Jedro

Namen glavne obravnave pri presoji zakonitosti upravnega akta je v tem, da se na podlagi neposrednega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo za presojo, ali je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 86/2002-21 z dne 23.10.2002 se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 15.11.2001. Z njo je tožena stranka ugodila pritožbi družbe P. d.o.o., L. (v nadaljevanju, P.) in odločila, da se ji prizna položaj stranke v denacionalizacijskem postopku za vračilo nepremičnin parc. št. 1904/1, 1904/8, 1904/10, 1904/11 in 1907/6, vse k.o. B. Svojo odločitev je utemeljila s tem, da je družba P. na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 14.11.1995 lastnik poslovnih prostorov v objektu F, ki stoji tudi na parc. št. 1904/1, ki je po Odloku o zazidalnem načrtu funkcionalno zemljišče trgovsko poslovnega objekta F. Glede na navedeno družbi P. pripada ustrezen del funkcionalnega zemljišča, s tem pa je podan njen pravni interes, da se ji prizna položaj stranke v postopku. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe med drugim navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, v izogib ponavljanju pa se v celoti sklicuje na razloge, ki jih je navedla tožena stranka za svojo odločitev. Dodaja še, da je na podlagi določbe 12. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju, SZ) družba P. skupaj s poslovnim prostorom kupila tudi pripadajoče funkcionalno zemljišče. Presodilo je, da izvedba glavne obravnave ne bi mogla v ničemer pripeljati do drugačne odločitve, ker je v postopku odločalo na podlagi dejstev, ugotovljenih v upravnem postopku.

V pritožbi tožniki uveljavljajo vse pritožbene razloge. Navajajo, da je sodišče materialno pravo napačno uporabilo, ko je odločitev sprejelo na podlagi 12. člena SZ. Nepravilno je ugotovilo dejansko stanje, da je bil predmet pogodbe tudi zemljišče, ne le poslovni prostor. Nepravilno je navedlo, da tožniki niso sprožili postopka za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker kljub zahtevi ni razpisalo glavne obravnave.

Stranka z interesom družba P. v odgovoru na pritožbo povzema navedbe iz odgovora na tožbo in še dodaja, da o ničnosti kupoprodajne pogodbe poteka pravda, ki še ni končana. Navaja, da tudi morebitna ugotovitev ničnosti pogodbe ne bi vplivala na odločitev v tej zadevi, glede na to, da je lastninsko pravico na fundusu pridobila na originaren način.

Pritožba je utemeljena.

Iz 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo, da sodišče na prvi stopnji odloča po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče lahko odloči tudi brez glavne obravnave (sojenje na seji), če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale (2. odstavek 50. člena ZUS). Namen glavne obravnave pri presoji zakonitosti upravnega akta je v tem, da se na podlagi neposrednega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo za presojo, ali je bilo dejansko stanje sploh ugotovljeno oziroma ali je bilo ugotovljeno pravilno in popolno.

Iz tožbe izhaja, da so tožniki zahtevali, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. Izrečno so uveljavljali razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Upravno sodišče predlogu tožnikov ni sledilo, ampak je ocenilo, da odločitev sodišča po opravljeni glavni obravnavi ne bi bila drugačna, ker je lahko odločilo na podlagi dejstev, ugotovljenih v upravnem postopku. Svojo odločitev je zato sprejelo na seji.

Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, glede na zahtevo tožnikov za opravo glavne obravnave, ni imelo podlage za odločanje na seji. Tožniki v pritožbi zato utemeljeno uveljavljajo bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Presoja pravilnosti uporabe materialnega prava pa je možna šele potem, ko je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo že iz tega razloga, se ni spuščalo v presojo drugih pritožbenih ugovorov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in mu zadevo vrnilo, da opravi nov postopek.