Jedro

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-85/14-13, odločilo, da je prvi odstavek v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST v neskladju z Ustavo v delu, ki ne omogoča, da sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, čeprav bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. Do odprave ugotovljenega neskladja se 1. odstavek v zvezi z 2. in 3. odstavkom 11. člena ZST-1 uporablja tako, da sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks v celoti, čeprav stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, če bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o le delni oprostitvi plačila sodnih taks za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari nad zneskom 100,00 EUR napačna, saj toženec izpolnjuje vse pogoje za taksno oprostitev v celoti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožnika oprosti plačila sodne takse za tožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožnika delno oprostilo plačila sodne takse za tožbo tako, da je iz naslova plačila sodne takse dolžan poravnati 21,00 EUR v roku 15 dni od prejema sklepa, v preostalem pa predlog zavrnilo.

Zoper naveden sklep se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožnika v celoti oprosti plačila sodne takse. Navaja, da je v predlogu za oprostitev plačila sodne takse oz. podredno za odlok oz. obročno plačilo sodne takse navedel, da nima sredstev za preživljanje, saj je brez zaposlitve in prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje in da prejema denarno nadomestilo za brezposelnost v višini 361,46 EUR neto, s katerim preživlja svojo družino v Bosni in Hercegovini (gre za ženo in dva mladoletna otroka, ki se šolata). Kljub izredno nizkim prihodkom tožnik ne prejema denarne socialne pomoči, čeprav bi do nje bil upravičen, če bi vlogo podal, saj ne dosega dohodkov v višini minimalnega dohodka po Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre; Ur. l. RS, št. 61/2010 in nadalj.). Glede na premoženjsko stanje tako ne more plačati sodne takse za predmetni spor, saj bi bila s tem občutno zmanjšana njegova denarna sredstva, s katerimi se preživlja sam ali se z njimi preživljajo njegovi družinski člani. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog tožnika v delu, ki se nanaša na plačilo 21,00 EUR zavrnilo in sicer iz razloga, da tožnik ni prejemnik denarne socialne pomoči. Z navedeno odločitvijo je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in naslednji), ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-85/14, v kateri je odločilo, da sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks v celoti, čeprav stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, če bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo citirane ustavne odločbe, je materialnopravno določbo 11. člena ZST-1 napačno uporabilo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Izpodbijani sklep je materialnopravno nepravilen, ker je v času po njegovi izdaji Ustavno sodišče RS ugotovilo, da zakonske določbe Zakona o sodnih taksah, na podlagi katerih je bil izdan, niso v skladu z Ustavo RS.

ZST-1 v 11. členu določa, da sodišče oprosti stranko sodne takse v celoti, če stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Drugi odstavek 11. člena ZST-1 določa, da stranko, ki ni prejemnik denarne socialne pomoči po prejšnjem odstavku, sodišče delno oprosti plačila taks, če bi bila s plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. V skladu s tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 sodišče stranki, ki ni prejemnik denarne pomoči po prvem odstavku tega člena, odloži plačilo taks ali mu dovoli obročno plačilo, če bi bila s takojšnjim plačilom ali takojšnjim plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Sodišče lahko stranki odloži plačilo taks najdlje do izdaje odločbe. Pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks, mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke.

Ustavno sodišče RS je v postopku presoje ustavnosti navedenega člena ZST-1 z odločbo opr. št. U-I-85/2014-13, ki je bila objavljena v Ur. l. RS, št. 58/2014 z dne 28. 7. 2014 odločilo, da je prvi odstavek v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 v neskladju z Ustavo RS v delu, ki ne omogoča, da sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, čeprav bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. Državnemu zboru je naložilo, da mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe, do odprave ugotovljenega neskladja pa se prvi odstavek v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 uporablja tako, da sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks v celoti, čeprav stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, če bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala.

Ob upoštevanju navedene odločbe Ustavnega sodišča RS, zlasti odločitve o načinu uporabe prvega odstavka v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 do odprave ugotovljenega neskladja teh določb z Ustavo RS, je odločitev sodišča prve stopnje o le delni oprostitvi plačila sodnih taks za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari nad zneskom 21,00 EUR napačna. Tožnik izpolnjuje vse pogoje za taksno oprostitev v celoti. Navedeno je ugotovilo že sodišče prve stopnje, vendar ker tožnik ni bil prejemnik denarne socialne pomoči, je upoštevajoč določbo 11. člena ZST-1, lahko tožnika na dan odločitve (14. 7. 2014) oprostilo le delno (da je dolžan plačati le 10 % celotne takse), saj tedaj še ni bila znana odločba Ustavnega sodišča RS.

Upoštevajoč, da je tožnik tuji državljan, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe prvega odstavka 10. člena ZST-1, ki določa, da se tuje državljane lahko oprosti plačila sodne takse le, če tako določa mednarodna pogodba ali pa če velja vzajemnost. Ker vzajemnost v konkretnem primeru velja (poizvedbo pri Ministrstvu za pravosodje), je sodišče prve stopnje pravilno odločalo o podanem predlogu.

Iz izjave o premoženjskem stanju z dne 10. 6. 2014 in njene dopolnitve ter odločbe Zavoda RS za zaposlovanje z dne 21. 2. 2014 izhaja, da tožnik prejema nadomestilo med brezposelnostjo v višini 361,46 EUR neto in da drugih rednih mesečnih prihodkov nima, ter da nima premoženja ali prihrankov. Tožnik ima ženo in dva mladoletna otroka, ki jih je pri ugotavljanju premoženjskega stanja tožnika sodišče prve stopnje tudi upoštevalo. Pri tem je ugotovilo, da njegovi družinski člani ne prejemajo rednih mesečnih dohodkov, nimajo upoštevanega premoženja.

Denarno socialno pomoč po 3. členu ZSVarPre lahko pridobi državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji in stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji in oseba, ki lahko uveljavlja denarno socialno pomoč in varstveni dodatek na podlagi mednarodnih aktov, ki obvezujejo Republiko Slovenijo, hkrati pa nima dovolj sredstev za preživljanje, nima premoženja in prihrankov, ki bi mu omogočili preživetje in aktivno rešitev svoje socialne problematike.

ZSVarPre v drugem in tretjem odstavku 6. člena določa, da je do denarne socialne pomoči upravičen kdor si ne more preživljanja zagotoviti sam z delom, s pravicami iz dela ali zavarovanjem, z dohodki s premoženja in z drugih virov oz. nadomestili ali prejemkih po drugih predpisih ali s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati ali na drug način, ki ga določa zakon in kdor si zase in za svoje družinske člane ne more zagotoviti sredstev v višini minimalnega dohodka iz razlogov, na katere ni mogel vplivati, in je uveljavil pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitev in olajšav po tem zakonu ter izpolnjuje druge pogoje po tem zakonu.

Denarna socialna pomoč je namenjena zagotavljanju minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. Uveljavijo jo lahko upravičenci, če dohodek na osebo ne dosega meje dohodkov, ki je zakonsko predpisana. Osnovni znesek minimalnega dohodka na osebo znaša v višini 269,20 EUR (8. člen ZSVarPre).

Pritožba se utemeljeno zavzema za oprostitev plačila sodne takse v celoti, upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča RS. Tožnik ni prejemnik denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, vendar izpolnjuje pogoje in bi bil do denarne pomoči upravičen, če bi vlogo podal, saj celotni prihodek družine tožnika (žena in dva mladoletna otroka) znaša v neto znesku 361,46 EUR, zato so v njegovem primeru izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodnih taks v celoti (glede na citirano sodbo Ustavnega sodišča RS, s katero je določen tudi način izvršitve odločbe v času do odprave ugotovljenega neskladja z Ustavo RS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 353. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.