Jedro

Ker v izpodbijani odločbi pravica ali obveznost stranke (revidentke) ni izražena v denarni vrednosti, pogoj za dovoljenost revizije po določbi prve točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

Glede na stališče o trditvenem in dokaznem bremenu brez natančno in konkretno izpostavljenega pomembnega pravnega vprašanja in njegove obrazložitve ni mogoča presoja dovoljenosti revizije.

Ker revidentka pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavila na zahtevani način, se tudi ne more uspešno sklicevati na neenotnost sodne prakse glede določenega vprašanja. Ob tem pa revidentka ni zadostila niti formalnim pogojem za dovoljenost revizije, saj ni niti navajala niti predložila kopij sodnih odločb sodišča prve stopnje, s katerimi je želela utemeljiti neenotnost sodne prakse prvostopenjskega sodišča. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, je ocena škode, ki naj bi revidentki nastala zaradi nezmožnosti vzdrževanja, uporabe in trženja svojih nepremičnin v vrednosti več kot 100.000,00 EUR, povsem pavšalna, nekonkretizirana in neizkazana, saj gre zgolj za njeno predvidevanje in mnenje, ki ga revidentka ni podprla z nobenimi dokazi.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 1., 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper sklep Organa skupne občinske uprave Občin Lendava, Dobrovnik in Kobilje (v nadaljevanju Organ skupne občinske uprave), št. 090-0022/2013-1 HT z dne 7. 3. 2014. Z njim je bila zavržena revidentkina pritožba zoper sklep Organa skupne občinske uprave, št. 090-0022/2013-1 HT z dne 24. 2. 2014, s katerim je bil ustavljen inšpekcijski postopek zoper toženo stranko(1). Odločitev temelji na 24. členu Zakona o inšpekcijskem nadzorstvu in 240. členu Zakona o splošnem upravnem postopku. Inšpekcijski postopek zaradi nezakonitega posega v prostor se je zoper toženo stranko začel po revidentkini prijavi. Ker pa prijavitelj v inšpekcijskem postopku ni stranka, ampak je stranka le inšpekcijski zavezanec, pritožbe zoper sklep, s katerim je bil inšpekcijski postopek ustavljen, ni vložila upravičena oseba. Župan občine Lendava je kot drugostopenjski upravni organ s sklepom, št. 090-0022/2013-10 z dne 3. 4. 2014, zavrgel revidentkino pritožbo zoper izpodbijani sklep z dne 7. 3. 2014 iz enakega razloga - ker je ni vložila upravičena oseba.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako sklep Ustavnega sodišča RS U-I-117/09 in Up-501/09 z dne 28. 1. 2010).

6. Revidentka dovoljenost revizije po tej določbi ZUS-1 utemeljuje navedbo vrednosti spornega predmeta na prvi strani revizije (pcto. 50.000,00 EUR) in z navedbo, da ji nastaja škoda, ki presega več kot 20.000,00 EUR.

7. V obravnavani zadevi je predmet spora presoja zakonitosti sklepa, s katerim je bila zavržena revidentkina pritožba zoper sklep Organa skupne občinske uprave o ustavitvi inšpekcijskega postopka zoper toženo stranko. Ker v tej odločbi pravica ali obveznost stranke (revidentke) ni izražena v denarni vrednosti, pogoj za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1 ni izpolnjen (enako odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 85/2009, X Ips 185/2010, X Ips 508/2010, X Ips 137/2011, X Ips 389/2011, X Ips 311/2012, X Ips 364/2012, X Ips 134/2013 in druge).

8. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

9. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbi prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu ter skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

10. V prejšnji točki opisanega trditvenega in dokaznega bremena revidentka ni izpolnila. Spornega vprašanja v reviziji ni izpostavila, pač pa je zgolj povzela zakonski tekst 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in navajala, „da ni sodne prakse Vrhovnega sodišča na področju, ko lokalna skupnost s svojimi posegi omejuje uporabo in koriščenje lastninske pravice tretjih oseb, zato je potrebno to pravno praznino urediti v praksi Vrhovnega sodišča“ in „da je potrebno urediti enotno sodno prakso, ko si inšpekcijska organa, v konkretnem primeru gradbena inšpekcija in inšpekcija za okolje in prostor, ne uskladita pristojnosti, katera bo odločala o spornem vprašanju“.

11. Iz teh navedb pa ne izhaja, katero je po vsebini te zadeve pomembno pravno vprašanje, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča. V tej zadevi je namreč sporno njeno upravičenje (aktivna legitimacija) - kot prijaviteljice v inšpekcijskem postopku - za vložitev pritožbe zoper sklep, s katerim je bil inšpekcijski postopek zoper inšpekcijskega zavezanca (toženo stranko) ustavljen. Glede na stališče o trditvenem in dokaznem bremenu brez natančno in konkretno izpostavljenega pomembnega pravnega vprašanja in njegove obrazložitve ni mogoča presoja dovoljenosti revizije po tej določbi (enako sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 346/2007, X Ips 263/2008, X Ips 461/2008, X Ips 13/2014 in drugi).

12. Revidentka tudi ni izkazala, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse sodišča prve stopnje oziroma ni izkazala neenotnosti sodne prakse v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Neenotnost sodne prakse prvostopenjskega sodišča lahko revident uveljavlja le glede pomembnega pravnega vprašanja, od katerega je odvisna odločitev v zadevi (primerjaj npr. sklepa VSRS X Ips 39/2012 in X Ips 249/2013). Ker pa revidentka pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavila na zahtevani način, se tudi ne more uspešno sklicevati na neenotnost sodne prakse glede določenega vprašanja. Ob tem pa revidentka ni zadostila niti formalnim pogojem za dovoljenost revizije, saj ni niti navajala niti predložila kopij sodnih odločb sodišča prve stopnje, s katerimi je želela utemeljiti neenotnost sodne prakse prvostopenjskega sodišča (prim. sodbo VS RS X Ips 382/2009 z dne 3. 3. 2011).

13. Ker revidentka pomembnega pravnega vprašanja za odločitev v tej zadevi ni postavila, neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje oziroma odstopa od te prakse pa tudi ni izkazala, uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

14. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Zelo hude posledice kot pogoj za dovolitev revizije morajo biti neposredna posledica odločitve, ki se izpodbija v upravnem sporu, kar pomeni, da mora obstajati vzročna zveza med zatrjevano posledico in aktom, ki je predmet konkretnega upravnega spora (enako Vrhovno sodišče v svojih sklepih X Ips 472/2001, X Ips 358/2011, X Ips 483/2012, X Ips 11/2013 in drugi).

15. Revidentka navaja, da ima izpodbijana sodba zelo hude posledice za njen pravni in dejanski interes. Navaja, da bo rekonstrukcija ceste in posledično sprememba prometnega režima iz dvosmernega v enosmernega ter postavitev prometnega znaka II-7 - prepoved vožnje z motornimi vozili (ki ga je tožena stranka sicer postavila po vložitvi tožbe) - onemogočila funkcionalno rabo njenega zemljišča in poslovno gospodarskega objekta, ki na njem stoji, zato je s tem poseženo v njeno ustavno varovano pravico do lastnine iz 33. člena Ustave RS in v ekonomsko funkcijo lastnine v smislu 67. člena Ustave RS. Gre za takšen poseg v prostor, za katerega bi investitor - zavezanec v inšpekcijskem postopku (Občina Lendava) moral pridobiti gradbeno dovoljenje in revidentkino soglasje. Med drugim navaja, da bo prišlo do zoženja cestišča, zmanjšanja radiusa priključka na dvorišče, kjer so revidentkini objekti, in nezmožnosti dovoza z velikimi tovornimi vozili ter kmetijsko mehanizacijo. Revidentka nima dostopa do svojih parcel, tako da jih ne more uporabljati, vzdrževati in dajati v najem, njene nepremičnine pa so izgubile tudi tržno vrednost za več kot 100.000,00 EUR.

16. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, Vrhovno sodišče meni, da je ocena škode, ki naj bi revidentki nastala zaradi nezmožnosti vzdrževanja, uporabe in trženja svojih nepremičnin v vrednosti več kot 100.000,00 EUR, povsem pavšalna, nekonkretizirana in neizkazana, saj gre zgolj za njeno predvidevanje in mnenje, ki ga revidentka ni podprla z nobenimi dokazi. Enako velja za pavšalno navedbo v reviziji, da revidentki nastaja škoda, ki presega več kot 20.000,00 EUR.

17. Revidentka hudih posledic ni izkazala niti z navedbami v zvezi z dostopom do svojih nepremičnin zaradi spremembe prometnega režima in v zvezi s potrebnostjo gradbenega dovoljenja za takšno delo ter posledično posegom v njeno ustavno pravico do zasebne lastnine, saj gre le za začasno spremembo prometnega režima kot posledico rekonstrukcije javne ceste. Glede pridobitve gradbenega dovoljena za predmetno rekonstrukcijo ceste pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da ni bilo predmet tega inšpekcijskega postopka, ki ga je vodil Organ skupne občinske uprave. Ob tem iz sodnega spisa izhaja, daje bila revidentka obveščena s strani gradbene inšpekcije (priloga A7, dopis z dne 12. 3. 2014), da je po opravljenem inšpekcijskem pregledu s strani gradbene inšpekcije bilo ugotovljeno, da so predmetna dela, vzdrževalna dela v javno korist, zato pridobitev gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo ni potrebna in ni podlage za ukrepanje gradbenega inšpektorja.

18. Glede na navedeno tudi pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

19. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

K II. točki izreka:

20. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka v skladu s prvim odstavkom 154. in 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

(1) Inšpekcijski postopek zoper Občino Lendava je bil s sklepom z dne 24. 2. 2014 ustavljen, ker je bilo ugotovljeno, da si je Občina Lendava za rekonstrukcijo ceste pridobila vsa potrebna soglasja.