Jedro

Za uveljavitev prisilnega poplačila terjatev na podlagi pogodb, ki jih je sklenil stečajni dolžnik od začetka postopka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka velja izjema od prepovedi dovolitve izvršbe proti insolventnemu dolžniku po začetku stečajnega postopka. Za uveljavitev takšne terjatve je zato potrebno dopustiti tožbo z dajatvenim zahtevkom zoper stečajnega dolžnika.

Stroški, ki so glede na svojo naravo nujni za izvajanje stečajnega postopka, zato morajo imeti prednost pred poplačilom terjatve tožeče stranke, ki je nastala pred začetkom stečajnega postopka, ne glede na to, da zakon za to kategorijo terjatev opredeljuje, da se poplačajo kot stroški stečajnega postopka, to je v celotnem znesku.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo in sklep z dne 12.6.2013 se zavrne in se navedena sodba in sklep potrdita.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 14.10.2013 se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni: - v I. točki izreka tako, da se ugovoru tožene stranke ugodi in se sklep o izdaji predhodne odredbe I Pg 634/2012 z dne 16.7.2013 razveljavi in predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe zavrne; - v II. točki tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v osmih dneh povrniti stroške ugovornega postopka v višini 421,77 EUR, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 1.146,24 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo z dne 12.6.2013 ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo 154.314,73 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega izstavljenega računa dalje. Hkrati je zavrglo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka ločeno uveljavljala zgolj ugotovitev, da se terjatev, ki jo je naložilo v plačilo toženi stranki, plača kot strošek stečajnega postopka nad toženo stranko. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 5.511,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo in sklep je v pritožbenem roku pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da razveljavi dajatveni del izreka sodbe, ugodi pa ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku, tožeči stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožene stranke v celoti zavrne.

3. Po izdaji sodbe z dne 12.6.2013 je na predlog tožeče stranke sodišče tudi odločalo o izdaji predhodne odredbe v zavarovanje terjatve tožeče stranke. S sklepom z dne 14.10.2013 je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep sodišča z dne 16.7.2013 in s tem obdržalo v veljavi predhodno odredbo s prepovedjo banki X izplačila denarnih sredstev z dolžnikovega računa, dolžniku ali komerkoli drugemu do višine zavarovane terjatve, rubež dolžnikovih premičnin in rubež terjatev dolžnika do dolžnikovih dolžnikov. Toženi stranki je hkrati naložilo povrnitev tožeči stranki stroškov zavarovanja v znesku 1.160,12 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. V pritožbenem roku je tudi zoper sklep z dne 14.10.2013 pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep z dne 14.10.2013 razveljavi in posledično razveljavi tudi sklep o izdaji predhodne odredbe z dne 16.7.2013, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke.

5. Ni utemeljena pritožba zoper sodbo in sklep z dne 12.6.2013, utemeljena pa je pritožba zoper sklep z dne 14.10.2013. Glede pritožbe zoper sodbo in sklep z dne 12.6.2013

6. Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala plačilo za dobavljeno blago in storitve toženi stranki po šestnajstih računih, ki so bili opravljene v času, ko je bil nad toženo stranko že v teku postopek prisilne poravnave, s čimer se njene terjatve štejejo za strošek stečajnega postopka. Tožena stranka v pritožbi izrecno pojasnjuje, da ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da gre za terjatev, ki ima naravo stroška stečajnega postopka. Ob takšnem izhodišču je potrebno pritožbo presojati zgolj v obsegu, ali je glede na ugotovljeno dejansko stanje obstajala materialna podlaga za ugoditev dajatvenemu zahtevku tožeče stranke, upoštevaje druge dejanske okoliščine, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi.

7. Glede na zaključek glavne obravnave 12.6.2013, predstavljajo relevanten materialnopravni okvir za preizkus izpodbijane sodbe določila Zakona o finančnem poslovanju, v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), vključno z novelo ZFPPIPP-D (Ur. list RS, št. 26/11).

8. Temeljni princip stečajnega postopka kot generalne izvršbe nad insolventnim dolžnikom predstavlja uveljavitev načela enakega obravnavanja upnikov, ki je uveljavljeno za terjatve, nastale do začetka stečajnega postopka (46. člen ZFPPIPP). To načelo je uveljavljeno skozi princip prijavljanja in preizkušanja terjatev upnikov, v posledici katerega se zagotavlja načelo sorazmernega poplačila iz unovčene stečajne mase na podlagi ustreznega sklepa o razdelitvi stečajne mase. Sodno varstvo za uveljavljanje teh terjatev v ločenem sodnem postopku je upnikom zagotovljeno le za tiste prijavljene terjatve, ki so bile v fazi preizkusa prijavljenih terjatev prerekane. Upniku prerekane terjatve je sodno varstvo zagotovljeno z vložitvijo tožbe na ugotovitev obstoja prerekane terjatve (prvi odstavek 300. člena ZFPPIPP).

9. Takšen način sodnega varstva pa ni zagotovljen upnikom terjatev, ki se ne prijavljajo v stečajnem postopku. Ta izjema velja tudi za terjatve na podlagi pogodb, ki jih je sklenil stečajni dolžnik od začetka postopka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka v skladu s 151. členom ZFPPIPP (drugi odstavek 289. lena ZFPPIPP). V času izdaje sodbe prvostopenjskega sodišča je zakon določal, da imajo ti upniki pravico do poplačila teh terjatev po pravilih, ki veljajo za plačilo stroškov stečajnega postopka. Ker te terjatve niso predmet preizkusa, je upniku takšne terjatve potrebno omogočiti sodno varstvo tudi s pridobitvijo izvršilnega naslova, na podlagi katerega bodo te terjatve lahko tudi prisilno izterjane. V skladu s tretjo točko drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP za uveljavitev prisilnega poplačila tovrstnih terjatev velja izjema od prepovedi dovolitve izvršbe proti insolventnemu dolžniku po začetku stečajnega postopka. Za uveljavitev takšne terjatve je zato potrebno dopustiti tožbo z dajatvenim zahtevkom zoper stečajnega dolžnika. Za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe pa niso relevantni ugovori pritožnika, ki se nanašajo na zatrjevane okoliščine, da tožena stranka še ne razpolaga z zadostnimi sredstvi za poplačilo terjatve tožeče stranke. Te okoliščine v ničemer ne zmanjšujejo obveznosti tožene stranke, ki jih je prevzela na podlagi sklenjenih poslov v času postopka prisilne poravnave. Te okoliščine bi bile relevantne le v okviru presoje načina in vrstnega reda poplačila posameznih terjatev, ki jih mora poravnati stečajni dolžnik. Ta vprašanja pa so lahko predmet odločanja le v okviru postopka poplačila, ne pa v okviru pravde o dajatvenem zahtevku tožeče stranke, na podlagi katerega bo tožeča stranka šele pridobila izvršilni naslov za (lahko tudi prisilno) uveljavljanje terjatve od tožene stranke.

10. Ker tožena stranka s pritožbo ne izpodbija dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede višine in zapadlosti terjatev tožeče stranke, se tako izkaže, da je odločitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilna. Glede na pojasnjeno materialnopravno izhodišče je zato zmotno pritožbeno stališče, da bi tožeča stranka lahko uveljavljala zgolj ugotovitveni zahtevek, ki ga je prvostopenjsko sodišče zavrglo. Ne glede na dajatveno obliko sodbe se bo o tem v kakšnem obsegu in v kakšnem vrstnem redu bo tožeča stranka iz stečajne mase tudi poplačana, lahko odločalo le v okviru stečajnega postopka, ali izvršilnega postopka, v kolikor bodo za to izpolnjeni procesni pogoji v skladu z določili ZFPPIPP.

11. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo in sklep potrdilo (353. člen ZPP).

Glede pritožbe zoper sklep z dne 14.10.2013 o ugovoru tožene stranke zoper sklep o predhodni odredbi

12. Sodišče prve stopnje je v utemeljitvi izdane predhodne odredbe sledilo stališču tožeče stranke, da je upravičena do zavarovanja svoje terjatve, o kateri je bilo odločeno s sodbo z dne 12.6.2013, ker gre za terjatev, ki se poplača kot strošek postopka. Pri tem je poudarilo, da je zavarovanje takšne terjatve potrebno, sicer nihče ne bi upal poslovati z insolventnim dolžnikom, tovrstni upniki pa so kot dobavitelji tudi dodatno prispevali k povečevanju premoženja tožene stranke, ki sedaj predstavlja stečajno maso. Pri tem pa je ugotovilo tudi, da je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti izkazala, da tožena stranka krši načelo enakega obravnavanja upnikov oziroma, da očitno privilegira druge terjatve iz naslova stroškov postopka, saj tožena stranka ni poplačala niti dela sporne terjatve.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Stečajni postopek predstavlja zakonsko urejen postopek generalne izvršbe, v katerem se zagotavlja načelo enakega obravnavanja upnikov in sorazmernega poplačila upnikov, ki so imeli zoper stečajnega dolžnika terjatve ob začetku stečajnega postopka. Za posamezne kategorije upnikov pa ZFPPIPP določa tudi izjemo od tega načela in sicer predvsem, ko gre za plačilo stroškov stečajnega postopka (prvi odstavek 354. člena in 355. člen ZFPPIPP). ZFPPIPP natančno ureja način in pogoje za unovčevanje stečajne mase in za izvrševanje plačil v breme stečajne mase. Pri tem pa je upravitelj pri izvrševanju plačil omejen s pravili, ki so določena v 355. do 374. členu ZFPPIPP. Gre za zakonsko urejen postopek pod nadzorom sodišča, v katerem je vsakemu upniku zagotovljeno tudi pravno varstvo v zvezi s pravilnostjo odločitev sodišča in stečajnega upravitelja pri unovčevanju stečajne mase in izvrševanju plačil v breme stečajnega dolžnika.

14. Tožeča stranka je predlog za izdajo predhodne odredbe glede izkazane nevarnosti, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prvi odstavek 257. člena ZIZ) utemeljevala z naslednjimi okoliščinami: - upnikova terjatev ima v stečajnem postopku najboljši vrstni red, saj se mora plačati kot strošek stečajnega postopka v celotni višini, - do poplačila svoje terjatve po pravnomočnosti sodbe ne bo mogel priti, ker premoženje stečajnega dolžnika ne bo zadostovalo za poplačilo vseh stroškov stečajnega postopka, - predhodna odredba je nujna iz razloga, da dolžnik ne bi arbitrarno in po svoji presoji poravnaval le nekaterih stroškov stečajnega postopka v celoti, druge stroške pa le v sorazmerju.

15. Res je, da je drugi odstavek 289. člena ZFPPIPP, kot je veljal v času izdaje izpodbijanega sklepa, določal, da se terjatve upnikov iz sklenjenih poslov v času postopka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka poplačajo po pravilih o plačilu stroškov stečajnega postopka. To pa ne pomeni, da bi ti upniki kakorkoli lahko uveljavljali prednost pred poplačilom stroškov stečajnega postopka, ki so nujno potrebni, da se sam stečajni postopek sploh lahko izvaja. Osnovni namen teka stečajnega postopka je unovčenje celotne stečajne mase dolžnika in zagotovitev ustreznega poplačila terjatev do stečajnega dolžnika, nastalih do začetka stečajnega postopka. Da bi se stečajni postopek sploh lahko izvedel, je treba zagotoviti pokrivanje nujnih stroškov stečajnega postopka, ki so potrebni za ohranjanje stečajne mase, kakor tudi za njeno unovčevanje in samo poplačilo upnikov. Kritje začetnih stroškov stečajnega postopka se zagotavlja iz predujma (233. člen ZFPPIPP), vsi nadaljnji stroški, ki so potrebni za tek stečajnega postopka, pa se lahko krijejo le iz unovčenega premoženja stečajnega dolžnika. Zato je materialnopravno zmotno sklepanje sodišča prve stopnje, ko je iz okoliščine, da je tožena stranka pred poplačilom terjatve tožeče stranke poravnavala posamezne stroške stečajnega postopka, sklepalo na izkazano nevarnost za poplačilo terjatve tožeče stranke. Tekoči stroški vodenja stečajnega postopka so namenjeni ravno temu, da se omogoči poplačilo terjatev, ki so nastale do začetka stečajnega postopka in se poplačajo kot stroški postopka, kakor tudi čim višjemu poplačilu terjatev, ki se poplačujejo iz razdelitvene mase stečajnega dolžnika. V kolikor tožena stranka plačilo teh stroškov ne bi zagotavljala, bi bil učinek celo nasproten, saj bi bila ogrožena unovčitev premoženja tožene stranke in s tem tudi poplačilo tožeče stranke. Iz narave teh stroškov tako izhaja, da kljub temu, da zakon v 355. členu obravnava vse stroške stečajnega postopka, to še ne pomeni, da mora iz unovčevane stečajne mase najprej poplačevati terjatve, kakršne ima tožeča stranka, to je terjatve iz 1. točke tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP. Stroški, ki so glede na svojo naravo nujni za izvajanje stečajnega postopka, zato morajo imeti prednost pred poplačilom terjatve tožeče stranke, ki je nastala pred začetkom stečajnega postopka, ne glede na to, da zakon za to kategorijo terjatev opredeljuje, da se poplačajo kot stroški stečajnega postopka, to je v celotnem znesku. Takšno pravilo je sedaj povsem jasno postavljeno v spremenjeni določbi drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP na podlagi novele ZFPPIPP-F, ki je pričala veljati 7.12.2013. 16. Ob tem, ko tožeča stranka v svojem predlogu niti ni zatrjevala, da stroški stečajnega postopka, ki jih je tožena stranka poravnavala in so razvidni iz rednih poročil stečajnega upravitelja za obdobje od 1.7.2012 do 31.3.2013 (priloga A38), niso bili nujni za vodenje stečajnega postopka, tožeča stranka ni uspela dokazati nevarnosti za poplačilo terjatve tožeče stranke. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožnika, da je ta nevarnost podana šele v posledici izdaje predhodne odredbe, saj je v posledici blokade računov in sredstev tožene stranke onemogočeno izvajanje stečajnega postopka, ker je le-to nujno pogojeno tudi z nastajanjem tekočih stroškov s tem v zvezi.

17. Materialnopravno zmotna je utemeljitev nevarnosti kot predpostavke za izdajo predhodne odredbe tudi na okoliščini, da naj bi obstajala verjetnost, da stečajna masa ne bo zadoščala za poplačilo stroškov postopka. Takšen dejanski stan bi narekoval postopanje v smislu 378. člena ZFPPIPP in s tem preprečitev nastajanja nadaljnjih stroškov stečajnega postopka, ki bi zmanjševali možnost poplačila že nastalih stroškov stečajnega postopka, ali terjatev, ki se poplačujejo kot stroški stečajnega postopka. Takšen dejanski stan ne izključuje niti situacije t.i. stečaja znotraj stečaja, ki pa bi ga bilo potrebno reševati ob upoštevanju temeljnih načel stečajnega postopka, med drugim tudi načela enakega obravnavanja upnikov terjatev, ki bi se morale poplačati kot strošek stečajnega postopka.

18. Ob upoštevanju navedenih materialnopravnih izhodišč se tako izkaže, da tožeča stranka ni izkazala predpostavk za izdajo predhodne odredbe iz 257. člena ZIZ, v posledici česar je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz 2. točke izreka te odločbe (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede odločitve o stroških postopka

19. Ugoditev pritožbi zoper sklep z dne 14.10.2013 je narekovala spremembo tudi stroškovnega dela odločitve prvostopenjskega sodišča. Ker tožeča stranka v tem postopku zavarovanja ni uspela, je dolžna povrniti nastale stroške ugovornega postopka v skladu z Odvetniško tarifo in sicer za sestavo ugovora (312,60 EUR) ter materialnih stroškov (20,00 EUR), skupaj povečane za 22 % DDV in za plačano sodno takso v višini 16,00 EUR. Skupni stroški tožene stranke pred prvostopenjskim sodiščem tako znašajo 421,77 EUR, kar je vključeno v drugi alineji 2. točke izreka te odločbe.

20. Kar se tiče pritožbenih stroškov pa je glede na neuspeh tožene stranke s pritožbo zoper sodbo, dolžna povrniti tožeči stranki v skladu z Odvetniško tarifo nastale stroške odgovora na pritožbo in sicer po tar. št. 3468 (1.667,20 EUR) in po tar. št. 6002 (20,00 EUR), skupaj povečano za 22 % DDV, tako, da odmerjeni stroški tožeče stranke znašajo 2.058,38 EUR. Glede na uspeh tožene stranke v pritožbi zoper sklep z dne 14.10.2013 pa je tožena stranka upravičena do povrnitve nagrade za pritožbo (625,20 EUR), materialnih stroškov (20,00 EUR), skupaj povečane za 22,00 DDV ter za plačane sodne takse v višini 125,00 EUR. Skupni znesek pritožbenih stroškov, do katerih je upravičena tožena stranka tako znašajo 2.012,14 EUR. Po pobotanju medsebojnih obveznosti iz naslova povrnitve pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče razliko v višini 1.146,24 EUR naložilo v plačilo toženi stranki.