Jedro

Da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, mora biti podana tako znotraj subjektivnega kot tudi znotraj objektivnega roka. Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni ugotavljalo, ali je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tudi znotraj objektivnega roka, pač pa je njeno pravočasnost presojalo le z vidika subjektivnega roka. Nejasna in nepopolna je tudi obrazložitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna glede na 30-dnevni subjektivni rok. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, ker od 10. 9. 2012, ko je tožena stranka tožnici vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor, pa do izdaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 19. 9. 2012 ni minilo več kot 30 dni. 30-dnevni rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR namreč začne teči, ko pogodbena stranka (v konkretnem primeru tožena stranka) ugotovi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zadnji takšen trenutek je sicer res lahko delavčev zagovor, ni pa nujno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (II. in III. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. S sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici v roku osmih dni obračuna 309,92 nadur v znesku 5.098,18 EUR bruto, od tega zneska obračuna in plača pripadajoče prispevke in davke, ustrezen neto znesek pa plača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 9. 2012, ki jo je tožena stranka podala tožnici, ter z njim povezana reparacijski tožbeni zahtevek ter tožbeni zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in plačilo odškodnine (II/1-5. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za obračun in plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2012 v znesku 2.106,24 EUR bruto z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II/6. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici v roku osmih dni plača stroške postopka v višini 286,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožnica, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (po potrebi na podlagi pritožbene obravnave) spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo vse stroške postopka tožnice. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o pravočasnosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna tudi z vidika šestmesečnega objektivnega roka. Navaja, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi glede kršitev, navedenih v 3. in 4. točki 7. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, podana izven objektivnega roka. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo tudi, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi glede kršitev, navedenih v 1., 3., 4. in 5. točki 7. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, podana znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka. Obrazložitev, da je bila tožena stranka s kršitvama iz 4. in 5. točke seznanjena že v septembru 2012, ne vsebuje razlogov za odločitev (ni obrazložitve, na katera dejstva in dokaze je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev), je nerazumljiva in se je ne da preizkusiti. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da se naj bi tožena stranka z navedenima kršitvama seznanila šele po tem, ko tožnica ni več vodila dokumentacije v zvezi z invalidskimi kvotami. Pri tem pa ni upoštevalo, da dokumentacije ni več vodila že od 10. 9. 2012, ko ji je tožena stranka podala prepoved opravljanja dela ter ji vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor. Glede na to, da iz pisne obdolžitve izhajata očitani kršitvi, je jasno, da je tožena stranka za kršitve vedela že prej, torej še v času, ko se je dokumentacija nahajala še pri tožnici. Poleg tega je tožena stranka navajala, da je morala že za mesece januar, februar, marec, april in maj 2012 plačati Skladu nadomestila za neizkoriščene invalidske kvote, kar pomeni, da ni mogla biti seznanjena z navedenima kršitvama šele v septembru 2012. Dokazil o plačilih pa tožena stranka ni predložila. V zvezi z ugotovitvijo kršitve iz 1. točke je nerazumljiva obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka s kršitvijo ni bila v celoti seznanjena niti ob delnem plačilu računa 12. 6. 2012, glede na to, da je naprej ugotovilo, da iz obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da se je tožena stranka s kršitvijo seznanila ob predložitvi računa s strani A., d. o. o., 13. 4. 2012. Sicer pa sodišče prve stopnje nikjer ne ugotovi, kdaj naj bi bila tožena stranka s kršitvijo iz 1. točke seznanjena. Materialnopravno nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bil zadnji možni čas, ko se je tožena stranka seznanila z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, dan podaje pisnega zagovora tožnice z dne 14. 9. 2012. Subjektivni rok prične teči od trenutka ugotovitve razloga za izredno odpoved (ko se seznani z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo kršitve), ne pa od trenutka, ko lahko delodajalec dokončno oceni, ali je ugotovljeni razlog za odpoved tudi utemeljen. Poleg navedenega sodišče prve stopnje prihaja samo s seboj v nasprotje, saj po eni strani trdi, da se je z razlogi za odpoved tožena stranka seznanila šele po pisnem zagovoru tožnice, po drugi strani pa navaja, da je bila seznanjena že 10. 9. 2012. V nadaljevanju pritožbe tožnica navaja razloge, zaradi katerih je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz utemeljenih razlogov. Ne strinja pa se tudi z odločitvijo, da sodišče prve stopnje zavrne njen tožbeni zahtevek za obračun in plačilo odškodnine (pravilno: nadomestila) za neizrabljen letni dopust. 3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice. Prerekala je njene pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Tožnica je po poteku 15-dnevnega roka za pritožbo (ki se je iztekel 4. 9. 2015) vložila dve vlogi, in sicer je 30. 10. 2015 priglasila pritožbene stroške, 1. 3. 2016 pa pritožbo še dopolnila. Navedenih vlog pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj nista bili vloženi pravočasno (prvi odstavek 333. člena ZPP).

5. Pritožba je utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja utemeljenosti zahtevka za obračun in plačilo nadurnega dela, zahtevka za obračun in plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2012 in presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane tožnici s strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zahtevku za obračun in plačilo nadurnega dela ugodilo (ta odločitev ni pod pritožbo), zavrnilo pa je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ter z njim povezane zahtevke) in zahtevek za obračun in plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust. Zoper ti dve odločitvi se pritožuje tožnica. V pritožbi vztraja, da ji je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno in iz neutemeljenih razlogov ter da ji zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi pripada nadomestilo za neizrabljen letni dopust. 8. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje je bila izdana v novem sojenju na podlagi razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 759/2014 z dne 6. 11. 2014. V prvotnem postopku je sodišče prve stopnje tožbenim zahtevkom v pretežni meri ugodilo, pritožbeno sodišče pa je izpodbijano sodbo razveljavilo, ker sodišče prve stopnje za odločitev o zahtevku za obračun in plačilo nadur ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, pri presoji izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je kot razlog upoštevalo le 1. alinejo prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), čeprav je bila ta podana tudi iz razloga po 2. alineji iste določbe.

9. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu kadrovik od 1. 7. 2012 dalje, pred tem pa od 1. 2. 2009 na delovnem mestu svetovalec za kadre. Tožena stranka ji je zaradi kršitev iz delovnega razmerja 14. 8. 2012 in 10. 9. 2012 podala dve pisni obdolžitvi. Z obema obdolžitvama ji je vročila tudi vabilo na zagovora, pri čemer se tožnica prvega (predvidenega za 27. 8. 2012) ni udeležila, saj ji je bilo vabilo vročeno šele 31. 8. 2012, drugi zagovor (predviden za 17. 9. 2012) pa je podala v pisni obliki. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožnici podala 19. 9. 2012. 10. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožnici očitala kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin iz 235. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.) in zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 240. člena KZ-1, kar predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ter zaradi naklepnih hudih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kar predstavlja razlog za izredno odpoved iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR.

11. Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala:

1. da je huje kršila pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja (Navodila za delo – sodelovanje s pogodbenimi delavci z dne 3. 3. 2010) s tem, ko je v mesecih januar, februar in marec 2012 delavce B.B., C.C. in D.D. vodila kot pogodbene delavce, zaposlene pri delodajalcu E. d. o. o., čeprav niso bili zaposleni pri tem delodajalcu, temveč pri družbi A. d. o. o., s katero tožena stranka v letu 2012 ni imela sklenjene pogodbe o zagotavljanju delavcev. Pri toženi stranki so torej delali trije delavci, ki za to niso imeli pravne podlage. Izdelala je obračun ur, ki so jih ti trije delavci opravili januarja, februarja in marca 2012 pri toženi stranki. Družba A., d. o. o. je račun toženi stranki izstavila, tožena stranka pa ga je plačala v višini 5.000,00 EUR. Ta kršitev naj bi po mnenju tožene stranke imela tudi vse znake kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin iz 235. člena KZ-1 in zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 240. člena KZ-1;

2. da je delavca F.F. in G.G., ki sta pri toženi stranki delala do vključno julija 2012, vodila v evidenci kot pogodbena delavca, ki sta bila zaposlena pri delodajalcu H.H., d. o. o., čeprav tam nista bila zaposlena, kar prav tako pomeni kršitev Navodil za delo – sodelovanje s pogodbenimi delavci;

3. da je kot kadrovik in s tem zadolžena za delavce, zaposlene pri toženi stranki in pri hčerinski družbi I., d. o. o., bila dolžna urejati dokumentacijo v zvezi s pravicami iz naslova invalidnosti. Delavcu J.J., ki je bil zaposlen pri I. d. o. o., je bila priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom. Tožena stranka je bila z dopisom ZPIZ z dne 3. 1. 2012 ponovno obveščena, da ZPIZ potrebuje pogodbo o zaposlitvi z navedenim delavcem za krajši delovni čas, ki jo je bila tožnica dolžna urediti, pa tega ni storila. 1. 3. 2012 je ZPIZ izdal odločbo, s katero delavcu ni priznal pravice do delne invalidske pokojnine, ker delavec ni pričel delati s skrajšanim delovnim časom. Ker tožnica delavcu ni uredila pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas, je bila tožena stranka dolžna delavcu izplačati razliko v plači za čas od 22. 9. 2011 do 31. 8. 2012 v višini 2.598,71 EUR in je za ta znesek oškodovana. Tožena stranka je štela, da navedeno predstavlja ravnanje, ki ima znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 240. člena KZ-1;

4. da je bila zadolžena za urejanje dokumentacije v zvezi z invalidskimi kvotami tožene stranke in hčerinske družbe I., d. o. o. Tožena stranka je imela sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju za nadomestno izpolnitev kvote z invalidskim podjetjem K.K., tožnica pa je navedeno pogodbo prepozno posredovala na Sklad ... (v nadaljevanju: Sklad), zaradi česar je družbi I.I., d. o. o., nastala škoda v višini 1.068,28 EUR, ki jih mora družba plačati Skladu za meseca januar in februar 2012. Toženi stranki pa je zaradi tega nastala škoda v višini 2.670,70 EUR, ki jo mora plačati za januar 2012;

5. da je Skladu sporočala napačne podatke o upravljanju in delu podjetja K.K., kar predstavlja dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1;

6. da ni pravilno sestavila dodatka k pogodbi o zaposlitvi, ki velja od 18. 7. 2011, med delavcem L.L. in toženo stranko, ki ni njegov delodajalec, saj bi moral biti dodatek sklenjen med delavcem in I., d. o. o., v dodatku k pogodbi o zaposlitvi pa manjka tudi datum podpisa;

7. da je kršila navodila nadrejene osebe v zvezi z aneksom k pogodbi o namenskem posojilu delavcu M.M., ki bi moral biti po navodilu nadrejene delavke sklenjen do 1. 7. 2012; in

8. da ni upoštevala dogovora na sestanku 25. 7. 2012, da lahko nastopi letni dopust 26. 7. 2012, vendar mora pred tem podati pisno poročilo o nedokončanem delu v kadrovski službi in N.N. predati odprte in tekoče zadeve. Tožnica je bila 26. 7. 2012, ko je izrabljala prvi dan letnega dopusta, na delovnem mestu med 8. in 11. uro brez vednosti nadrejenih, pri čemer ni jasno, kaj je v tem času delala, bila pa je prijavljena v računalniškem programu ....

12. Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi glede kršitev iz 2., 6., 7. in 8. točke 11. točke obrazložitve tega sklepa (v nadaljevanju bo pritožbeno sodišče zaradi preglednosti obrazložitve tega sklepa navajalo zgolj točke kršitev) podana prepozno, saj je tožena stranka zamudila 30-dnevni subjektivni rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Glede kršitev iz 1., 3., 4. in 5. točke pa je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po stališču sodišča prve stopnje podana pravočasno, saj je bila podana znotraj navedenega 30-dnevnega subjektivnega roka.

13. Iz drugega odstavka 110. člena ZDR izhaja, da mora pogodbena stranka (v konkretnem primeru tožena stranka) izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved (subjektivni rok), in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (objektivni rok). V primeru krivdnega razloga na strani delavca (ali delodajalca), ki ima vse znake kaznivega dejanja (razlog iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR), pa lahko pogodbena stranka (v konkretnem primeru tožena stranka) odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca (subjektivni rok) ves čas, ko je možen kazenski pregon (objektivni rok).

14. Da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, mora biti torej podana tako znotraj subjektivnega kot tudi znotraj objektivnega roka. Glede na navedeno je utemeljena pritožbena navedba tožnice, da sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni ugotavljalo, ali je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tudi znotraj objektivnega roka, pač pa je njeno pravočasnost presojalo le z vidika subjektivnega roka. Že iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, v katerem je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter z njim povezane zahtevke (II/1.-5.), ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je nejasna in nepopolna tudi obrazložitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna glede na 30-dnevni subjektivni rok. Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, ker od 10. 9. 2012, ko je tožena stranka tožnici vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor, pa do izdaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 19. 9. 2012 ni minilo več kot 30 dni. 30-dnevni rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR namreč začne teči, ko pogodbena stranka (v konkretnem primeru tožena stranka) ugotovi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zadnji takšen trenutek je sicer res lahko delavčev zagovor, ne pa nujno. Če se namreč delodajalec z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki vplivajo na presojo kršitve(1) , seznani že prej, že takrat prične teči navedeni subjektivni rok. Glede na obrazložitev izpodbijane sodbe (10. do 12. točka) se sicer zdi, da je sodišče prve stopnje navedeno pravilno stališče upoštevalo, zaradi česar je obrazložitev sodbe v določeni meri nejasna in nasprotujoča, in sicer predvsem v zvezi s tem, kdaj se je tožena stranka seznanila s kršitvijo iz 3. točke (11. točka obrazložitve sodbe). Sodišče prve stopnje namreč navaja, da je bila tožena stranka seznanjena (že) 30. 8. 2012, ko je (oziroma zanjo družba I., d. o. o.) znesek 2.598,71 EUR plačala delavcu J.J..

16. Pritožba utemeljeno opozarja, da je nejasna obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi s pravočasnostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve iz 1. točke. V 10. točki obrazložitve sodbe namreč sodišče prve stopnje najprej navaja, da iz obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da se je tožena stranka s kršitvijo iz 1. točke seznanila ob predložitvi računa s strani A., d. o. o., 13. 4. 2012, nato pa, da se s kršitvijo ni seznanila niti še v času delnega plačila računa 12. 6. 2012, pri čemer ne navede, kdaj naj bi se dejansko seznanila s kršitvijo. Glede na to, da naj bi iz same odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhajalo, da se je tožena stranka s kršitvijo iz 1. točke seznanila ob predložitvi računa s strani A., d. o. o., 13. 4. 2012, bi bila lahko zmotna presoja sodišča prve stopnje, da subjektivni rok ni pričel teči že takrat. Zmotna in nepopolna je tudi obrazložitev v zvezi s pravočasnostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve iz 4. in 5. točke. Sodišče prve stopnje kot relevanten trenutek za seznanitev tožene stranke s kršitvama šteje prehod pooblastila za posredovanje podatkov na Sklad, kar pa je zmotno. Čeprav je bila namreč zgolj tožnica zadolžena za urejanje vse dokumentacije v zvezi z invalidskimi kvotami tožene stranke in družbe I., d. o. o., in je bila pri njej tudi vsa dokumentacija, še ne pomeni, da tožnica kršitev ni ugotovila že prej. Da prehod pooblastila (s prenehanjem delovnega razmerja tožnice 19. 9. 2012), ni odločilen trenutek za ugotovitev kršitev, potrjuje tudi dejstvo, da je tožena stranka za kršitve vedela vsaj že ob podaji pisne obdolžitve 10. 9. 2012 (kar nenazadnje navaja tudi sodišče prve stopnje samo v 13. točki obrazložitve sodbe), ko je tožnica še imela pooblastilo za posredovanje podatkov na Sklad. Tožena stranka v pritožbi tudi utemeljeno opozarja, da bi bila tožena stranka lahko s kršitvami seznanjena že ob plačilu Skladu za mesece od januarja do vključno maja 2012. Sodišče prve stopnje navedenega dejstva ni ugotavljalo, čeprav ga je tožnica zatrjevala in čeprav je toženo stranko pozvala na predložitev listin o navedenih plačilih (ki jih tožena stranka ni predložila).

17. V novem postopku bo moralo tako sodišče prve stopnje presoditi pravočasnost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tako z vidika objektivnega kot tudi z vidika subjektivnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Pri presoji teka objektivnega roka bo moralo upoštevati, iz katerega razloga je bila tožnici podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kadar je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, je namreč možna ves čas, ko je možen kazenski pregon, iz vseh ostalih razlogov pa je možna v šestih mesecih od nastanka razloga, torej od storjene kršitve (kadar je delavcu očitana opustitev, je to zadnji čas, ko bi delavec še lahko izpolnil svojo obveznost). Kadar očitana kršitev predstavlja razlog za izredno odpoved tako po 1. kot po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR (v konkretnem primeru kršitve iz 1., 3. in 5. točke) in sodišče ugotovi, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zunaj šestmesečnega roka, vendar znotraj roka, ko je še možen kazenski pregon, bo lahko v nadaljevanju ugotovilo utemeljenost odpovednega razloga le po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Sodišče prve stopnje bo moralo ob upoštevanju materialnopravnih izhodišč, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče, dopolniti tudi svoje ugotovitve glede presoje pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z vidika subjektivnega roka. Odpraviti bo moralo tudi nasprotja v obrazložitvi, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v tem sklepu. V primeru, da bo presodilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, bo moralo presoditi tudi utemeljenost odpovednih razlogov in nato ponovno odločiti o tožbenih zahtevkih v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

18. V posledici razveljavljene odločitve o tožbenih zahtevkih, ki se nanašajo na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o zahtevku za obračun in plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2012 (II/6. točka izreka sodbe). Od odločitve o obstoju delovnega razmerja tožnice v letu 2012 je namreč odvisno upravičenje delavca do nadomestila za neizrabljen letni dopust (glej sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1075/2013). V zvezi s pritožbenimi navedbami v tem delu pa pritožbeno sodišče dodaja, da je sicer pravilno stališče sodišča prve stopnje, da izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca (iz krivdnih razlogov – kršitve delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih zagreši delavec) ni mogoče šteti niti za nepredvidljiv dogodek niti za objektivni razlog, ki je delavcu onemogočal izrabo letnega dopusta(2).

19. V posledici razveljavljene odločitve iz II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (III. točka izreka sodbe), o katerih bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti na podlagi uspeha strank v novem postopku.

20. Do pritožbenih navedb, ki za v obravnavani zadevi glede na sprejeto odločitev niso odločilnega pomena, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu tožnice, da naj v primeru razveljavitve izpodbijanega dela sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, zadevo dodeli v odločanje drugemu senatu. Tožnica namreč v pritožbi ne navede razlogov, zaradi katerih bi bilo mogoče sprejeti takšno odločitev, zgolj navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo več absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je odločilo popolnoma nestrokovno, neutemeljeno in neobrazloženo ter da je izgubila zaupanje v sodišče prve stopnje, pa ne morejo biti upoštevne.

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bo o pritožbenih stroških tožene stranke odločilo s končno odločbo.

(1) Sodba in sklep VSRS, opr. št. VIII Ips 153/2012 z dne 17. 9. 2012. (2) Tako tudi sodba pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 884/2013 z dne 17. 2. 2014.