Jedro

Tožnica je v večernem času v podjetju vzela dve kokoši in si ju na škodo delodajalca protipravno prilastila. S takšnim svojim ravnanjem je izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja tatvine, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 11. 2012 in na ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 16. 11. 2012, temveč še vedno traja in jo je tožena stranka dolžna pozvati na delo ter ji za ves čas, ko ni delala, priznati pravice iz dela, in sicer izpad dohodka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila in jo prijaviti v obvezno pokojninsko, invalidsko, zdravstveno in zavarovanje za primer brezposelnosti, v skladu s posebnimi predpis od 16. 11. 2012 dalje, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Četudi je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, tožnica še enkrat poudarja, da očitanega dejanja ni storila. Ni si nezakonito prilastila dveh piščancev, za kar je tudi predlagala priče, ki pa iz neznanih razlogov in na veliko presenečenje tožnice niso potrdile njenega zagovora. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da vrednost odtujenih stvari ni bistvena. Tožnica se s tem ne strinja, saj je vrednost ukradenega blaga pomembna, ker če je ta zelo nizka, kaznivega dejanja sploh ni. Verjetno nihče nikoli ne bi bil obsojen zaradi tatvine škatlic vžigalic. Vrednost torej vpliva na sam obstoj kaznivega dejanja. Odločujočo vlogo pa ima glede sankcije. Kazen mora biti primerna teži dejanja, pri tatvini pa je ravno vrednost ukradenega običajno najpomembnejši dejavnik. V konkretnem primeru, ko naj bi bila vrednost piščanca 8,00 EUR, je sankcija za to dejanje (odpoved pogodbe o zaposlitvi) po prepričanju tožnice prestroga, nesorazmerna teži samega dejanja in nepravična, zato tudi nezakonita. Tožnica v pritožbi navaja, da je sodišče sicer upoštevalo generalno preventivni namen kaznovanja, vendar pa je spregledalo, da bi isti ali pa še boljši generalno produktivni učinek sankcije tožene stranke lahko dosegla z manj bolečim ukrepom, npr. z denarno kaznijo. Tožnica bi bila kaznovana, sporočilo delavcem bi bilo nedvomno, ne pa da je sedaj mati dveh otrok, ki še vedno hodijo v šolo, ostala brez službe in dohodkov. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi zato sodišče moralo izpodbijano odpoved razveljaviti oziroma odpraviti ter tožbenemu zahtevku ugoditi in eventualno, če je to procesno možno, tožnici izreči drugačno sankcijo. Tožnica priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navedla, da je sodišče pri svoji odločitvi pravilno upoštevalo, da vrednost blaga ni bistvena, temveč je odločilno predvsem, da je do nezakonite prilastitve prišlo. Glede vrednosti je priča A.A. prepričljivo izpovedala, kakšne neugodne posledice imajo lahko tudi manjše prilastitve za toženo stranko. V materialnem smislu lahko tudi seštevek več manjših prilastitev prinese večje oškodovanje tožene stranke. Tožnica ima verjetno v mislih kazensko pravno pravilo o dejanju neznatnega pomena, ki pa v delovnem sporu ne pride v poštev. Tožnica ves čas omenja samo nizko vrednost blaga, kar kaže, da svojega dejanja dejansko ne vidi kot zelo spornega in da posledično niso potrebne hujše sankcije.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Odpoved je bila podana na podlagi 1. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki določa, da delodajalec delavcu lahko poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožničino ravnanje, kakršno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, pomeni naklepno storjeno hujšo kršitev pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima tudi vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Tožnica je bila s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Postojni, opr. št. IK 58983/2012 z dne 22. 11. 2012, spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ, ki ga je izvršila s tem, da je dne 26. 10. 2012, v večernem času, v podjetju B. d.d., naslov C., vzela dve sveži 1,5 kg težki kokoši v vrednosti 7 EUR in si ju na škodo delodajalca protipravno prilastila.

Tožničino ravnanje, ko je dne 26. 10. 2012 pri toženi stranki vzela dve 1,5 kg težki kokoši, vsekakor pomeni naklepno storjeno hujšo kršitev pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj delodajalec utemeljeno pričakuje, da si delavec ne bo prilaščal delodajalčevih stvari, s katerimi pride v stik v okviru delovnega procesa. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča takšnega ravnanja ni mogoče opredeliti kot "bagatelno" kršitev, predvsem glede na izpoved priče A.A., da bi, v kolikor bi si tudi ostali zaposleni pri toženi stranki občasno prisvajali blago tožene stranke, tožena stranka lahko utrpela veliko škodo.

Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Prav tako je sodišče prve stopnje, na podlagi sklepa o disciplinski odgovornosti z dne 10. 1. 2012 (priloga B3), ugotovilo, da je tožena stranka tožnico že disciplinsko obravnavala zaradi kršitve delovnih obveznosti in sicer prilastitve blaga tožene stranke. V mesecu decembru 2012 je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep, ker si je prilastila piščančja krila. Tožnica je dejanje priznala in obljubila, da ga ne bo ponovila in ker je ponovno storila enako kršitev ji je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je navedla, da v primeru, ko delavec prvič stori kršitev delovnih obveznosti, delavcu izreče disciplinsko sankcijo, po opravljeni disciplinski obravnavi, šele če disciplinska sankcija ne zaleže in delavci ponovijo kršitve, se odloči za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev, da bi tožena stranka z izrekom disciplinskega ukrepa, npr. denarno kaznijo, dosegla boljši generalno preventivni učinek, saj ravno ravnanje tožnice dokazuje obratno. Tožnica je bila že disciplinsko obravnavana, pa izrečen ukrep dejansko ni preprečil, da tožnica kršitve ne bi ponovila.

V zvezi s pritožbeno trditvijo tožnice, da je vrednost ukradenega predmeta pomembna za izrek sankcije in da bi morala biti kazen primerna teži dejanja, pa je že sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da za presojo sorazmernosti ukrepa ni bistveno, koliko je znašala vrednost blaga, ki si ga delavec namerava prilastiti oziroma si ga prilasti. Majhna vrednost blaga na odločitev o izredni odpovedi ne more vplivati, saj je bistveno le, da si je tožnica skušala prilastiti stvari, ki so last tožene stranke. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nesorazmerna sankcija za storjeno dejanje, ker je vrednost blaga majhna in ker toženi stranki ni nastala nobena škoda. Po 1. odstavku 110. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni v ZDR, ter če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, oziroma do poteka časa, do katerega je bila pogodba sklenjena, ni mogoče nadaljevati. Da je bilo zaupanje tožene stranke porušeno, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Toženi stranki škoda ni nastala, ker je bila tožnica pri dejanju zalotena. Tožena stranka je že v svoji odpovedi, kakor tudi v postopku pred sodiščem zatrjevala in tudi dokazala, da glede na vse okoliščine tožničine kršitve delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je utemeljeno izgubila zaupanje v tožnico, še zlasti ker je tožnica ponovila storjeno kršitev. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja s tožnico niti do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR).

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).