Jedro

V skladu s 3. odstavkom 36.d člena ZDR je delavec invalid lahko na čakanju na delo za čas, dokler se mu ne odredi ustreznega delovnega mesta, in ne le šest mesecev kot začasni presežki po 30. čl. ZDR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba in sklep razveljavita: - v delu tč. 1 I. odst. izreka sodbe, s katerim je zavrnjen zahtevek na razveljavitev sklepov z dne 25.2.1994 in 25.4.1994 in se tožba v tem delu zavrže, - v celotni tč. 2 I. odst. izreka sodbe, - v 3. tč. izreka sklepa in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje (del 1. tč. I. odst. izreka sodbe, s katero je zavrnjen zahtevek za plačilo razlike med 80 % plačo in 100 % plačo za čas od 9.3.1994 do 9.9.1994, tč. 1 in 2 izreka sklepa).

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke št. 52/94 z dne 25.2.1994 in komisije za varstvo pravic št. 120/94 z dne 25.4.1994 in da je tožena stranka dolžna tožniku razliko med 80 % in 100 % plačo v bruto znesku 89.703,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati za čas od 9.3.1994 do 9.9.1994 razliko med prejetim nadomestilom plače in 80 % nadomestilom plače v znesku 72.895,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila in za čas od 10.9.1994 do 31.12.1997 razliko med prejetim nadomestilom plače in 100 % plačo v znesku 3.026.898,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila. Sklenilo je, da se zavrže tožba z zahtevkom, da je bil tožnik v obdobju od 10.9.1994 dalje nezakonito na čakanju na delo in da mu je dolžna tožena stranka priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 10.9.1994 dalje (tč. 1 izreka sklepa). Nadalje je zavrglo zahtevek tožnika na plačilo razlik v plači med prejetim nadomestilom plače in polno plačo od 1.1.1998 dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v mesecu za pretekli mesec (2. tč. izreka sklepa). Sklenilo je, da tožnik trpi svoje stroške postopka (3. tč.

izreka sklepa) in ugotovilo, da jih tožena stranka ni priglasila (4. tč. izreka sklepa).

Zoper zgoraj navedeno sodbo in sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži, da mora povrniti vse stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.1.1998 dalje in pritožbene stroške oz. podredno, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker tožnika glede na njegovo vlogo z dne 5.5.1994 ni pozvalo na popravo vloge, tako je napačno štelo, da je tožnik razširil tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 25.2.1994 in 25.4.1995 (verjetno pravilno: 1994) dne 10.2.1995. Tožnik je namreč dne 5.5.1994 odnesel sklep z dne 25.4.1994 na sodišče, torej v 15-dnevnem roku in bil kot laik prepričan, da s tem vlaga zahtevo za varstvo pravic in da v sporu, ki se je vodil po opr. št. S 1038/93 razširja tožbo na novo sporno razmerje. Sicer pa je sodišče sprejelo napačno odločitev in je izrek tudi v nasprotju z obrazložitvijo, saj je sodišče zahtevek za razveljavitev izpodbijanih sklepov zavrnilo, v obrazložitvi pa navaja, da je v tem obsegu tožbo zavrglo.

Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, da naj bi bil tožnik na čakanju na delo za nedoločen čas od 9.3.1994 dalje. Sodišče sploh ni upoštevalo vsebine sklepa tožene stranke št. 120/94 z dne 25.4.1994, s katerim je tožena stranka razveljavila sklep direktorja o čakanju na delo za nedoločen čas z dne 25.2.1994 in odločila, da se tožnik najdlje za 6 mesecev razporedi začasno na čakanje na delo od 9.3.1994 in mu pripada 80 % nadomestilo osnovne plače, povečane za dodatek za delovno dobo.

Ker sodišče ni upoštevalo drugostopnega sklepa, je tudi napačno razsodilo, da je bil tožnik upravičen le do 70 % nadomestila plače za prve tri mesece in do 60 % nadomestila plače od junija 1994 dalje. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo, da po zakonu lahko traja čakanje največ 6 mesecev, nato pa delavcu pripadajo vse pravic kot bi delal. Pritožba graja tudi stališče sodišča, da bi moral delavec za vsako kršitev posebej uveljavljati varstvo pravic pri delodajalcu. Prav tako je tudi napačno stališče sodišča, da ni mogoče zahtevati bodočih razlik v plači. Tožnik se pritožuje tudi zoper sklep o stroških postopka, ker meni, da bi sodišče moralo njegovemu zahtevku ugoditi in tako tudi zahtevku po povrnitvi stroškov.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem v celoti pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pravilno opozarja pritožba, da je sodišče prve stopnje napačno v izreku sodbe odločilo, da se zahtevek tožnika na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 25.2.1994 in 25.4.1994 zavrne, v razlogih sodbe pa je navedlo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za sodno varstvo in da je zato tožbo zavrglo.

V primeru, ko delavec ne izpolnjuje pogojev za sodno varstvo, ker se v predpisanem roku ne obrne s svojo zahtevo za varstvo pravic na pristojno sodišče, sodišče tako tožbo zavrže, kot to določa 1. odst. 282. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v Republiki Sloveniji uporablja kot republiški predpis, v času odločanja pritožbenega sodišča pa na podlagi določb 498. člena ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99), ki se uporablja tudi v postopku pred delovnimi sodišči na podlagi določbe 1. odst. 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94). Sodišče mora namreč po predhodnem preizkusu tožbe, če ugotovi, da je tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok, to tožbo zavreči (1. odst. 282. člena ZPP/77). Ta poseben predpis je v konkretnem primeru Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ki v 1. odst. 83. člena določa, da lahko delavec, ki ni zadovoljen z dokončno odločitivijo pristojnega organa v organizaciji v 15-ih dneh zahteva varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Tožnik pa je varstvo pravic zoper dokončno odločitev delodajalca z dne 25.4.1994 zahteval šele z vlogo z dne 10.2.1995, to je po poteku roka določenega v 1. odst. 83. člena ZTPDR.

Zmotno je stališče pritožnika, da bi moralo sodišče tožnika, ko je vložil v spis izvod sklepa drugostopnega organa z dne 25.4.1994 pozvati, da to svojo vlogo dopolni. Predložitev sklepa sodišču tekom postopka namreč ne pomeni vložitve vloge, temveč je to le dokazna listina, ki se vloži v priloge spisa. Kaj je vloga določa 106. člen ZPP/77. Navedeni sklep pa je imel značaj listine, skladno s 108. členom ZPP/77. Kako se ravna z listinami določa navedeni člen, kako z nepopolnimi vlogami pa 109. člen ZPP, v delovnih sporih pa je potrebno upoštevati tudi določbe 17. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94). Tako je napačno stališče tožnika, da pomeni že sama vložitev listine, zahtevo za varstvo pravic v smislu 1. odst. 83. člena ZTPDR. Tožnik je vložil tožbo oz. razširil tožbeni zahtevek v tem individualnem delovnem sporu na sklepa tožene stranke z dne 25.2.1994 in 25.4.1994 prepozno, zato je potrebno tožbo v tem delu zavreči. Ker tega ni storilo sodišče prve stopnje, je ob reševanju pritožbe pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in tožbo zavrglo, za kar je imelo podlago v določbi 2. odst. 369. člena ZPP/77. Sodišče prve stopnje je spregledalo vsebino odločitve drugostopenjskega organa pri toženi stranki - komisije za varstvo pravic delavcev z dne 15.4.1994 (odpravek 25.4.1994), ki je pod tč. 1 sklenila, da se sklep direktorja tožene stranke št. 52/94 z dne 25.2.1994, s katerim je odredil tožniku od 9.3.1994 dalje čakanje na delo za nedoločen čas, ker je v zdravstvenem domu trajno prenehala potreba po opravljanju administrativno- strokovnih analitskih del, posreduje v odločitev Svetu zavoda.

Pod tč. 2 je sklenila, da se do odločitve Sveta zavoda in sklepa invalidske komisije, vendar najdalj za dobo 6 mesecev tožnik razporedi začasno na čakanje na delo od 9.3.1994 dalje. Za čas čakanja mu pripada nadomestilo osebnega dohodka v višini 80 % osnovnega osebnega dohodka povečanega za dodatek za delovno dobo.

Sodišče prve stopnje se do tega sklepa ni opredelilo. Tudi ni ugotavljalo, ali je bil sklep direktorja tožene stranke z dne 25.2.1994 posrednovan v odločitev Svetu zavoda, ali je ta o njem odločil oz. kaj je odločila invalidska komisija. Po sklepu direktorja z dne 25.2.1994 in sklepu komisije za varstvo pravic z dne 15.4.1994, je bil tožnik lahko na čakanju na delo od 9.3.1994 dalje 6 mesecev. Za navedeni čas je bil upravičen do nadomestila osebnega dohodka v višini 80 %. Torej je odločitev sodišča, s katero je zavrnilo tožnikov zahtevek na izplačilo razlike med 80 % in 100 % plačo za navedeno obdobje, pravilna v skladu z navedenima sklepoma. Zato je tudi pritožba v tej smeri neutemeljena.

Utemeljena pa je pritožba, v delu ki se nanaša na plačilo razlike v plači med prejetim nadomestilom in 80 % nadomestilom plače za obdobje od 9.3.1944 do 9.9.1994, kajti iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, ali je tožnik dejansko prejemal nadomestilo osebnega dohodka v skladu s sklepom komisije za varstvo pravic z dne 15.4.1994 v višini 80 % osnovnega osebnega dohodka povečanega za dodatek za delovno dobo. V ponovljenem postopku bo moralo zato sodišče ugotoviti, ali je tožnik v času od 9.3.1994 do 9.9.1994 prejemal plačo v skladu s sklepom komisije za varstvo pravic v višini 80 % osnovnega osebnega dohodka povečanega za dodatek za delovno dobo.

Zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo vsebine sklepa komisije za varstvo pravic, je tudi napačno zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo razlike med prejetim nadomestilom plače in 100 % nadomestilom plače za čas od 10.9.1994 do 31.12.1997, saj iz tega sklepa ne izhaja, da bi bil tožnik na čakanju na delo za nedoločen čas. V ponovljenem postopku bo moralo zato sodišče prve stopnje ugotoviti, kaj je o statusu tožnika po sklepu z dne 25.4.1994 odločil svet zavoda oz. invalidska komisija. Zmotno je namreč naziranje tožnika, da je delavec lahko na čakanju na delo le 6 mesecev. Po določbi 30. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 -71/93), je delavec res lahko na začasnem čakanju na delo zaradi nujnih operativnih razlogov, ki trajajo 6 mesecev ali manj.

Zakon pa predvideva tudi čakanje na delo v primeru, ko postane delo delavca trajno nepotrebno. 36. d. člen ZDR določa, da delavcu invalidu ne more prenehati delovno razmerje, razen v primeru, če da za to soglasje, ali če se mu zagotovi sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas na ustreznem delovnem mestu v drugi organizaciji oz. pri delodajalcu (1. odst.), dokler pa se mu ne zagotovi ustreznega delovnega mesta mu mora organizacija odrediti čakanje na delo. V tem času ima delavec pravico do nadomestila plače v višini denarnega nadomestila, ki bi mu pripadalo kot brezposelnemu delavcu po predpisih o zavarovanju za primer brezposelnosti (3. odst.). Tako je po veljavnih delovnopravnih predpisih tudi delavec invalid lahko na čakanju na delo za čas daljši kot 6 mesecev v skladu z določbo 3. odst. 36. d člena ZDR.

Vendar pa v dosedanjem postopku ni bilo ugotovljeno, ali je svet zavoda potrdil odločitev direktorja tožene stranke, da je potreba po opravljanju administrativno-strokovno analitskih del trajno prenehala in da se tožnika razporedi na čakanje na delo za nedoločen čas. Od navedenih dejstev pa je tudi odvisna odločitev o utemeljenosti oz. neutemeljenosti tožnikovih zahtevkov po razliki med izplačanim nadomestilom plače in 100 % plačo za obdobje od 1.9.1994 do 31.12.1997. Neutemeljena je pritožba tožnika v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča pod tč. 1 in 2 sklepa, s katerim je zavrglo tožbo tožnika v delu, v katerem je zahteval ugotovitev, da je bil v obdobju od 10.9.1994 dalje nezakonito na čakanju na delo doma in sicer iz razloga, ker tožnik v zvezi s tem delom zahtevka ni zahteval predhodno varstvo pravic pri toženi stranki. 80. člen ZTPDR določa, da ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje svojih pravic oz. ugovore zoper sklepe pri pristojnem organu pri delodajalcu, ki odloča o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih. Delavec mora ugovor vložiti v roku 15 dni, ko mu je bila vročena odloča, s katero je bila kršena pravica oz. od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. 83. člen pa določa, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ v organizaciji, razen ko gre za pravico do denarne terjatve. Glede na navedeno je po predpisih o delovnih razmerjih obvezno notranje varstvo pred vložitvijo tožbe na sodišče. Ker tožnik procesne predpostavke ni izpolnil, je sodišče prve stopnje skladno z določbo 282. člena ZPP/77 tožbo tožnika v tem delu zavrglo.

Sodišče prve stopnje je zavrglo zahtevek tožnika na izplačilo razlik med nadomestilom plače in plačo, ki še niso zapadli v plačilo. Drugi odstavek 187. člena ZPP/77 predvideva le vložitev ugotovitvene tožbe, ki jo lahko stranka vloži preden zapade dajatveni zahtevek iz določenega razmerja, če ima tožnik kakšno pravno korist od vložitve take tožbe. Tožnik je v konkretnem primeru postavil dajatveni zahtevek za plačilo razlik, ki sploh še niso zapadle v plačilo.

Sodišče prve stopnje bi moralo pravilno tak zahtevek zavrniti, vendar ker se pritožuje le tožnik, je pritožbeno sodišče vezano na določbo 374. člena ZPP/77, pritožbo tožnika v tem delu zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika, ki se nanaša na 1. in 2. tč. izreka sklepa sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

Pritožbeno sodišče je razveljavilo sklep o stroških postopka (3. tč. izreka sklepa) iz razloga, ker je delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, da bo le-to lahko o stroških postopka ponovno odločalo, skupno z glavno stvarjo, za kar je imelo podlago v določbi 3. odst. 166. člena ZPP/77. Določbe ZPP/77 in ZTPDR je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije skladno s 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).