namreč lahko zgodilo, da bi bila oseba, ki je sicer utrpela škodo v škodnem dogodku v času veljavnosti prejšnjega zakona, tako kot tožnik, vendar pa je tožbo vložila pred uveljavitvijo novega zakona, obravnavana po predpisih, ki so veljali takrat, to je v konkretnem primeru - po Zakonu o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, medtem ko tožnik te enake obravnave ob navedenem ne bi mogel doseči ravno zaradi uveljavljenega stališča prvostopnega sodišča, da je ta zakon prenehal veljati in da ga je v celoti nadomestil ZOZP. Zaradi navedenega je bilo tako potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti prvostopnemu sodišču v dopolnitev dokaznega postopka v zvezi z odločanjem o pasivni legitimaciji v smeri kot jo zahteva zakon, ki je veljal v času škodnega dogodka, to je Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja. Sodišče bo moralo ponovno ugotavljati obstoj pasivne legitimacije tožene stranke in sicer v smislu 105. čl. citiranega zakona in ugotoviti ali je bila tožena stranka, po predpisih veljavnih v času škodnega dogodka, dejansko pasivno legitimirana.

Za razsojo o tem ali je podana pasivna legitimacija je bistven čas nastanka razmerja, v zvezi s katerim je po tem potrebno le ugotoviti ali je to razmerje nastalo pred uveljavitvijo novega zakona ali po njegovi uveljavitvi. Dejstvo, da je bila vložena tožba ne pomeni, da je razmerje med pravdnima strankama nastalo šele takrat. Navedeno pa je mogoče povzeti tudi iz 16. in smiselno 186. člena ZOR, ki določa, da je vsak dolžan vzdržati se ravnanja s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo in iz katerega pravzaprav izhaja, da s trenutkom nastanka škode nastane izvenpogodbena obligacija med povzročiteljem škode oziroma zanj odgovorno osebo ter oškodovancem. Ker torej prvostopno sodišče dejanskega stanja ni ugotavljalo v smislu določb, ob trenutku nastanka veljavnega zakona, je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti prvostopnemu sodišču v dopolnitev postopka (355. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.