Jedro

Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec najmanj osemkrat ustrelil proti oškodovancu ter mu z enim strelom zdrobil osnovni členek sredinca in bazo druge dlančnice, pri čemer glede na višino sledov najdenih izstrelkov okoli vrat barake, za katerim je stal in ustrelil nazaj oškodovanec, jasno kaže, da mu je nameraval vzeti življenje. Dejansko stanje in krivdo obtoženca je sodišče prve stopnje tako zanesljivo ugotovilo, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbo obtoženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

Pritožba obtoženčevih zagovornikov se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v višini 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženi D.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja poskusa umora po čl. 127/I v zvezi s čl. 22 KZ in kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po čl. 135/I KZ, za kateri sta mu bili določeni posamični kazni dve leti ter eno leto in deset mesecev zapora, nato pa mu je bila izrečena enotna kazen tri leta in šest mesecev zapora, vanjo pa vštet pripor od 22.2.1997 od 12,30 ure do 7.3.1997. Sodišče prve stopnje je obtožencu izreklo tudi varnosti ukrep odvzema pištole znamke T.., cal. 7,62 mm ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka in na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Z isto sodbo je obtoženega V.K. iz razloga po 1. točki I. odstavka 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poskusa umora po čl. 127/I KZ v zvezi s čl. 11 in 22 KZ ter s stroški tega dela kazenskega postopka, potrebnimi izdatki obtoženca ter potrebnimi izdatki in nagrado njegovega zagovornika, obremenilo proračun. Po čl. 498/1 ZKP pa je temu obtožencu odvzelo pištolo znamke M..., cal. 9 mm.

Zoper obsodilni del sodbe so se pritožili zagovorniki obtoženega K. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlagali, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka je v pisnem mmenju predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Kljub ugodeni zahtevi pritožnikov, da jih sodišče druge stopnje obvesti o seji senata, le-ti na sejo niso pristopili ter je bila seja ob izkazanih vabilih za obtoženca in njegove zagovornike opravljena brez njihove navzočnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov glede ugotovljenega dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje imelo za zaključek, da je obtoženec storil obe očitani kaznivi dejanji v obsegu in na način, kot je to opisano v izreku sodbe, dovolj podlage v zbranem dokaznem gradivu, predvsem v prepričljivi izpovedbi priče D.V., podprti s trditvami prič V.C., D.B., S.B., D.B. in V.K. Upoštevaje najdene materialne sledove ter mnenji obeh izvedencev, ki sta strokovno in argumentirano komentirala najdene sledove, je sodišče prve stopnje povsem pravilno za neprepričljivega ocenilo zagovor obtoženega K. ter izpovedbi prič V.K. in D.J.. Pravilno ocenjeni dokazi so tudi po zaključku pritožbenega sodišča tako tehtni, da je sodišče prve stopnje upravičeno tega obtoženca spoznalo za krivega storitve obeh očitanih kaznivih dejanj, pri čemer kljub deloma različnim opisom dogodka s strani oškodovanega S.B., ob nedvoumnih zaključkih izvedenca medicinske stroke o številnih telesnih poškodbah, nastalih kot posledica dveh strelov, ki jih je po ugotovitvah sodišča obtoženec sprožil na začetku streljanja in drugega za drugim, ne vzbuja nikakršnih pomislekov dokazna ocena sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe. Sklepanja pritožnikov, da priča D.V. ni mogel spremljati dogajanja v obsegu, kot ga je opisal sam in da je bil pred pričanjem ustrahovan s strani soobtoženega V.K., nima nobene opore v podatkih kazenskega spisa, kot že rečeno, pa so bile njegove trditve preverjene ne le z izpovedbami številnih prič, pač pa tudi z ugotovitvami obeh izvedencev. Prav tako ni presenetljivo, da so bile nekatere priče sovražno nastrojene proti obtožencu, ki je storil obe kaznivi dejanji v njihovi neposredni bližini ter je jasno, da je s streljanjem ogrozil tudi njihovo varnost in varnost tam prisotnih otrok kar pa zgolj zato še ne more pomeniti, da so tudi krivo pričale. Tudi pritožbene trditve, da so v glavnem vse priče bežale in niso bile na prizorišču dogodka, je že v osnovi protislovna, saj jim sploh ne bi bilo treba bežati,v kolikor na kraju dogodka ne bi bile. Povsem neutemeljeno se obtoženčevi zagovorniki sklicujejo na pojasnilo izvedenca balista na glavni obravnavi, da mikrolokacija pištole, ki jo je uporabljal obtoženi V.K., ni točno ugotovljena in določena, saj bi šlo lahko za odstopanje do 50 cm v vse smeri in bi tedaj to tudi pomenilo, da je K. ob streljanju stal tudi zunaj barake. Glede na vsebino izvedeniškega mnenja in podrobna pojasnila izvedenca, pa je več kot jasno, da se je glede na najdene tulce ob baraki, najdene sledi izstrelkov v hlevu B.B. ter prestrelno poškodbo roke V. K., le-ta lahko nahajal le v neposredni bližini vrat barake, nikakor pa ne na lokaciji, ki jo je označil obtoženi D.K. in ki je od ugotovljenega položaja K. oddaljena okoli 4 m (za vogalom barake). Pri tem ni mogoče prezreti, da tudi sledovi obtoženčevih izstrelkov na baraki v celoti potrjujejo ugotovitve izvedenca S.. Ker je sodišče prve stopnje z izvedenimi dokazi prepričljivo izključilo možnost, da bi še neodstranjen izstrelek v telesu oškodovanega S.B. pripadal pištoli, ki jo je uporabljal V.K. ter je tudi po tej plati tedaj jasno, da je oškodovancu tako hude telesne poškodbe lahko povzročil z dvema streloma le obtoženi K., za presojo krivdne odgovornosti tega obtoženca niso pomembna neskladja med obema izpovedbama oškodovanca, na katere opozarjajo obtoženčevi zagovorniki, ki tudi nepravilno tolmačijo zaključke izvedenca medicinske stroke, da je z dvema streloma zadeti S.B. zaradi počasnega drsenja v šok lahko napravil največ še par korakov. Zaslišan na glavni obravnavi je namreč izvedenec pojasnil, da bi glede na ugotovljene poškodbe oškodovanec lahko padel v šok v petih do desetih minutah, pri tem pa bi lahko napravil še od 3 do 13 korakov, kar pa je čisto ugibanje. Zato nikakor ni mogoče pritrditi zagovornikom, da je bolj verjetno, da je bil oškodovanec le na strelski liniji V.K. in ne obtoženega K.. Tudi dejstvo, da je bil oškodovanec potrditvi pritožnikov še otrok (star 17 let) in obtoženčev sorodnik, ne more imeti vpliva na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje o obtoženčevi krivdi, pri čemer ni mogoče obiti podatka, da se je oškodovanec nahajal v skupini, ki je preprečila dovoz peska do stanovanjske hiše obtoženega D.K., kar je pri obtožencu izzvalo jezo, posledično pa tudi izrečene grožnje in streljanje.

Ker je tedaj prvostopenjsko sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo kazenski zakon, pri čemer tudi niso podane kršitve materialnega ali procesnega zakona, na katere je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo obtoženčevih zagovornkov zavrniti kot neutemeljeno.

Pritožba izrecno ne izpodbija sodbe v odločbi o kazni, ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podana v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazni, je sodišče druge stopnje sodbo preizkusilo tudi v tem delu in pri tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in ovrednotilo vse olajševalne in obteževalne okoliščine ter obtožencu izreklo prej premili kot primerni posamični in enotno kazen.

Ker obtoženčevi zagovorniki s svojo pritožbo niso uspeli, mora obtoženec plačati tudi stroške pritožbenega postopka, ki jih predstavlja povprečnina, katere višino je pritožbeno sodišče odmerilo ob upoštevanju istih okoliščin, kot sodišče prve stopnje glede stroškov kazenskega postopka.