Jedro

Obtožni predlog očita obdolžencu kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari, in sicer prvo izvršitveno ravnanje, to je poškodovanje tuje stvari. Sam izraz poškodovanja predstavlja abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja, katerega je potrebno napolniti s konkretnimi okoliščinami. Samo poškodovanje stvari predstavlja povzročitev škode z delnim uničenjem ali okvaro stvari. Državni tožilec bi torej moral navesti zakaj so vrata bila delno uničena (npr. se niso dala več zapreti, bila so zvita …) ali njihovo okvaro (na njih je poškodovan lak, barva in podobno). Državni tožilec v obtožnem aktu ni opisal konkretnih okoliščin poškodovanja vrat, zato tudi po presoji sodišča druge stopnje le abstraktna navedba, da je obdolženec vrata poškodoval, ne zadošča.

Izrek

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kranju je z v uvodu navedenim sklepom zavrglo obtožni predlog zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Odločilo je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in potrebni izdatki obdolženca bremenijo proračun.

2. Zoper sklep je vložil pritožbo državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ter predlagal razveljavitev sklepa in "vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločitev".

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje povsem strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da v opisanem dejanju niso konkretizirani znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je to kaznivo dejanje možno storiti s poškodovanjem, uničenjem ali tako, da se tuja stvar napravi nerabna. Obtožni predlog očita prvo izvršitveno ravnanje, to je poškodovanje tuje stvari. Sam izraz poškodovanja predstavlja abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja, katerega je potrebno napolniti s konkretnimi okoliščinami. Samo poškodovanje stvari predstavlja povzročitev škode z delnim uničenjem ali okvaro stvari. Državni tožilec bi torej moral navesti zakaj so vrata bila delno uničena (npr. se niso dala več zapreti, bila so zvita …) ali njihovo okvaro (na njih je poškodovan lak, barva in podobno). Državni tožilec v obtožnem aktu ni opisal konkretnih okoliščin poškodovanja vrat, zato tudi po presoji sodišča druge stopnje le abstraktna navedba, da je obdolženec vrata poškodoval, ne zadošča. 5. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 13007/2012 z dne 14. 9. 2017, iz katere izrecno izhaja, da mora v opisu kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari biti opisano izvršitveno ravnanje (uničenje, poškodovanje tuje stvari), to je opis poškodb na stvari, v čem se kaže njena nerabnost oziroma uničenje. Tako tudi iz te odločbe izhaja, da mora biti poškodba na stvari konkretno opisana.

6. Glede na navedeno so bili razlogi, s katerimi je pritožnik izpodbijal sklep sodišča prve stopnje, neutemeljeni, zato je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo.