7. 3. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A., d.o.o., Ž. na Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik na Z., na seji senata dne 23. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 2235/2004 z dne 22. 12. 2004 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Krškem št. I 2004/00038 z dne 22. 10. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Na podlagi sklepa o izvršbi št. I 2004/00038 z dne 26. 3. 2004 je banka opravila rubež denarnih sredstev na računu pritožnice (v izvršbi dolžnice). Pritožnica je od sodišča zahtevala, da se odpravijo nepravilnosti, storjene z opravljenim dejanjem. Banka naj bi pri izračunu dolga obrestovala obresti ter za obdobje od 18. 3. 1993 do 28. 6. 2003 nepravilno uporabila konformno metodo za obračun zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je pritožničino zahtevo zavrnilo, Višje sodišče pa je zavrnilo njeno pritožbo. Ugotovilo je, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je banka ravnala pravilno, ko je zamudne obresti obračunala na konformni način, pravilna, saj sprememba v zakonodaji ne pomeni spremembe metode izračuna obresti.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev 2. člena Ustave, saj naj bi sodišči sodili drugače, kot izhaja iz jasne zakonske določbe, po kateri je obrestno obrestovanje prepovedano. Sodišči kot razlog za neupoštevanje Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95 – v nadaljevanju ZPOMZO) navajata sodno prakso, kar naj bi pomenilo kršitev 3. člena Ustave, saj naj bi si sodna veja oblasti sama postavljala pravila, po katerih sodi. Meni, da se sodišči nekritično opirata na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 17. 12. 1991, brez analize njegove dejanske vsebine in pomena. Takšen način sojenja po mnenju pritožnice pomeni tudi kršitev 23. in 125. člena Ustave, saj ima vsakdo pravico do neodvisnega sodišča, meja neodvisnosti pa je določena z vezanostjo le na Ustavo in zakon. Pritožnica naj bi zahtevala presojo pravilnosti in zakonitosti izračuna obresti, sodišče pa tega ni storilo, temveč je sprejelo pojasnilo banke, da je izračun pravilen. S tem naj bi kršilo 25. člen Ustave, saj pritožnica ni mogla uveljaviti pravice do pravnega sredstva proti izračunu, s katerim je bilo odločeno o višini njene obveznosti. Pritožnica na splošno meni, da ravnanje sodišč pomeni ohranjanje obrestnega obrestovanja mimo volje zakonodajalca, kar naj bi bilo v očitnem nasprotju z ekonomsko funkcijo lastnine (67. člen Ustave) in načelom enake vrednosti dajatev.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker 2., 3. in 125. člen Ustave neposredno ne urejajo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela, se nanje za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

4.Pritožnica zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni opravilo presoje pravilnosti in zakonitosti opravljenega izračuna zakonskih zamudnih obrestih, ki ga je zahtevala, zato naj bi bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Pravica iz 25. člena Ustave ne zagotavlja pravilne odločitve sodišča. Zato je ni mogoče utemeljevati z nestrinjanjem s stališčem Višjega sodišča, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je za izračun zamudnih obresti uporabilo konformno metodo.

5.Z izpodbijanima sodbama pritožnici tudi ni bila kršena ustavna pravica do zasebne lastnine iz 33. v zvezi s 67. členom Ustave. Pravica do zasebne lastnine bi bila pritožnici kršena, če bi izpodbijana sklepa temeljila na takšnem pravnem stališču oziroma takšnem razumevanju zakona, ki je nezdružljivo z navedeno ustavno pravico. Izpodbijana sklepa temeljita na stališču, da je banka kljub temu, da ZPOMZO nima izrecne določbe o tem, da se zakonske zamudne obresti izračunajo po konformni metodi, ravnala pravilno, ko je obresti izračunala po konformni metodi, kar samo po sebi ne posega na raven ustavne pravice. Zgolj očitek, da je izpodbijana sodna odločba, ki posega v premoženjskopravni položaj pritožnice, nepravilna in nezakonita, tudi če bi bil utemeljen, namreč ne zadošča za utemeljitev sklepa o kršitvi pravice do zasebne lastnine.

6.Ker sta sodišči pri odločanju upoštevali sodno prakso, je bila po mnenju pritožnice kršena pravica do neodvisnega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ta očitek je neutemeljen, saj ustavna določba o vezanosti sodnika na Ustavo in zakon (125. člen Ustave) sodniku ne preprečuje, da bi zakonske norme razlagal tudi s pomočjo stališč, kakršna so se oblikovala npr. v teoriji ali sodni praksi.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana dr. Janez Čebulj in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić