Jedro

Prepoved škodljivega ravnanja po 35. členu ZDR je eden od vidikov lojalnosti delavca do delodajalca. Delavec se je dolžan vzdržati vseh moralno ali materialno škodljivih ravnanj za delodajalca, vendar je ZDR to prepoved povezal z naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu.

Lojalnosti delavca do delodajalca ni mogoče razumeti tudi kot zahtevo po lojalnosti delavca kot delničarja. Kot delničar ravna delavec z drugačnimi interesi in tudi, če so ti interesi v nasprotju z drugimi (večinskimi) delničarji ali v nasprotju z interesi uprave družbe, delavcu ni mogoče očitati kršitve obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi ali kršitve njegovih zakonsko določenih obveznosti kot delavca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. To naj bi storil s tem, da je dne 12. 4. 2005 pri sodelavki rezerviral in prevzel ključe prostorov gostinskega objekta, v katerem je potekal sestanek direktorja L. d.d. ter nekaterih delničarjev družbe G. d.d. in predsednikov sindikatov in sveta delavcev odvisnih podjetij, in na katerem je direktor L. d.d. prepričeval udeležence, da se lastništvo podjetij Z. prenese na L. d.d.. Poleg tega naj bi se delnice G. d.d. že prodajale, tožnik pa naj bi kot akviziter L. d.d. hodil od delničarja do delničarja in jih prepričeval za prodajo ter jim v podpis predložil prodajno pogodbo. S svojim ravnanjem naj bi kršil 9. točko pogodbe o zaposlitvi ter določbe 35. ter 31., 32., 36. in 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in nasl. - ZDR).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 4. 2005 nezakonita, posledično pa je ugodilo tudi reintegracijskemu in denarnim zahtevkom tožnika. Po presoji sodišča tožena stranka ni izkazala (pravilno: dokazala) utemeljenosti odpovednega razloga. Tožniku se ne očita, da bi prekršil kakšno delovno obveznost, ki jo je imel v zvezi z dejanskim opravljanjem dela na delovnem mestu vodje vzdrževanja. Tožena stranka kot škodljive opredeljuje aktivnosti, ki naj bi jih tožnik izvajal pri delničarjih delniške družbe G. d.d. Tožnik v delovnem času očitanih aktivnosti ni izvajal in ni uporabljal poslovnih prostorov in poslovnih sredstev tožene stranke. Ključe prostorov v Karavli v Solkanu je rezerviral in prevzel po izteku (svojega) delovnega časa. V odnosu do tožene stranke tožniku ni mogoče očitati škodljivega ravnanja po 25. (pravilno 35.) členu ZDR, saj očitane aktivnosti ne sodijo v delokrog nalog, za katere je bil zadolžen. Tožnik ni delničar tožene stranke, pač pa krovne družbe. Prav tako ni kršil 9. točke pogodbe o zaposlitvi, saj ni sklepal (poslov) ne za svoj in ne na tuj račun, in tudi ne opravljal del, ki bi sodila v dejavnost tožene stranke. Tožniku se očitajo kršitve, ki ne izhajajo iz delovnopravnega razmerja, pač pa imajo podlago v odnosu družbenika do družbe, v kateri uveljavlja svoje korporacijske pravice. Škodne posledice, ki naj bi se pokazale na poslovanju tožene stranke, izvirajo iz konflikta interesov med velikimi in malimi delničarji in ne iz razmerja delavec – delodajalec. Varovanje premoženjskih interesov delničarja, če se izvajajo izven delovnega časa, ne morejo predstavljati kršitve delovnih obveznosti.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Navedlo je, da po ugotovitvah sodišča prve stopnje vloga tožnika pri prodaji delnic G. d.d. ni bila takšna kot izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik ni bil organizator in usklajevalec aktivnosti v zvezi s prevzemom G. d.d. s strani L. d.d.. Tožnik je 12. 4. 2005 po zaključku svojega delovnega časa pri delavki tožene stranke med njenim delovnim časom rezerviral in prevzel ključe prostora v Karavli, vendar ni bilo dokazano niti zatrjevano, da bi bil delovni proces te delavke zaradi tega moten v takšni meri, da bi šlo za kršitev iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so v izpodbijani sodbi razlogi o odločilnih dejstvih v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov. Na te pomanjkljivosti je tožena stranka opozorila že v pritožbi, drugostopno sodišče pa se do njih ni v celoti opredelilo. Tudi v postopku na drugi stopnji sodišče ni upoštevalo 8. člena ZPP in ni sprejelo odločitve na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Zmoten je zaključek drugostopnega sodišča, da vloga tožnika pri prodaji delnic družbe G. d.d. ni bila takšna, kot izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je pri tem zmotno in nepravilno uporabilo 35. člen ZDR o prepovedi škodljivega ravnanja delavca. Tega se je delavec dolžan vzdržati tako v službi kot zunaj nje. Kako daleč seže ta njegova obveznost zunaj službe, je potrebno presojati predvsem glede na delavčev položaj pri delodajalcu. Ni nujno, da bi škoda dejansko nastala, zadostuje verjetnost, da bi škodljivo ravnanje delavca lahko škodovalo poslovnim interesom delodajalca. Zaradi zmotne uporabe 35. člena ZDR sodišči tudi nista ugotavljali vseh pomembnih dejstev za odločanje: glede narave dela tožnika pri toženi stranki in glede škode, ki je nastala ali bi lahko nastala toženi stranki zaradi ravnanj tožnika zunaj službe. Tožnik je spadal med vodstvene delavce, zato je treba njegova ravnanja v odnosu do delodajalca, ki mu je zaupal, strožje vrednotiti. Tožniku naj bi bila dokazana aktivna vloga, saj naj bi pri nagovarjanju in prepričevanju k prodaji delnic, skupaj z bivšim direktorjem tožene stranke, nastopal kot vodstveni delavec tožene stranke. Dokazano naj bi bilo tudi, da je zaradi ravnanja tožnika obstajala verjetnost sovražnega prevzema tožene stranke s strani družbe L. d.d. z nepredvidljivimi posledicami. Tožena stranka je dokazala direktno škodo, saj je bilo treba izvesti nakup delnic po konkurenčni višji ceni. Tožniku kot delničarju pa nikoli nihče ni omejeval prodaje njegovih delnic. Tožnik je rezerviral in prevzel ključe od delavke tožene stranke v njenem delovnem času in je že s tem konkretno motil delovni proces drugih delavcev. Sodišče tudi ne bi smelo upoštevati izpovedi priče K. M., ki je v dogovoru s tožnikom, celotno vlogo prevzel nase.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 – ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne. Revizija izpodbija pravnomočno sodbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. V izreku in razlogih sodbe ni nejasnosti ali nasprotij, navedeni so razlogi o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso v nasprotju z zapisniki o izpovedbah prič v postopku. Zato smiselno zatrjevana bistvena kršitev določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tožena stranka s tem, ko uveljavlja drugačno dokazno oceno, dejansko uveljavlja nedovoljeni revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Neopredelitev do pritožbenih navedb ne pomeni bistvene kršitve določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč bi šlo lahko za relativno bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP. Toda tožena stranka tudi v tem delu dejansko uveljavlja le drugačno dokazno oceno, torej drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ga je sodišče druge stopnje v celoti sprejelo. Da gre zgolj za to, izhaja tudi iz sklicevanja tožene stranke na 8. člen ZPP, ki ga revizija le deloma povzema. Bistvo načela iz 8. člena pa je v izpuščenem delu: da sodišče odloči o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, na podlagi proste presoje izvedenih dokazov.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Za zakonitost izredne odpovedi morajo biti izpolnjeni pogoji, ki so določeni v zakonu. Če izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, mora on dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (drugi odstavek 82. člena ZDR). Vrhovno sodišče je že odločilo (glej na primer VIII Ips 104/2006 z dne 23. 5. 2006), da sta za zakonitost izredne odpovedi v prvem odstavku 110. člena ZDR kumulativno predpisana dva pogoja. Obstajati mora razlog za izredno odpoved, določen v 111. členu ZDR, in ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati (niti) do izteka odpovednega roka. Da bi lahko odločilo o zakonitosti izredne odpovedi, mora sodišče ugotoviti, ali sta izpolnjena oba pogoja, ob upoštevanju, da je dokazno breme na delodajalcu.

Prva za odločitev bistvena dejanska ugotovitev nižjih sodišč je, da ravnanje, ki se očita tožniku, ni povezano z delovnimi obveznostmi na njegovem delovnem mestu. Že iz tega razloga mu ni mogoče očitati kršitev obveznosti iz 31. in 32. člena ZDR. Kršitev obveznosti iz 36. člena je zgolj navedena, brez vsebinske utemeljitve da bi, s čim in kako kršil obveznost varovanja poslovne skrivnosti. Enako velja tudi za očitek kršitve 9. člena pogodbe o zaposlitvi ter 37. člena ZDR. Nikjer v pisni odpovedi ni navedeno, da bi tožnik kršil konkurenčno prepoved, kot je opredeljena v navedenih pogodbenih in zakonskih določbah – pri čemer očitno ni sporno, da prodaja delnic neke druge gospodarske družbe, četudi je ta 100 % lastnik tožene stranke, ne spada v dejavnost tožene stranke.

Ostaja tako le vprašanje, ali je ravnanje tožnika mogoče opredeliti kot kršitev prepovedi škodljivega ravnanja iz 35. člena ZDR. Revizijsko sodišče se ob tem najprej strinja z ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da tožnikove rezervacije in prevzema ključev prostora v Karavli pri Solkanu, ni mogoče šteti kot tako. Na čem temelji njena trditev o motenju delovnega procesa drugih delavcev, tožena stranka ne pojasni. Ni verjetno, da bi bil zgolj zaradi prevzema ključev (gostinskih prostorov, ki niso bili ne v lasti ne v uporabi tožene stranke) delovni proces konkretne delavke ali celo tožene stranke, kakorkoli moten. Če bi na kakršenkoli način bil, bi ga tožena stranka lahko in morala utemeljiti.

Vrhovno sodišče je že na primer v sodbi VIII Ips 81/2007 z dne 13. 5. 2008 ugotovilo, da je prepoved škodljivega ravnanja po 35. členu ZDR eden od vidikov lojalnosti delavca do delodajalca. Prepoved se nanaša na zaščito delodajalčevih poslovnih interesov in ne pomeni zvestobe v osebnem ali etičnem pomenu. V vsakem konkretnem primeru posebej je treba presoditi, ali prepoved škodljivega ravnanja velja tudi za dejavnosti delavca v času izven delovnega razmerja in izven prostorov delodajalca, torej v sferi delavčeve zasebnosti. Zato je ZDR v 35. členu določil, da se je delavec dolžan vzdržati vseh moralno ali materialno škodljivih ravnanj za delodajalca, vendar je to prepoved povezal z naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu.

V primeru tožnika narava njegovega dela ni tista okoliščina, zaradi katere bi obravnavano ravnanje, ki ga ni storil neposredno pri delu, predstavljalo kršitev prepovedi iz 35. člena ZDR. Trditev tožene stranke, da tožnik ni bil „navaden“ delavec, temveč je spadal med „vodstvene delavce“ ni z ničemer utemeljena ali dokazana. Zgolj naziv (delovnega mesta) vodja vzdrževanja ne zadošča za zaključek, da je imel tožnik kakorkoli drugačen položaj, kot drugi zaposleni. Iz pogodbe o zaposlitvi (priloga A2) ne izhaja, da bi šlo za posebno, tako imenovano individualno pogodbo o zaposlitvi, da bi bila zaposlitev vezana na mandat ali da bi imel tožnik kakšna posebna pooblastila in odgovornosti. Tožena stranka tako ni dokazala, da bi tožnik spadal med vodstvene oziroma vodilne delavce, iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč pa kaj takega tudi ne izhaja.

Ostaja tako le še vprašanje, ali je mogoče v okviru prepovedi škodljivega ravnanja po 35. členu ZDR sploh obravnavati tudi tista ravnanja, ki jih stori – katerikoli – delavec kot delničar delodajalca ali družbe, ki je 100 % lastnik delodajalca. Po presoji revizijskega sodišča, bi bila taka razlaga preširoka. Določba 35. člena je dovolj jasna. Nanaša se na delavce, zahteva upoštevanje narave njihovega dela in še, da gre za škodo poslovnim interesom delodajalca. Lastništvo delnic daje njegovemu lastniku oziroma imetniku posebne (korporacijske) pravice in upravičenja, neodvisno od tega ali je v družbi zaposlen in na kakšnem delovnem mestu oziroma kakšno delo opravlja. Sprememba lastniške strukture družbe, še toliko bolj, če gre za tako spremembo v prevladujoči družbi, praviloma na poslovanje družbe nima neposrednega vpliva. Lojalnosti delavca do delodajalca zato ni mogoče razumeti tudi kot zahtevo po lojalnosti delavca kot delničarja. Kot delničar ravna delavec z drugačnimi interesi in tudi, če so ti interesi v nasprotju z drugimi (večinskimi) delničarji ali v nasprotju z interesi uprave družbe, delavcu ni mogoče očitati kršitve obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi ali kršitve njegovih zakonsko določenih obveznosti kot delavca.

Ker je glede na navedeno, ob ugotovljenem dejanskem stanju, izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev o reviziji, je sodišče odločilo, da krije stroške za odgovor na revizijo tožeča stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).