Jedro

S presojo zakonitosti pravnih opredelitev kaznivih dejanj v nepravnomočni prvostopenjski sodbi se v postopku po 4. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče ukvarjati, saj zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena zoper nepravnomočno sodbo.

Izrek

Zahteva zagovornice obtoženega B.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom po opravljeni javni glavni obravnavi, na kateri je bila obtoženemu B.J. izrečena enotna kazen treh let zapora, na podlagi 5. odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor do pravnomočnosti sodbe, vendar najdalj do izteka zaporne kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. Višje sodišče v Mariboru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo zagovornice obdolženega B.J. kot neutemeljeno zavrnilo.

Zagovornica obtoženega B.J. je dne 24.1.2002 pri Okrožnem sodišču v Mariboru vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve temeljne človekove pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena ustave Republike Slovenije in kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da napadeni sklep o podaljšanju pripora zoper obtoženega B.J. odpravi in pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne. Zahteva nima prav, ko očita izpodbijanima sklepoma kršitev pravice do enakosti pred zakonom glede na to, da je prvostopno sodišče večini soobtožencev odpravilo pripor, čeprav so bili obsojeni v osnovi za istovrstna kazniva dejanja v enakem trajanju zaporne kazni. Prvostopno sodišče je pripor odpravilo tistim obtožencem, pri katerih je ugotovilo, da so v času trajanja pripora prestali večji del izrečene kazni. Ni mogoče pritrditi vložnici zahteve za varstvo zakonitosti, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o podaljšanju pripora po končani glavni obravnavi v sklepu izrecno navesti, na katero od kaznivih dejanj v izrečeni sodbi se priporni razlog iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP nanaša, saj iz vsebine obeh izpodbijanih sklepov izhaja, da se ponovitvena nevarnost nanaša na celotno kriminalno dejavnost obtoženega J. Sicer pa zahteva za varstvo zakonitosti po 4. odstavku 420. člena ZKP ne more reševati pravnih vprašanj, ki zadevajo vsebino sodbe, saj zoper nepravnomočno sodbo zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena, pri tem pa je vendarle dodati, da je v času, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno, hramba orožja predstavljala znake kaznivega dejanja in ne le prekrška, kot napačno trdi zagovornica obtoženca.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju vložnice zahteve je nepošteno, da je obtoženemu J. podaljšan pripor po izrečeni sodbi, v kateri je bila določena kazen dveh let in 6 mesecev zapora za kaznivo dejanje po 2. odstavku 196. člena KZ, ko je bil pripor pretežnemu delu soobtožencev zaradi istega kaznivega dejanja ob podobnih izrečenih oziroma določenih kaznih odpravljen, ker da so prestali že pretežni del na prvi stopnji izrečene kazni v priporu. Obtoženi B.J. je ob izreku prvostopne sodbe prestal v priporu enak sorazmeren del kazni, določene za kaznivo dejanje po 2. odstavku 196. člena KZ kot ostali soobdolženci, pa mu je bil pripor kljub temu iz razloga ponovitvene nevarnosti podaljšan, čeprav ni v sorazmerju z izrečeno kaznijo. Sicer pa bi moralo sodišče pojasniti v napadenem sklepu, za katero kaznivo dejanje še obstaja nevarnost, da bi ga obtoženec na prostosti ponovil. Vložnica v zvezi s kaznivimi dejanji po 1. odstavku 310. člena ZKP ponavlja tezo obrambe, da ne gre za kaznivo dejanje ampak za prekršek. Zahtevi prilaga dokument, iz katerega naj bi bilo razvidno, da je bil obtoženec v Nemčiji kaznovan z denarno kaznijo za prekršek, seveda po nemškem pravu, ki ni kaznivo dejanje v smislu našega kazenskega zakonika in mu zato neutemeljeno očita predkaznovanost tudi kot podlago za podaljšanje pripora. Končno vložnica meni, da je s podaljševanjem pripora prizadeta obtoženčeva družina, ki je že doslej zaradi 20-mesečnega pripora močno socialno, psihično in zdravstveno načeta. Ponovitvena nevarnost se obtožencu očita abstraktno brez konkretizacije in ne obrazloži, zakaj je ravno za obtoženca v primerjavi z ostali soobtoženci, katerim je bil pripor odpravljen, pripor še neogibno potreben.

V 5. odstavku 361. člena ZKP je določeno, da če je obtoženec že v priporu in senat spozna, da so še podani razlogi, zaradi katerih je bil pripor odrejen, ga s posebnim sklepom podaljša. Obtoženi B.J. je v priporu iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP ves čas trajanja postopka, pri čemer so okoliščine o obstoju ponovitvene nevarnosti v napadenem sklepu sodišča prve stopnje pravilno ugotovljene in zadostno obrazložene, kar sprejema kot pravilno in tudi napadeni sklep pritožbenega sodišča. Po oceni Vrhovnega sodišča so neupoštevna izvajanja vložnice, v katerih navaja neenako obravnavanje obtožencev v istem kazenskem postopku, ki jim je bil pripor odpravljen, z obtoženim B.J., ki mu je bil pripor podaljšan. Temu obtožencu je bila izrečena enotna kazen treh let zapora. Ob vrednotenju celotne obtoženčeve kriminalne aktivnosti in okoliščin, pomembnih za oceno osebnosti tega obtoženca, je zaključek, ne glede na dosedanje trajanje pripora, o obstoju ponovitvene nevarnosti pri tem obtožencu tudi po oceni Vrhovnega sodišča pravilen. Ni kršena sorazmernost trajanja pripora z izrečeno enotno kaznijo v primerjavi z ostalimi obsojenci, zato tudi ni podana kršitev 14. člena Ustave RS, ki zagotavlja enakost pred zakonom. S presojo zakonitosti pravnih opredelitev kaznivih dejanj po 310. členu KZ v nepravnomočni prvostopni sodbi se v postopku po 4. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče ukvarjati glede na to, da zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena zoper nepravnomočno sodbo. Prav tako ni podana kršitev določb kazenskega postopka, ko se v obeh napadenih sklepih ocenjuje ponovitvena nevarnost iz vidika celotne kriminalne aktivnosti obtoženca, ki je predmet tega kazenskega postopka.

Zaradi vsega povedanega po oceni Vrhovnega sodišča nobena od uveljavljanih kršitev določb kazenskega postopka, pa tudi kazenskega zakona in Ustave RS ni podana.

Vrhovno sodišče, ko je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona na katero se sklicuje vložnica v svoji zahtevi, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).