29. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Kmetijsko gozdarske zadruge A., z. o. o., Ž., na seji senata 20. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 64/2004 z dne 13. 4. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval, naj pritožnica (tedaj tožena stranka) sanira brežino na svoji parceli, bodisi s strokovno postavitvijo novega opornega zidu ob severni strani njegove parcele v dolžini 15 metrov bodisi na drug strokovno ustrezen način, pri čemer se pritožnica razbremeni te obveznosti, če plača tožniku 1.050.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 1997 do plačila. Višje sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo. Odločitvi sodišč sta temeljili na stališču, da tožena stranka ni pasivno legitimirana za zahtevek za odstranitev škodne nevarnosti po 156. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR), ker v času vložitve tožbe ni bila posestnik vira nevarnosti. Vrhovno sodišče pa je tožnikovi reviziji ugodilo in sodbi sodišča prve in druge stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Zavzelo je stališče, da je pasivna legitimacija pritožnice, ki je bila v času vložitve tožbe lastnica stvari, iz katere grozi nevarnost, podana tako na podlagi 156. člena ZOR kot tudi na podlagi 5. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in nasl. – ZTLR). Presodilo je, da mora pritožnica, glede na to, da iz ugotovljenih dejstev sledi, da zemljišču tožnika zaradi neurejene brežine nastaja škoda, storiti vse, da posipanje na tožnikovo zemljišče prepreči.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi podrobno opisuje vsebino spora in potek pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču očita, da ni upoštevalo dejstva, da postavitev opornega zidu ni nujno potrebna, saj tožniku po odpravi posledic zrušitve prejšnjega opornega zidu ni nastala nikakršna škoda. Trdi namreč, da tožnik škode ni dokazal, kot tudi ni dokazal, da bi mu ta grozila. Poudarja tudi, da je med pravdo poskušala dokazati, da obstajajo razen vzpostavitve zidu v prejšnje stanje tudi druge možnost za sanacijo, kar pa je vsekakor stvar lastnikove odločitve. Vrhovnemu sodišču še očita, da se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali bi bilo dolžnost postavitve zidu primerneje naložiti lastniku ali posestniku stvari. Izpodbijani odločitvi očita tudi kršitev procesnih pravil pravdnega postopka. Zaradi vsega navedenega uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic (iz 22. člena Ustave) in pravice do sodnega varstva (iz 23. člena Ustave). Navaja še, da je prvostopenjsko sodišče trikrat razsodilo v njeno škodo in je šele ob četrtem sojenju odločilo drugače. Očita mu naklonjenost nasprotni stranki, saj naj bi v vseh primerih razsojalo arbitrarno, brez izvedbe predlaganih dokazov.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava, ki na raven človekovih pravic ne segajo. Mednje sodijo pritožničini očitki o tem, da tožnik ni dokazal, da mu je škoda nastala oziroma da mu ta neposredno grozi, očitki, da se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali bi bilo pravilneje, da škodno nevarnost odpravi lastnik ali posestnik stvari, kot tudi (sicer povsem pavšalno uveljavljani) očitki o kršitvi procesnih pravil.

4.Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi bil lahko pomemben pritožničin očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Vendar pritožnica tega očitka ne izkaže. Ne pojasni namreč, katere dokaze je predlagala, pa jih sodišče ni izvedlo.

5.Pritožnica zatrjuje tudi kršitev 23. člena Ustave, vendar je tudi ta očitek presplošen, zato se Ustavno sodišče do njega ni moglo opredeliti. Zgolj nezadovoljstvo z izpodbijano odločitvijo pa ne zadošča za ugotovitev, da je bila kršena katera od človekovih pravic. Prav tako navedba o naklonjenosti sodišča prve stopnje nasprotni stranki, še posebej ker je pritožnica pred sodiščem prve stopnje uspela, ne zadostuje za sklep o kršitvi pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

6.Z vidika pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave (ki je pritožnica izrecno sicer ne uveljavlja, vendar Ustavno sodišče na pravno kvalifikacijo ni vezano) bi lahko bilo pomembno pritožničino grajanje naložene ji dolžnosti postavitve opornega zidu. Varovalni učinek 33. člena Ustave zajema namreč vse tiste pravne položaje, s katerim se uresničuje varovanje svobode na premoženjskem področju. Vendar tudi ta očitek ni utemeljen. Iz izreka izpodbijane sodbe namreč izhaja, da sodišče pritožnici ni narekovalo (vsaj ne kot izključnega) načina, kako naj sanira brežino, iz katere izvira škodna nevarnost. Odločilo je namreč, da lahko brežino sanira bodisi s postavitvijo opornega zidu bodisi na drug strokovno ustrezen način tako, da tožniku ne bo nastajala škoda. Poleg tega je pritožnici dana tudi možnost, da se lahko razbremeni obveznosti izvedbe sanacije, če izpolni obveznost plačila 1.050.000 SIT. Ker torej pritožnici ni bilo naloženo, na kakšen način naj spreminja stanje na (svoji) nepremičnini, ampak ji je bila dana možnost izbire, v njeno lastninsko pravico z izpodbijano odločitvijo ni bilo poseženo. Stališče, da mora lastnik zemljišča, ki se posipa na sosednje zemljišče, posipanje preprečiti, pa z vidika 33. člena Ustave ne more biti sporno.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić