Jedro

Dediščina preide s trenutkom smrti na zapustnikove dediče, toda do konca zapuščinske obravnave se lahko dedič dediščini odpove in s tem ovrže pravno domnevo, da dediščino sprejema.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v K. odreja vpis lastninske pravice na nepremičnini, parc. št. 1503, vl. št. 339 k.o. O., v naravi vrstna hiša, K., tlorisne površine 76 m2 in dvorišča 144 m2 na ime toženk, vsake do 1/2 nedeljeno in se zaznamuje v C listu zastavna pravica za terjatev tožnika v višini 179.219 DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila po sporazumu št. R 112/94 Temeljnega sodišča K., z dne 21.03.1994, zavrnilo.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da se zahtevku ugodi, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Sodba je nepravilna in nezakonita. Tožba je bila vložena 12.03.2002, dediča pa naj bi se odpovedala dedovanju 03.04.2002. S tem je bil tožnik seznanjen na naroku dne 17.06.2004. Sodišče prve stopnje je prezrlo določbe 4.odst. v zvezi s 3.odst. 281. čl. tedaj veljavnega Zakona o obligacijski razmerjih (ZOR) v povezavi z določbami 12. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Odpoved dediščini je izenačena z neodplačnim razpolaganjem v zvezi z onemogočanjem upnika v izterjavi terjatve. Toženki sta storili torej pravno dejanje v škodo tožnika z odpovedjo dediščini po vloženi tožbi. Taka odpoved ni dopustna. Dediščino sta toženki pridobili ipso iure v trenutku zapustnikove smrti in zato njuna odpoved dediščini glede na vloženo tožbo ni veljavna, še vedno sta dedinji, tožnik pa bi, če ne bi bil pozvan s sklepom, da vloži tožbo na vpis, vložil v tem primeru izpodbojno tožbo. Toženki sta torej stranki v tem postopku in se ne moreta odpovedati dediščini.

Pritožba ni utemeljena.

Ne glede na časovno zaporedje vložitve tožbe in odpovedi dediščine pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbenimi razlogi. Dedič se lahko namreč odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave, taka odpoved velja tudi za potomce tistega, ki se je odpovedal, če ni izrecno izjavil, da se odpoveduje le v svojem imenu, če so potomci mladoletni za to odpoved odobritev pristojnega centra za socialno delo ni potrebna, ne more pa se odpovedati dediščini dedič, ki je razpolagal z vso zapuščino ali z delom zapuščine (135. čl. in 133. čl. Zakona o dedovanju - ZD). Dediščina sicer res preide s trenutkom smrti na zapustnikove dediče (132. čl. ZD), toda do konca zapuščinske obravnave (kot se je zgodilo v konkretnem primeru) se lahko dedič dediščini odpove in s tem ovrže pravno domnevo, da dediščino sprejema. Pravna posledica pa je, da se šteje, da tak dedič ni postal dedič (4. odst. 133. čl. ZD). Zato tudi, če je izjava o odpovedi dana po tem, ko sta toženki prejeli tožbo v tej pravdni zadevi, ta učinkuje in nista dedinji.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v 168. členu med drugim določa, da v primeru, če upnik nima listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice (v konkretnem primeru lastninske pravice toženk), lahko s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika. Ker je tožnik zahteval vpis lastninske pravice na toženki, ker naj bi bili dedinji po pokojnem R.B., pa to nista, je odločitev sodišča pravilna in pritožba neutemeljena.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje, ki pri odločanju tudi bistvenih postopkovnih kršitev ni zasledilo (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).