Jedro

Po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije se vrednost kmetijskih zemljišč določa glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj v času podržavljenja. Uradno evidenco podatkov o vrsti rabe in katastrskem razredu za zemljiške parcele predstavlja zemljiški kataster. Te podatke pa je mogoče spreminjati le v posebnem postopku, ki velja za vzpostavitev in spreminjanje podatkov o dejstvih v uradni evidenci. Kdor uveljavlja drugačno dejansko rabo od tiste v uradni evidenci, mora to drugačno rabo izkazati po pravilih tega postopka z verodostojnimi listinami.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije, št. ... z dne 3. 3. 2003 odpravi ter zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek. Zahteva za povrnitev stroškov postopka tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A., št... z dne 31. 12. 2001, s katero je le-ta odločila, da je Slovenska odškodninska družba kot zavezanka dolžna v korist A.A. kot upravičenke izročiti obveznice v višini 2.453,49 DEM kot odškodnino za 63 m2 podržavljene parcele št. 45 k.o. ... in 1980 m2 podržavljene parcele 46 k.o. ... Tožena stranka v razlogih navaja, da je prvostopni organ na podlagi dokumentacije pravilno ugotovil, da so bila sporna zemljišča ob podržavljenju opredeljena kot kmetijska zemljišča in ne kot nezazidana komunalno opremljena stavbna zemljišča ter je nato pravilno določil višino odškodnine na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Odlok). Ob upoštevanju 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) glede na dejansko stanje spornih zemljišč v času podržavljenja tudi po presoji tožene stranke teh zemljišč ni mogoče vrednotiti kot stavbnih zemljišč po Navodilu o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo). Po mnenju tožene stranke pa je prvostopni organ tudi pravilno upošteval mnenje geodetske uprave z dne 20. 10. 1997, po katerem predstavljajo zemljišča, ki so bila v času podržavljenja evidentirana kot vrtovi, posebno kategorijo vrednotenja zemljišč. Ta kategorija zemljišč je bila z obveznim navodilom nekdanje Geodetske uprave SRS z dne 8. 12. 1969 prevedena večinoma v njive, travnike in sadovnjake. Po Odloku pa se lahko vrednotijo zemljišča kot vrt le, če so ta zemljišča tudi v času podržavljenja izpolnjevala pogoje za uvrstitev zemljišč v vrt po pogojih Pravilnika o katastrski klasifikaciji iz leta 1979 (Pravilnik), le-ta pa uvršča v vrtove v 2. točki 19. člena le zemljišča, kjer je urejen način namakanja, gojenja vrtnin ali cvetja za prodajo. Glede na to je prvostopni organ pravilno upošteval pri izračunu vrednosti spornih parcel dopis geodetske uprave z dne 23. 11. 2001, iz katerega je razvidno, da sta bili parc. št. 45 in 46 k.o. ... leta 1931 vrtova 4. razreda, parc. št. 45 je bila kasneje njiva 1. razreda, parc. št. 46 pa je postala leta 1953 sadovnjak 4. razreda.

Tožnik v tožbi navaja, da se s priznano odškodnino ne strinja, saj naj bi dobil le 2.453,49 DEM namesto 8.331,14 DEM, ker naj bi bilo zemljišče le kmetijsko zemljišče, ne pa kot je navedeno v odločbi o podržavljenju, to je vrt. Iz situacijskega načrta in ostalih geometerskih podatkov je razvidno, da gre za zemljišče sredi urbanega naselja in je to zemljišče bilo že po odvzemu zemljišče v urbanem naselju. V naravi je služilo kot vrt in je tudi bilo vezano na gradbeno parcelo in stavbo, kateri je služilo kot vrt. Ta vrt je bil torej del stavbnega zemljišča, ki se še danes deli po katastrskih merilih na stavbišče kot zazidani del in dvorišče ter vrt kot funkcionalno zemljišče, torej po osnovni namembnosti kot del zazidljivega zemljišča. Vrednost za kvadratni meter takega vrta je bila enaka vrednosti kvadratnega metra dvorišča ali celo stavbišča kot zazidanega dela parcele. Pri priznani odškodnini gre za štirikratno razliko vrednosti v škodo tožnika. Če bo tožena stranka pri svojem stališču, ki je za tožnika krivično, vztrajala, potem tožnik predlaga, da se mu zemljišče vrne v naravi. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Slovenska odškodninska družba kot stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v postopku z izjavo št.... z dne 12. 5. 2003. Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka sicer brez podlage zatrjuje, da bi sporna podržavljena zemljišča morala biti vrednotena kot stavbna zemljišča. Vrednost zemljišč ob podržavljenju se glede na določbo 1. odstavka 44. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00 in 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US) določi po stanju ob podržavljenju, stanje premoženja pa se, če gre za zemljišče, opredeljuje s statusom tega zemljišča kot kmetijskega ali stavbnega. Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994 obrazložilo, da se kot kmetijska zemljišča vrednotijo po Odloku (Uradni list RS, št. 16/92, 21/92) zemljišča, ki so bila podržavljena kot kmetijska oziroma gozdna, če v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje niso bila predvidena za zazidavo ter jim namembnost tudi s samim predpisom, ki je bil podlaga za podržavljenje, ni bila spremenjena. Zemljišča tožeče stranke pa so bila podržavljena na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, kar izhaja iz spisne dokumentacije in tudi ni sporno, torej kot kmetijska zemljišča ter jim tako tudi s tem predpisom namembnost ni bila spremenjena, tožnik pa v postopku tudi ni izkazal, da bi bila v urbanističnih dokumentih predvidena za pozidavo. Po oceni ustavnega sodišča imajo drugačen pravni status le zemljišča, ki so bila opredeljena kot stavbna v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje oziroma tista, ki jim je namembnost spremenil sam nacionalizacijski predpis, kot npr. Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, ki je določal, da se kot gradbena zemljišča nacionalizirajo vsa zazidana in nezazidana zemljišča, ki ležijo v ožjih gradbenih okoliših mest in naselij mestnega značaja, in le za zemljišča s takim pravnim statusom se po mnenju ustavnega sodišča odškodnina odmeri v skladu z Navodilom (Uradni list RS, št. 23/92, 42/93 odl. US, 65/93 odl. US, 26/00) kot za stavbna zemljišča. Zemljišča, ki pa so bila podržavljena kot kmetijska oziroma gozdna, sprememba njihove namembnosti pa v planih ali v nacionalizacijskem aktu ni bila predvidena, pa po stanju ob podržavljenju ne predstavljajo kategorije stavbnih zemljišč, četudi jim je pozneje bila namembnost spremenjena. Glede na to je tožena stranka utemeljeno zavrnila pritožbeni ugovor tožeče stranke. Vendar pa sodišče ne more pritrditi toženi stranki, da so bila sporna zemljišča glede na vrsto rabe pravilno vrednotena kot njiva (parc. št. 45) oziroma sadovnjak (parc. št. 46), ob tem ko uradni podatki zemljiškega katastra po stanju ob podržavljenju (kot izhaja iz potrdila geodetskega organa brez datuma v spisni dokumentaciji) izkazujejo kot vrsto rabe za obe parceli vrt. Po Odloku - 2. člen - se namreč vrednost zemljišč določa glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj v času podržavljenja. Uradno evidenco podatkov o vrsti rabe in katastrskem razredu za zemljiške parcele predstavlja zemljiški kataster. Te podatke pa je mogoče spreminjati le v posebnem postopku, ki velja za vzpostavitev in spreminjanje podatkov o dejstvih v uradni evidenci. Tožena stranka se sicer sklicuje na pravne podlage, glede na katere naj bi uradna podatka o vrsti rabe za sporni parceli ne bila pravilna. Vendar pa je po presoji sodišča te pravne podlage prav tako treba upoštevati na način, da se za posamezne zemljiške parcele ugotovi drugačna dejanska raba od tiste v uradni evidenci z verodostojnimi dokazili. Verodostojnih listin, ki bi izkazovale drugačno rabo spornih parcel, pa v spisni dokumentaciji ni. Dopis geodetske uprave z dne 23. 11. 2001 v spisu se sicer sklicuje na priloženo dokumentacijo - posamezne liste evidence katastrskih podatkov in njihovih sprememb, v katerih je za parc. št. 46 v l. 1953 (tj. približno v času podržavljenja) sicer vpisana sprememba vrste rabe v sadovnjak (brez navedbe bonitetnega razreda), za parc. št. 45 pa je vpisana sprememba vrste rabe v njivo 1 brez navedbe datuma vpisa. Navedena dokumentacija pa po presoji sodišča verodostojnih listin ne more predstavljati, saj dokumentacija ne vsebuje podatkov, ki jih za javno listino predvidevajo postopkovni predpisi (1. odstavek 164. člena ZUP/86) oziroma ji ni priložena nobena javna listina oziroma druga verodostojna listina kot podlaga za vpis katastrskih podatkov oziroma njihovih sprememb (ki bi izkazovala kdo, kdaj in na kakšni podlagi je ugotovil drugačno vrsto rabe). To pa po presoji sodišča pomeni, da prvostopni organ na take podatke, kot izhajajo iz omenjene priložene dokumentacije, ker so z verodostojnimi listinami neizkazani ter ob tem ko so podatki iz uradne evidence (omenjeno potrdilo geodetske uprave), izkazani z javno listino, drugačni, ne bi mogel opreti svoje odločitve, tožena stranka pa take odločitve prvostopnega organa ne bi mogla potrditi.

Ker na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, sodišče ni moglo rešiti spora, saj so ugotovljena dejstva v nasprotju s podatki spisa, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) odpravilo ter zadevo na podlagi 2. odstavka ter v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke pa je sodišče moralo zavrniti na podlagi določbe 3. odstavka 23. člena ZUS, po kateri tedaj, kadar sodišče odloča le o zakonitosti izpodbijanega akta, kot je odločalo tudi v obravnavanem primeru, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka sama.