Jedro

Ker je po določbi 2. odstavka 272. člena ZFPPIPP relevantno le razmerje med pogodbenima strankama in njuna poslovna praksa oz. poslovni običaji, je neupoštevna pritožbena trditev o obči slovenski praksi zamujanja s plačili, upoštevaje širše gospodarske razmere in prakse tožeče stranke z njenimi drugimi poslovnimi partnerji.

Po nastopu insolventnosti družba ne sme opravljati nobenih plačil, razen tistih, ki so nujna za redno poslovanje družbe. Katera so plačila, nujna za redno poslovanje družbe, opredeljuje 2. odstavek 34. člena ZFPPIPP, torej so vsi upniki terjatev iz 2. odstavka 34. člena ZFPPIPP v razmerju do dolžnika v enakem položaju in jih mora insolventna družba tudi enako obravnavati.

Stranka mora spoštovati temeljno pravilo, da mora obseg stroškov, ki jih uveljavlja od nasprotne stranke, skrčiti na tisto najmanjšo mero, ko je še mogoče učinkovito varstvo njenih lastnih interesov.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I/2. točki izreka razveljavi.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranka zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče v razmerju med tožečo stranko kot stečajnim dolžnikom in toženo stranko razveljavilo učinke denarnih nakazil na račun toženca z dne 30. 12. 2008 v znesku 46.000,00 EUR, z dne 7. 1. 2009 v znesku 3.380,40 EUR, z dne 14. 1. 2009 v znesku 50.000,00 EUR, z dne 15. 1. 2009 v znesku 34.000,00 EUR in z dne 29. 1. 2009 v znesku 8.000,00 EUR in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 141.380,40 EUR v 15. dneh (I/1. točka izreka). Tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 140.380,40 EUR za čas od 7. 11. 2009 do plačila je zavrnilo (I/2. točka izreka) in toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 7.263,60 EUR v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka je sodbo izpodbijala v I/2. točki izreka in v II. točki izreka, uveljavljala je pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na stroške postopka in na zakonske zamudne obresti od prisojenega denarnega zneska od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila ugodi s stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Tožena stranka pa je uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje ali pa spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in stroškovno posledico.

4. V odgovoru na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

5. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

O pritožbi tožene stranke

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Dejstvo, da je sodišče v uvodu sodbe zapisalo, da gre za spor majhne vrednosti, na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivalo. Sodišče prve stopnje namreč postopka ni vodilo po postopkovnih pravilih, ki veljajo za spore majhne vrednosti. Neutemeljeno pritožnica prvostopenjskemu sodišču očita tudi bistveno postopkovno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi sodbe v nasprotju z izrekom sodbe, saj v 24. točki obrazložitve sodbe sodišče ugotavlja, da je tožena stranka za nekatera dejanja uspešno izpodbila domnevo o obstoju objektivne predpostavke izpodbojnosti, izrek sodbe pa uspešno izpodbite domneve ne izkazuje. Iz konteksta celotne obrazložitve o obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti in pritožničinem neuspešnem izpodbijanju domneve obstoja objektivnega pogoja izhaja, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti vseh pravnih dejanj, ki jih v tem postopku še izpodbija tožeča stranka. Kljub nerodnemu zapisu v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je zato sodbo mogoče preizkusiti.

8. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sicer res zatrjevala, da stečajni dolžnik v času izpodbijanih dejanj ni bil insolventen in je zatrjevala potencialni dobiček tožeče stranke, saj je revidirana bilanca za leto 2008 prikazovala presežke prevrednotenega kapitala. Tožena stranka je v dokaz predlagala vpogled v bilanco tožeče stranke za leto 2008. Toda tožeča stranka je že v pripravljalni vlogi z dne 30. 6. 2010 (list. št. 24) pojasnila, da je sicer v letu 2008 bila bilančno izkazana rast kapitala v primerjavi z letom prej za 2.501.194,00 EUR, vendar je le znesek 1.000.000,00 EUR rezultat rednega povečanja osnovnega kapitala z novimi vložki, preostanek v višini 1.501,194,00 EUR pa je rezultat bilančnega prevrednotenja zemljišč in zgradb, vendar je glede povečanja bilančnega kapitala v letu 2008, kot izhaja iz revizorjevega poročila v zvezi z revidiranjem bilance za leto 2008 (ki ga je tožeča stranka priložila), revizor podal mnenje s pridržkom, zato povečanje osnovnega kapitala v letu 2008 ne predstavlja resničnega in poštenega prikaza bilančnega kapitala konec leta 2008. Kljub prevrednotenju pa izguba v letu 2008 presega osnovni kapital, zato je izkazana domneva dolgoročne plačilne nesposobnosti tožeče stranke tudi v letu 2008. Teh navedb in dokazov tožena stranka v nadaljevanju ni izpodbijala, zato je prvostopenjsko sodišče utemeljeno skladno z 2. odstavkom 214. člena ZPP dejstvo insolventnosti tožeče stranke štelo za priznano in torej nič več kot sporno, zato se do njega v izpodbijani sodbi ni opredeljevalo. Neutemeljeno zato tožena stranka očita prvostopenjskemu sodišču nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker ni ugotavljalo insolventnosti dolžnika oz. tožeče stranke.

9. Obstoj objektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP je tožeča stranka temeljila na zakonski domnevi iz 1. točke 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, po kateri je objektivni pogoj podan, če je bilo izpodbijano dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika. Navedeno zakonsko domnevo lahko upnik po 2. odstavku 272. člena ZFPPIPP izpodbija, če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah in praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika. Ker je po določbi 2. odstavka 272. člena ZFPPIPP relevantno le razmerje med pogodbenima strankama in njuna poslovna praksa oz. poslovni običaji, je neupoštevna pritožbena trditev o obči slovenski praksi zamujanja s plačili, upoštevaje širše gospodarske razmere in prakse tožeče stranke z njenimi drugimi poslovnimi partnerji (npr. M., d. d., in drugimi). Da je M. pravni prednik tožene stranke, pa slednja tudi z ničemer ni izkazala. Za pravno nasledstvo bi šlo namreč le tedaj, kadar bi tožena stranka vstopila v že obstoječe pravno razmerje med tožečo stranko in M., d. d., kaj takega pa tožena stranka niti ne zatrjuje. Poslovanje tožeče stranke z M., d. d., zato za predmetni spor ni relevantno, kot tudi ne pritožbena trditev, da je tožena stranka tožničino zamudo pri plačilih tolerirala.

10. Pritožnica si napačno razlaga zakonsko določbo o objektivnem pogoju izpodbijanja po 1. točki 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP s trditvijo, da se z izpodbijanimi nakazili ni zmanjšala čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika, ker je tožeča stranka prejela naročeno blago, plačala pa ga je na enak način, kot vsem dobaviteljem na bančni račun tožeče stranke. Zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika je treba presojati v razmerju do drugih upnikov stečajnega dolžnika. Objektivni pogoj izpodbijanja po citirani določbi ZFPPIPP je namreč podan, če je posledica izpodbijanega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. Ne gre torej zgolj za to, da je tožena stranka z izpodbijanimi dejanji prejela enakovredno protidajatev za svoje predhodno opravljene dajatve, pač pa je treba presojati, kakšne posledice so taka dejanja imela za obseg stečajne mase, namenjen poplačilu upnikov tožeče stranke. V izpodbijani sodbi ugotovljene posledice izpodbijanih pravnih dejanj na obseg stečajne mase, namenjene poplačilu upnikov stečajnega dolžnika, pa pritožnica ne izpodbija.

11. Pritožnica ne soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da so glede poravnave obveznosti toženi stranki po nastopu insolventnosti tožeče stranke vsi upniki iz 2. odstavka 34. člena ZFPPIPP v razmerju do dolžnika v enakem položaju in da terjatev iz naslova davkov in prispevkov ni mogoče enačiti s terjatvami tožene stranke iz naslova tekočih dobav blaga. S takim pritožbenim stališčem pritožbeno sodišče ne soglaša. Po nastopu insolventnosti družba ne sme opravljati nobenih plačil, razen tistih, ki so nujna za redno poslovanje družbe (1. odstavek 34. člena ZFPPIPP). Katera so plačila, nujna za redno poslovanje družbe, opredeljuje 2. odstavek 34. člena ZFPPIPP, torej so vsi upniki terjatev iz 2. odstavka 34. člena ZFPPIPP v razmerju do dolžnika v enakem položaju in jih mora insolventna družba tudi enako obravnavati. Tako je tudi stališče sodne prakse (I Cpg 175/2013, I Cpg 708/2012). S tem, ko je prvostopenjsko sodišče ugotovilo po toženi stranki neprerekano dejstvo, da tožnik ni plačeval davkov in prispevkov iz oz. na plače njegovih delavcev, vključno od marca 2008 dalje, je posledično logičen sklep, da je tožeča stranka s plačilom tožene stranke na podlagi izpodbijanih nakazil kršila prepoved neenakega obravnavanja upnikov, ki so v razmerju do insolventne družbe v enakem položaju. Pravilna je zato ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ima opisano izpodbijano dejanje vse znake objektivnega pogoja izpodbojnosti po 1. alineji 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP.

12. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je imela tožena stranka preko materinske družbe M., d. d., v okviru G. vzpostavljen sistem upravljanja s tveganji, tudi s kreditnimi tveganji, ki je zajemalo sprotno spremljanje odprtih terjatev, omejevanje izpostavljenosti posameznemu kupcu, ugodnosti pri preplačilu, zamudne obresti, zavarovanje terjatev in politike izterjave terjatev. V ta sistem so bili zajeti vsi kupci G. po principu obvladovanja terjatev in tveganj pa so enaki za celoten sistem G., torej za vse divizije in znotraj njih tudi za vsa hčerinska podjetja. Bonitetni sistem pa je zajemal tudi preverjanje bonitete novih in obstoječih kupcev. Na podlagi tako vzpostavljenega sistema obvladovanja kreditnih tveganj, ob presoji izpovedb zaslišanih prič S. M. in M. T., da je tožena stranka pogojevala nove dobave s plačilom že dobavljenega neplačanega blaga, je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka vedela za insolventnost tožeče stranke v času izvedbe izpodbijanih nakazil. 13. Pritožbenim trditvam, da tožena stranka ni mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke glede na okoliščine, da tožeča stranka ni imela blokiranih računov in da iz javno dostopnih podatkov insolventnosti tožene stranke ni bilo zaznati, povečanje osnovnega kapitala tožeče stranke z denarnimi vložki pa je izboljševalo situacijo, pritožbeno sodišče ni moglo slediti, kot tudi ne pritožbeni trditvi, da je bilo konsolidirano letno poročilo G. izdelano konec junija 2009 in torej že po začetku stečaja nad toženo stranko. Konsolidirano letno poročilo G. za leto 2008 je tožeča stranka predložila zaradi izkaza, kako izdelano je imela tožena stranka preko G. spremljanje vseh kupcev v okviru G. preko vzpostavljenega sistema obvladovanja kreditnih tveganj že v letu 2008. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenega stališča, da iz javno objavljenih podatkov tudi ni bilo mogoče zaznati insolventnosti tožeče stranke. Že iz letnega poročila tožeče stranke za leto 2007, ki je bilo objavljeno na spletnih straneh AJPES, so bili po navedbah tožeče stranke v tožbi razvidni podatki tožeče stranke, iz katerih je bilo razbrati insolventnost tožeče stranke, ker je osnovni kapital tedaj znašal 4.107.411,00 EUR, izguba tekočega leta skupaj s preneseno izgubo iz prejšnjih let pa 14.647.033,00 EUR. Navedeni podatki pa so tudi po presoji pritožbenega sodišča kazali na tožnikovo dolgoročno plačilno nesposobnost (2. točka 3. odstavka 14. člena ZFPPIPP) in s tem na njegovo insolventnost (2. točka 1. odstavka 14. člena ZFPPIPP). Da tudi dokapitalizacija tožeče stranke v letu 2008 v znesku 1.000.000,00 EUR glede na zgoraj navedeno stanje tožeče stranke ob koncu leta 2007 ni bila zadostna za odpravo insolventnosti, pa izkazujejo tudi podatki iz letnega poročila za leto 2008. Ob izkazani insolventnosti tožeče stranke že v letu 2007 ter dejstvu, da je tožeča stranka v letu 2008 in 2009 zamujala s plačilom svojih obveznosti od 43 do 99 dni ter glede na dobro organizacijo obvladovanja tveganj v sistemu G., tožena stranka z dejstvom neblokiranih računov tožeče stranke in dokapitalizacijo tožeče stranke v letu 2008 (glede slednje niti ne trdi, da je bila z njo seznanjena že v času oprave izpodbijanih nakazil), ne more omajati pravilnega zaključka prvostopenjskega sodišča, da je v času oprave izpodbijanih nakazil vedela za insolventnost tožnika. Temu pritožbeno sodišče še dodaja, da pa bi glede na zgoraj navedeno vsaj morala vedeti za insolventnost. 14. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo v delu, v katerem tožena stranka v prvostopenjskem postopku ni uspela, sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

15. Pritožba je delno utemeljena.

16. Tožeča stranka je izpodbijala odločitev prvostopenjskega sodišča v I/2. točki izreka, v kateri je sodišče zavrnilo njen tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 140.380,40 EUR za čas od 7. 11. 2009 do dejanskega plačila tega zneska. V obsegu uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe (2. odstavek 350. člena ZPP) pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je z izpodbijano I/2. točko izreka sodbe prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno postopkovno kršitev po 12. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V navedeni točki izreka je namreč prvostopenjsko sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno s sodbo istega sodišča I Pg 775/2009 z dne 29. 3. 2011 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 930/2011 z dne 20. 6. 2012. Utemeljeni pritožbi tožeče stranke je zato v tem delu pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu na podlagi 2. odstavka 354. člena ZPP razveljavilo, ne da bi se spuščalo v presojo ostalih pritožbenih navedb tožeče stranke v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka.

17. Glede izpodbijane odločitve o povračilu pravdnih stroškov pa po presoji pritožbenega sodišča pritožba ni utemeljena. Prvostopenjsko sodišče je tožeči stranki priznalo le stroške zastopanja tožeče stranke in sicer nagrado odvetniku za narok po ZOdvT, ker je odvetnik tožečo stranko zastopal le na naroku. S tem je dovolj obrazložilo svojo odločitev v tem delu, da jo je mogoče preizkusiti, zato izrecno uveljavljana bistvena postopkovna kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

18. Kot izhaja iz spisovnega gradiva, se je odvetnik B. kot pooblaščenec tožeče stranke v predmetni postopek vključil šele tik pred razpisom naroka za 18. 12. 2012 s prošnjo z dne 12. 12. 2012 za preložitev naroka in predložitvijo pooblastila za zastopanje tožeče stranke, ki ji je prvostopenjsko sodišče ugodilo in narok preložilo na dne 8. 1. 2013. Povsem jasno je, da zastopanje stranke na naroku terja seznanitev pooblaščenca stranke z zadevo, da bi bilo kvalitetno zastopanje stranke sploh izvedljivo. Vendar ne gre prezreti dejstva, da je v predmetnem postopku tožeča stranka sama vložila tožbo, številne pripravljalne vloge in tudi sodelovala na dotedanjih narokih s kvalificiranim pooblaščencem, ki ni odvetnik. Tako se pokaže, da je bilo delo, za katerega se odvetniku odmeri nagrada za postopek po tarifni št. 3100 ZOdvT že opravljeno brez sodelovanja odvetnika.

19. Iz opombe 3 k tretjemu delu tarife ZOdvT izhaja, da nagrada za postopek nastane za pregled, pripravo, izdelavo in pošiljanje pisnih gradiv, za posvete, nasvete, mnenja in druga ustrezna opravila, povezana z zadevo. Nagrada nastane že s prejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek (1). Nagrada za narok pa nastane za zastopanje stranke na naroku ali za sodelovanje pri pogovorih izven naroka, usmerjenih h končanju ali preprečitvi sodnega postopka. Nagrada ne nastane za odvetnikove razgovore s svojo stranko (2). Iz navedenih pojasnil in glede na zgoraj opisano dejansko stanje, ko se je odvetnik vključil v postopek šele v fazi zastopanja tožeče stranke na naroku, je materialnopravno torej pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da gredo tožeči stranki le stroški nagrade odvetniku za narok po tarifni št. 3102 ZOdvT in ne nagrada za postopek po tarifni št. 3100 ZOdvT. Upoštevaje zgoraj povzete opombe 3 (2), pa je neupoštevno tudi pritožbeno sklicevanje na delo odvetnika v zvezi s poskusom poravnave s toženo stranko, saj je tudi to delo vključeno v nagrado za zastopanje na naroku.

20. Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema pritožbenih razlogov, ki jih pritožnik navaja v prid prikazu potrebnosti priglašenih potnih stroškov odvetnika za kilometrino v višini 97,68 EUR. O potrebnosti stroškov postopka odloča sodišče na podlagi podatkov spisa, zato ni utemeljena pritožbena trditev, da tožena stranka ni podala trditvene podlage, da bi si tožeča stranka lahko izbrala odvetnika v Kranju, pač pa je podala le ugovor pravne narave, kot tudi ne očitana bistvena postopkovna kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče tožeče stranke ne pozvalo k obrazložitvi priglašenih potnih stroškov. Na smiselnost izbire odvetnika iz Nove Gorice ne kaže niti zatrjevana kompleksnost in obsežnost zadeve. Tako kot je pooblaščenec tožeče stranke zaradi poznega prejema pripravljalne vloge tožene stranke predlagal preložitev naroka (ki mu je prvostopenjsko sodišče tudi ugodilo), bi to lahko storil tudi odvetnik z območja delovanja sodišča, ki je vodilo prvostopenjski postopek in si vpogledal spis ter se tako seznanil z vsebino predmetnega spora. Stranka mora namreč spoštovati temeljno pravilo, da mora obseg stroškov, ki jih uveljavlja od nasprotne stranke, skrčiti na tisto najmanjšo mero, ko je še mogoče učinkovito varstvo njenih lastnih interesov (N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 36). Te pa bi lahko dosegel pritožnik tudi z angažiranjem odvetnika, ki ima svoj sedež na območju sodišča, pri katerem je tekel postopek. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo in potrdilo stroškovni del izreka sodbe (2. točka 365. člena ZPP).

21. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa je s pritožbo delno uspela le navidezno v delu, ki se je nanašal na zavrnilni del njenega tožbenega zahtevka, glede izpodbijanega stroškovnega izreka sodbe pa s pritožbo ni uspela, morata stranki sami nositi svoje stroške pritožbe. Ker pa tožeča stranka z odgovorom na pritožbo tožene stranke ni prispevala k rešitvi pritožbe, njenih stroškov odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče ni prepoznalo kot potrebne stroške, zato je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna kriti sama.