Up-103/94

22.1.1997

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavnih pritožb D. I. Š. iz L. na seji senata dne 22. januarja 1997

s k l e n i l o :

Ustavni pritožbi D. I. Š. se zavržeta.

O b r a z l o ž i t e v

Pritožnik v ustavni pritožbi, ki obsega vloge z dne 15.11.1994, 2.2.1995, 10.5.1995, 4.6.1996, 20.6.1996, 27.6.1996, 9.12.1996 in 27.12.1996 navaja, da je dne 20.9.1994 pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije vložil tožbo zaradi molka upravnega organa in zaprosil tudi za prednostno obravnavanje zadeve. Z dopisom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 29.9.1994 je bil obveščen, da zadeve, ki se vodi pod opravilno številko U 1381/94, ni mogoče uvrstiti med prednostne in tudi ne obravnavati kot prednostno. Pritožnik, ki je prvo vlogo vložil le v svojem imenu, v nekaterih kasnejših vlogah pa kot pritožnika navaja tudi otroka, sprva prosi Ustavno sodišče naj posreduje za hitrejše reševanje sproženega upravnega spora, kasneje pa predlaga ugotovitev kršitve pravice do sodnega varstva v razumnem roku.

Zaradi zaostajanja tega sodnega varstva naj bi mu bila prizadeta pravica do družinskega življenja. Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj odpravi tudi odločbe upravnih organov, ki urejajo osebne stike med njim in otrokom, saj z obsegom teh stikov ni zadovoljen. Podredno pa predlaga, da sodišče pribavi upravni spis in samo odloči o njegovih stikih z otrokom.

Po 6. alinei prvega odstavka 160. člena Ustave odloča Ustavno sodišče o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti. Ustavno pritožbo zoper tak posamični akt je mogoče vložiti, ko so izčrpana vsa pravna sredstva, pred tem pa le izjemoma, če so izpolnjeni določeni pogoji. V obravnavanem primeru pritožnik zatrjuje, naj bi do kršitve pravice do sodnega varstva prišlo zaradi prepočasnega sodnega postopka, torej z opustitvijo in ne z aktom. V specifičnih primerih zatrjevanih kršitev ustavnih pravic z dejanji oziroma opustitvami, kakršen je tudi obravnavani, je v kontekstu drugih ustavnih določb dovoljena tudi ustavna pritožba zaradi neizdaje posamičnega akta v postopku sodnega varstva zoper take kršitve.

Zoper zavlačevanje sodnega postopka je praviloma treba najprej uporabiti sodno varstvo v upravnem sporu. V tu obravnavanem primeru bi to pomenilo, da bi bilo tudi zoper to zatrjevano kršitev z opustitvijo treba najprej iskati redno sodno varstvo v upravnem sporu in bi se smelo šele po izčrpanju te pravne poti vložiti ustavno pritožbo. Zaradi možnosti, da takšno iskanje sodnega varstva pred istim sodiščem, ki naj bi obravnavano kršitev storilo, ne bi bilo učinkovito in sploh smiselno, je treba v skladu s prakso Ustavnega sodišča tudi v tem konkretnem primeru oceniti ali so morda izpolnjeni pogoji za izjemno odločanje o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev.

Pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev lahko Ustavno sodišče po drugem odstavku 51.člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) izjemoma odloča o ustavni pritožbi, če je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice.

Glede na to, da je pritožnik vložil tožbo pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije 20. septembra in ustavno pritožbo pri Ustavnem sodišču 15. novembra istega leta, zatrjevana kršitev ni očitna.

Nepopravljive posledice za pritožnika pa tudi niso mogle nastati, saj je v času vložitve ustavne pritožbe pritožnikove stike z otrokom urejala pravnomočna začasna odločba centra za socialno delo, iz dokumentacije, ki jo je predložil pritožnik pa je tudi razvidno, da je otrokova mati izrazila pripravljenost za sporazumno ureditev osebnih stikov očeta z otrokom.

Glede na navedeno pogoji za izjemno odločanje o ustavni pritožbi po drugem odstavku 51. člena ZUstS v času vložitve prve pritožnikove vloge očitno niso bili izpolnjeni. Izpolnjeni pa tudi niso v času odločanja o ustavni pritožbi, saj je tudi Vrhovno sodišče republike Slovenije o pritožnikovi tožbi že odločilo. Ker torej o pritožnikovi ustavni pritožbi ni mogoče odločati niti na podlagi navedenega 51. člena, jo je bilo treba zavreči zaradi neizpolnjevanja procesnih predpostavk.

Ustavno pritožbo, ki jo je v otrokovem imenu vložil oče, je bilo šteti za njegovo ustavno pritožbo, saj oče, ki ne živi z otrokom, a se je označil za zakonitega zastopnika, ni predložil niti soglasja otrokove matere s katero otrok živi niti ustreznega akta pristojnega centra za socialno delo, ki bi nadomestil materino soglasje za očetovo zastopanje otroka pred Ustavnim sodiščem.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge in tretje alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lovro šturm in člana dr. Tone Jerovšek in mag. Matevž Krivic.

P r e d s e d n i k s e n a t a

dr. Lovro Šturm