Jedro

Pravni prednici prvega tožnika je pokojni z darilno pogodbo podaril cca 500 m2, ki tvori jugovzhodni del parcele št. 369/1, drugi tožnici cca 1113 m2, ki tvori severno polovico te parcele, kasneje pa še tretji toženki cca 616 m2 jugozahodnega dela te parcele. V nobeni od darilnih pogodb ni bil omenjen solastniški delež na parceli in iz natančne označbe dela parcele, ki se podarja (v pogodbi s tretjo toženko je zapisano celo, da je zemljišče po strankah že označeno), je jasno, da je darovalec podaril točno določene dele sicer enotne, geometrsko še nerazdeljene parcele. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo (pogodbeno) materialno pravo in tožnikom priznalo nekaj drugega, kot pa izhaja iz predloženih darilnih pogodb in tudi navedb same tožeče stranke. Vse navedeno pa kaže, da iz navedb tožbe in nadaljnjih vlog tožeče stranke ne izhaja takšna pravna posledica, kot jo tožeča stranka uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Ali povedano drugače: iz darilnih pogodb, na podlagi katerih tožeča stranka zahteva izstavitev zemljiškoknjižnih listin za vpis ustreznih solastniških deležev, ne izhaja, da ji pripada solastninska pravica na parceli št. 369/1.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: Toženci so dolžni tožnikoma izstaviti za vknjižbo solastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoča pri nepremičnini parc. št. 369/1 vl. št. 364 k.o. R., vknjižba 1113/2229 solastninskega deleža na ime druge tožnice R.D., vknjižba 500/2229 solastninskega deleža na ime prvega tožnika M.P., vknjižba 231/2229 solastninskega deleža na ime prvega toženca F.S., vknjižba 231/2229 solastninskega deleža na ime drugega toženca M.S. ter vknjižba 154/2229 solastninskega deleža na ime tretje toženke M.A.. V nasprotnem primeru bo to listino nadomestila sodba.

Tožeča stranka je dolžna prvemu tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 393.320,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da so toženci dolžni tožnikoma izstaviti za vknjižbo solastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoča pri nepremičnini parc. št. 369/1 vl. št. 364 k.o. R., vknjižba 1113/2229 solastninskega deleža na ime druge tožnice, vknjižba 500/2229 solastninskega deleža na ime prvega tožnika, vknjižba 231/2229 solastninskega deleža na ime prvega toženca in enak delež na ime drugega toženca ter vknjižba 154/2229 solastninskega deleža na ime tretje toženke. Odločilo je še o pravdnih stroških, s sklepom pa je zavrglo tožbo z ugotovitvenima zahtevkoma, da je prvi tožnik solastnik navedene nepremičnine v deležu 500/2229, kar v naravi predstavlja jugovzhodni del parcele, druga tožnica pa lastnica v deležu 1113/2229, kar v naravi predstavlja njeno severno polovico.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila prvi toženec in tretja toženka.

Prvi toženec uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zmotna je odločitev sodišča prve stopnje, da gredo tožnikom na parceli 369/1 vl. št. 364 k.o. R. idealni solastniški deleži. Druga tožnica je namreč, izhajajoč iz darilnih pogodb z dne 17.5.1971 pridobila točno določen del parcele št. 369/1 k.o. R. in sicer severno polovico te parcele v določeni površini in ne idealni delež na tej parceli, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, prav tako je pokojna M.P. pridobila točno določen jugovzhodni del te parcele in ne idealni delež na tej parceli. Sodišče prve stopnje je tako tožnikoma dosodilo nekaj, kar dejansko sploh nista dobila po darilnih pogodbah oziroma nekaj, kar ni bilo predmet darilnih pogodb, pri čemer se z odločitvijo jemlje celo tretji toženki, kar ni logično. Ne gre dokazno verjeti tožnikoma, da nobena od darilnih pogodb iz objektivnih razlogov ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Nedvomno na strani tožeče stranke oziroma njihovih pravnih prednikov sploh ni bilo interesa, da bi se podarjeni točno določeni deli parcele odmerili po geometru, saj je je prišlo do ustavitve postopka parcelacije parc. št. 369/1 k.o. R. v letu 1985 očitno zato, ker tožniki oziroma pravni predniki za lastništvo na teh parcelah niso imeli interesa in so se s tem, ko se je po njihovi volji ustavil postopek parcelacije parcele, odrekli podarjenim delom parcele.

Zapustnikov dolg iz darilnih pogodb ni bil v idealnem deležu, ampak na točno določenem delu parcele in v določeni izmeri, kot izhaja iz darilnih pogodb. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, ko zavrača ugovor prvega toženca na priposestvovanje, prav tako pa tudi sklicevanje na 2. odstavek 362. člena ZPP. Prvi toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tretja toženka v svoji pritožbi meni, da v tožbo ne bi smela biti vključena. Zapuščinske obravnave 18.5.1995 ni sprožila ona. Ker pa je bila kot dedič povabljena, je zahtevala le cca 1/4 m2 parcele, kolikor ji je pač oče dal z darilno pogodbo (ki jo je pokazala sodnici, a je ni upoštevala), ni pa sprejela 1/3, kot ji je ponujala sodnica. Vztrajala je torej na deležu, kot ji ga je namenil oče z darilno pogodbo. S tem ni šla v tujo posest in ni nikogar oškodovala.

Zato ne bi smela biti tožena stranka. Če jo je tožeča stranka neutemeljeno tožila, bi morala sodnica to uvideti in tožbo proti njej zavreči. Če je sodnica priznala darilni pogodbi tožnikov, bi morala priznati tudi njeno darilno pogodbo, ki jo ponovno prilaga pritožbi.

V sodbi je uničila njeno darilno pogodbo in jo razdelila na tri deleže po ključu zapuščinske odločbe. Predlaga, da višje sodišče upošteva njeno darilno pogodbo tako, da bo njen zakoniti delež znašal 616 m2, njen del sodnih stroškov pa naj plača tisti, ki jo je neutemeljeno vključil v tožbo.

Pritožbi sta bili vročeni tožeči stranki, ki nanju ni odgovorila.

Pritožbi sta utemeljeni.

Oba pritožnika navajata, da vlagata pritožbo le zoper sodbo (in ne tudi zoper tisti del sodne odločbe, ki predstavlja sklep). Pritožbeno sodišče je zato obe pritožbi tako tudi obravnavalo - sicer pa sta pritožnika v ostalem delu zmagala v sporu (2. odstavek 350. člena ZPP), saj je bila tožba s sklepom delno zavržena.

Pritožba prvega toženca sodišču prve stopnje pravilno očita, da je tožnikoma prisodilo nekaj drugega, kot pa jima je bilo podarjeno z darilnima pogodbama. Tako je pravni prednici prvega tožnika (njegovi materi) z darilno pogodbo pokojni F.S. podaril ca 500 m2, ki tvori jugovzhodni del parcele št. 369/1 k.o. R., drugi tožnici cca 1113 m2, ki tvori severno polovico te parcele, kasneje pa še tretji toženki ca 616 m2 jugozahodnega dela te parcele. V nobeni od darilnih pogodb ni bil omenjen solastniški delež na parceli in iz natančne označbe dela parcele, ki se podarja (v pogodbi s tretjo toženko je zapisano celo, da je zemljišče po strankah že označeno), je jasno, da je darovalec podaril točno določene dele sicer enotne, geometrsko še nerazdeljene parcele. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo (pogodbeno) materialno pravo in tožnikom priznalo nekaj drugega, kot pa izhaja iz predloženih darilnih pogodb in (vsaj deloma) tudi navedb same tožeče stranke. Čeprav tožeča stranka tožbenega zahtevka tako, kot je to navedla v vlogi z dne 10.1.2000, v kateri je predlagala postavitev izvedenca geometra, ki bi opravil ustrezne odmere in delilni načrt, ni nikoli določno uveljavila (torej na delitev parcele), pa je ugotovitveni del tožbenega zahtevka oblikovala tako, da je tudi v naravi opredelila solastniški delež, ki tožnikoma pripada. Vse navedeno pa kaže, da iz navedb tožbe in nadaljnjih vlog tožeče stranke ne izhaja takšna pravna posledica, kot jo tožeča stranka uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Ali povedano drugače: iz darilnih pogodb, na podlagi katerih tožeča stranka zahteva izstavitev zemljiškoknjižnih listin za vpis ustreznih solastniških deležev, ne izhaja, da ji pripada solastninska pravica na parceli št. 369/1 k.o. R.. Pravica do takega vpisa pa tudi ne izhaja iz drugih izvedenih dokazov.

Taka materialnopravna presoja je narekovala spremembo izpodbijane sodbe na podlagi 4. točke 358. člena ZPP. Naj bo omenjeno, da sicer pritožnika utemeljeno opozarjata tudi na druge pomanjkljivosti sodbe: tako prvi toženec na napačno uporabo 2. odstavka 362. člena ZPP, katerega je sodišče prve stopnje uporabilo v zvezi z odločitvijo o ugovoru zastaranja (tožeča stranka na ta že v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljen ugovor ni določno odgovorila, v konkretnem primeru pa so bila glede na določilo 286. člena ZPP "pravočasno" navedena tudi vsa za presojo tega materialnopravnega ugovora relevantna dejstva - čas sklenitve veljavnih darilnih pogodb, na podlagi katerih so imeli tožniki pravico terjati izpolnitev obveznosti, in datum vložitve tožbe; zato bi tudi ta ugovor narekoval materialnopravno zavrnitev zahtevka); druga toženka pa na pomanjkljivo obrazložitev sodbe prve stopnje glede na njen ugovor, s katerim je svojo lastninsko pravico temeljila ne le na dednem dogovoru temveč tudi na darilni pogodbi, sklenjeni s pokojnim F.S. (vendar pa navedena pomanjkljivost sodbe ne predstavlja pomanjkljivosti o odločilnih dejstvih, saj se glede na drugačno pravno presojo spora to dejstvo ne izkaže za odločilno).

Glede na navedeno je torej pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke

358. člena ZPP sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Ker so toženci kot solastniki enotne parcele v tem sporu enotni sosporniki, se učinek vložene pritožbe razteza tudi na drugega toženca (196. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče na pritožbo prvega toženca in tretje toženke spremenilo sodbo prve stopnje tudi glede drugega toženca.

Po določilu 2. odstavka 165. člena ZPP je moralo pritožbeno sodišče odločiti o stroških vsega postopka. Povrnitev stroškov je opredeljeno zahteval le prvi toženec, zato je sodišče lahko le njemu priznalo potrebne pravdne stroške. Ti znašajo po odmeri, ki jo je opravilo že sodišče prve stopnje (pritožba pa te odmere ne izpodbija), 287.320,00 SIT v postopku pred sodiščem prve stopnje in 106.000,00 SIT v pritožbenem postopku (500 odvetniških točk za sestavo pritožbe, 20% DDV in stroški takse za pritožbo 40.000,00 SIT).