Jedro

Sodišče mora v vsakem posameznem primeru preizkušati obstoj pogojev, ki narekujejo določitev uklonilnega zapora.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Ravne na Koroškem je storilca J. Č. z odločbo o prekršku z dne 10. 11. 2009 spoznal za odgovornega za prekršek po 1. točki prvega odstavka 81. člena Zakona o orožju, za katerega mu je izrekel globo 208,65 EUR. Odločba o prekršku je postala pravnomočna 26. 11. 2009, izvršljiva pa 28. 12. 2009. V odločbi je bil storilec med drugim poučen, da mora globo plačati v 30 dneh po pravnomočnosti odločbe, če ne bo vložil zahteve za sodno varstvo v 8 dneh od vročitve odločbe, pa lahko v roku 8 dni po pravnomočnosti odločbe plača samo polovico izrečene globe. Storilec je 23. 11. 2009 plačal del globe v višini 102,00 EUR. Ker globa v rokih, navedenih v pravnem pouku, ni bila plačana, je prekrškovni organ 21. 1. 2010 Okrajnemu sodišču v Slovenj Gradcu predlagal določitev uklonilnega zapora. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sklepom PRuz 35/2010 z dne 11. 3. 2010 storilcu določilo uklonilni zapor, s sklepom PRuz 35/2010 z dne 16. 9. 2010 pa je zavrnilo storilčev ugovor zoper določitev uklonilnega zapora. Storilec je po določitvi uklonilnega zapora 21. 9. 2010 plačal tudi preostanek polovice globe v višini 2,32 EUR, skupno je torej plačal 104,32 EUR. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom PRp 799/2010 z dne 15. 10. 2010 ugodilo storilčevi pritožbi in razveljavilo sklep Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu PRuz 35/2010 z dne 16. 9. 2010 ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je s sklepom Pruz 543/2010 z dne 16. 8. 2011 ugodilo storilčevemu ugovoru ter postopek izvrševanja uklonilnega zapora zoper storilca ustavilo.

2. Zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru PRp 799/2010 z dne 15. 10. 2010 in sklep Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu Pruz 543/2010 z dne 16. 8. 2011 je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da so bile z izpodbijanima sklepoma kršene določbe prvega in tretjega odstavka 19. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in prvega odstavka 56. a člena ZP-1 ter 2., 14. in 22. člena Ustave.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se o njej ni izjavil. B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti povzema že zgoraj opisano procesno dejansko stanje v obravnavani zadevi, nato pa opisuje še druge zadeve, ki so po njegovem stališču vsebinsko enake obravnavani zadevi in v katerih je sodišče odločalo o določitvi uklonilnega zapora, ker storilec polovice izrečene globe v zakonsko določenem roku ni plačal v celoti. V zadevi PRuz 581/2009 je sodišče storilcu izdalo sklep o določitvi uklonilnega zapora, ker ni v celoti plačal 1.043,23 EUR globe. Storilec je v ugovoru zoper sklep o določitvi uklonilnega zapora navedel, da je globo plačal v zakonskem roku v polovičnem znesku, saj je na transakcijski račun prekrškovnega organa nakazal 500,00 EUR. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je tak storilčev ugovor s sklepom PRuz 581/2009 z dne 12. 4. 2010 zavrnilo, ker v roku ni plačal polovice globe, ki znaša 521,26 EUR. Storilec je zoper navedeni sklep vložil pritožbo, v kateri je ponovil navedbe, podane že v ugovoru. Višje sodišče je storilčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. V zadevi PRuz 571/2009 (pravilno: 574/2009) je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu storilcu zaradi neplačila 5.000,00 EUR globe določilo uklonilni zapor, storilčev ugovor, češ da je sedemindvajseti dan po pravnomočnosti odločbe o prekršku plačal 2.500,00 EUR pa je zavrnilo. V zadevi PRuz 563/2010 je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu zoper storilko prekrška izdalo sklep o določitvi uklonilnega zapora, ker ni v celoti plačala 1.043,23 EUR globe. Storilka je v ugovoru zoper sklep o določitvi uklonilnega zapora navedla, da je v zakonsko določenem roku plačala polovico globe, in sicer 500,00 EUR, ter stroške postopka o prekršku. Spregledala je, da celotna globa znaša 1.043,23 EUR, zaradi česar je kasneje poravnala še 21,26 EUR. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je tak ugovor storilke zavrnilo, saj je ugotovilo, da storilka v zakonsko določenem roku ni plačala 521,26 EUR, ampak le 500,00 EUR. Zato mora plačati celotno globo, kar je storilka tudi napravila. Na podlagi navedenega vrhovni državni tožilec zaključuje, da še ni izoblikovana sodna praksa, ki bi narekovala pravilno rešitev v zadevah, ko storilec v zakonsko določenem roku za plačilo polovice izrečene globe slednje ne poravna v celoti ali pa jo poravna po izteku določenega roka. Zato je po stališču vrhovnega državnega tožilca kršeno načelo varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Ob tem vrhovni državni tožilec citira točko 7 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-89/99 z dne 10. 6. 1999. Omenjeno načelo zahteva, da so posamezne odločitve, ki so zakonite in sprejete brez vnaprejšnjih pridržkov ter po svoji naravi niso prehodnega značaja, stabilne. Ker zaradi različnih odločitev sodišč njihovo ravnanje ni predvidljivo, se storilci, ki ne plačajo celotne polovice izrečene globe v določenem roku, nahajajo v pravno negotovem položaju. Obenem sta po mnenju vrhovnega državnega tožilca kršeni tudi načelo enakosti iz 14. člena Ustave in načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ob tem se vrhovni državni tožilec sklicuje na del obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 378/2007 z dne 27. 3. 2008 o razlagi načela enakosti. Ker v smiselno enakih zadevah prihaja do različnih odločitev tudi na ravni odločanja sodišča druge stopnje, vrhovni državni tožilec meni, da sta bili s sklepom Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu Pruz 543/2010 z dne 16. 8. 2011 in sklepom Višjega sodišča v Mariboru PRp 799/2010 z dne 15. 10. 2010 kršeni ustavni načeli enakosti in enakega varstva pravic. Končno pa je po stališču vrhovnega državnega tožilca sodišče z omenjenima sklepoma ob izdaji sodbe (pravilno: sklepa) nepravilno uporabilo določbo prvega odstavka 19. člena ZP-1, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa. Sodišče je namreč izdalo sklep, s katerim je ugovoru storilca ugodilo in ni določilo uklonilnega zapora, čeprav je storilec polovico izrečene globe v celoti poravnal šele po poteku zakonsko določenega roka.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 169. člena ZP-1 dovoljeno vložiti zoper vsako odločbo, izdano na drugi stopnji oziroma vsako pravnomočno odločbo, če je prekršen ta zakon ali predpis, ki določa prekršek. Izpodbijana odločba mora za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti biti pravnomočna tako v formalnem kot v materialnem smislu. Ne da bi se spuščalo v podrobno razlago formalne in materialne pravnomočnosti, se Vrhovno sodišče na tem mestu sklicuje na svojo sodbo IV Ips 75/2008 z dne 28. 10. 2008, v kateri je obrazložilo, da zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje ni mogoče vložiti izrednega pravnega sredstva, saj gre v tem primeru le za formalno, ne pa tudi materialno pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje. Zato Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni presojalo navedb zahteve za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na razveljavitveni sklep Višjega sodišča v Mariboru PRp 799/2010 z dne 15. 10. 2010. 6. V zvezi z zatrjevanimi kršitvami ustavnih načel pravne države, enakosti in enakega varstva pravic iz 2., 14. in 22. člena Ustave vrhovnemu državnemu tožilcu ni mogoče pritrditi. Iz povzetkov ugovorov storilcev v zadevah PRuz 581/2009, PRuz 574/2009 in PRuz 563/2010 je razvidno, da dejansko stanje vsake od navedenih zadev ni enako dejanskemu stanju v obravnavanemu primeru, zato zatrjevanje, da sodišče sprejema različne odločitve v vsebinsko enakih zadevah, ni utemeljeno.

7. Po prvem odstavku 19. člena ZP-1 se storilca, ki deloma ali v celoti ne plača globe v določenem roku, prisili k plačilu tako, da se mu določi uklonilni zapor. O uklonilnem zaporu odloči sodišče. Postopek določitve uklonilnega zapora je urejen v določbi 202. b člena ZP-1. Če izrečena globa v določenem roku ni plačana, sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog sodišča, ki je odločalo o prekršku na prvi stopnji, ali na predlog prekrškovnega organa določi uklonilni zapor (prvi odstavek 202. b člena ZP-1). Storilec, njegov zakoniti zastopnik oziroma zagovornik lahko zoper sklep o določitvi uklonilnega zapora vložijo pisni ugovor v osmih dneh od vročitve sklepa (drugi odstavek 202. b člena ZP-1). V četrtem odstavku 202. b člena ZP-1 je določena vsebina ugovora. Slednji mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega je vložen, dejstva, s katerimi se utemeljuje, dokaze za ta dejstva, pri čemer so ti dokazi v zakonu primeroma našteti, in podpis vlagatelja. Prepozen ali nedovoljen ugovor sodišče s sklepom zavrže (osmi odstavek 202. b člena ZP-1), če spozna, da je ugovor utemeljen, pa sodišče s sklepom razveljavi sklep o določitvi uklonilnega zapora. Če ugovor ni utemeljen, ga sodišče zavrne (deveti odstavek 202. b člena ZP-1).

8. V obravnavani zadevi je sodišče ob ponovni presoji storilčevega ugovora ugotovilo, da storilec v zakonskem roku ni poravnal polovice globe, ki znaša 104,32 EUR, temveč je poravnal 102,00 EUR, torej 2,32 EUR premalo. Manjkajoči del polovice globe je storilec plačal 21. 9. 2010. Nadalje sodišče ugotavlja, da je bil storilčev namen plačati polovico globe, vendar pri izpolnjevanju položnice ni bil dovolj pazljiv. Na podlagi takih dejanskih zaključkov je sodišče ugodilo storilčevemu ugovoru zoper sklep o določitvi uklonilnega zapora in postopek izvrševanja uklonilnega zapora zoper storilca ustavilo.

9. Stališču vrhovnega državnega tožilca, da je sklep o ugoditvi storilčevemu ugovoru in ustavitvi izvrševanja uklonilnega zapora nezakonit, ker je sodišče ugovoru ugodilo in storilcu ni določilo uklonilnega zapora, s katerim bi ga prisililo k plačilu globe, ni mogoče pritrditi. Iz zakonske ureditve uklonilnega zapora je razvidno, da je sodišču v postopku določitve uklonilnega zapora dana možnost presoje, ali je določitev uklonilnega zapora upravičena ali ne. V točki B-7. te sodbe citiranih zakonskih določb ni mogoče razumeti tako, da bi bila določitev uklonilnega zapora obvezna v vseh primerih, ko storilec globe ne plača. Sodišče mora v vsakem posameznem primeru preizkušati obstoj pogojev, ki narekujejo določitev uklonilnega zapora. Dejstvo, da globa ni bila plačana, je le ena od okoliščin, ki jih sodišče presoja. Ob tem mora sodišče upoštevati tudi namen uklonilnega zapora, ki je v tem, da se z njim prisili k plačilu globe storilca, ki globe noče plačati oziroma se izogiba plačilu globe. V četrtem odstavku 202. b člena ZP-1 so primeroma naštete okoliščine, ki kažejo na to, da določitev uklonilnega zapora ne bi bila v skladu z njegovim namenom. Storilčeva dejanska zmota po presoji Vrhovnega sodišča lahko predstavlja eno od takih okoliščin. Zato zatrjevanje, da odločitev sodišča, da po ugovoru storilca uklonilnega zapora ne določi, ker je bil storilec ob plačevanju polovice globe v dejanski zmoti, ni utemeljeno. Upoštevati pa je tudi treba, da storilčevo ravnanje v tej zadevi kaže na to, da je imel namen v zakonskem roku poravnati globo oziroma polovico globe.

10. Glede na vsebino vprašanja, postavljenega v zahtevi za varstvo zakonitosti, Vrhovno sodišče ni presojalo tistih določb zakona v zvezi z določitvijo uklonilnega zapora, po katerih lahko storilec hkrati z ugovorom zoper sklep o določitvi uklonilnega zapora predlaga nadomestitev globe z opravo določene naloge v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti.

11. V sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 je Vrhovno sodišče ob razlagi določbe prvega odstavka 424. člena ZKP obširno obrazložilo, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik konkretizirati, ne pa jih le poimensko navesti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vložnik mora v zahtevi kršitev zakona, ki jo uveljavlja, določno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. V obravnavani zadevi vrhovni državni tožilec navaja, da sta bili z izpodbijanim sklepom okrajnega sodišča kršeni tudi določbi tretjega odstavka 19. člena ZP-1 in prvega odstavka 56.a člena ZP-1. Kršitev teh določb vrhovni državni tožilec ne obrazloži, zato se Vrhovno sodišče do takih (neobrazloženih) trditev ni moglo opredeliti.

C.

12. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb ZP-1 in Ustave, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.