Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če pride do prehoda premoženja tožeče stranke na toženo stranko ali pa do kakšne pridobitve koristi tožene stranke na podlagi pravnega temelja, o neupravičeni obogatitvi ni mogoče govoriti. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da toliko časa, dokler ključ delitve ne bo dogovorjen, tožeča stranka na podlagi 191. člena OZ od tožene stranke ne more postavljati nobenih zahtevkov.
Tožeči stranki pripada za fotokopije 10 krat po 0,15 EUR, to je 1,5 EUR, ne pa toliko, kot je zahtevala v stroškovniku. Na primarni pravni podlagi, h kateri je predložila številne priloge, namreč v pravdi ni uspela. Torej je upravičena le do stroškov, povezanih s pravno podlago, s katero je bila v pravdi uspešna.
I. Pritožba proti izpodbijani II. točki izreka se zavrne in prvostopenjska sodba v tem delu potrdi.
II. Pritožbi proti izpodbijani IV. točki izreka se ugodi in se odločitev o stroških postopka spremeni tako, da mora tožeča stranka v 15-tih dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 1.314,28 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila, tožena stranka pa mora tožeči stranki v istem roku povrniti 27,97 EUR izvršilnih stroškov, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.
III. Tožeča stranka je dolžna v 15-tih dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 110,40 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.
IV. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.
Uvodno pojasnilo
1. Tožeča stranka je upravnik poslovne stavbe D., v kateri ima po njenih lastnih navedbah toženka 49 poslovnih prostorov. V predmetni pravdi tožeča stranka zahteva plačilo stroškov upravljanja in obratovanja, ki odpadejo na poslovni prostor toženke št. I/1, nastajali pa so od avgusta 2006 do julija 2010. Ob vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine 17. 10. 2012 je tožeča stranka od toženke zahtevala plačilo 7.523,34 EUR s pripadki, tožbeni zahtevek pa je utemeljevala na pogodbi o upravljanju in na pogodbi o delitvi stroškov. Z vlogo z dne 9. 7. 2015, imenovano „sprememba tožbe“, pa je tožbeni zahtevek zvišala na 7.630,36 EUR in spremenila pravno podlago. Odtlej od tožene stranke zahteva plačilo iztoževanega zneska na podlagi neupravičene obogatitve, rekoč, da je stroške, ki odpadejo na toženo stranko dobaviteljem plačala iz svojih sredstev.
Izpodbijana sodba
2. V ponovnem sojenju(1) je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 155782/2012 z dne 17. 10. 2012 razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka, sklep). Toženi stranki je naložilo, da plača tožeči stranki 2.458,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.10.2012 dalje (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (IV. točka izreka).
V obrazložitvi je pojasnilo, da znaša skupna površina solastniških prostorov omenjene poslovne zgradbe 2890,29 m², delež tožene stranke na poslovnem prostoru I/1 pa glede na to, da obsega 151,64 m² znaša 5,24653 %. Po presoji, da pogodba o delitvi stroškov (A55) ni veljavno sklenjena, saj so jo podpisali le solastniki, katerih solastninski delež znaša 64,56 %, je „primarni tožbeni zahtevek zavrnilo“ (9. robna številka obrazložitve). Delno pa je ugodilo, kot je pojasnilo, podrejenemu tožbenemu zahtevku, ki ga je tožeča stranka postavila s spremembo tožbe (primerjaj 11. robno številko). Svojo odločitev je oprlo na 68. člen SPZ, po katerem stroške upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, solastniki krijejo v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev, in na določilo 115. člena SPZ, po katerem so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne z njihovim lastniškim deležem. Presodilo je, da so podlaga tožbenega zahtevka pravila o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ), rekoč, da je z vsakim plačilom tožeče stranke na podlagi 275. člena OZ nastopila zakonska subrogacija(2), pri kateri se položaj tožene stranke ne sme spremeniti. Upoštevajoč ugovor zastaranja je presodilo, da so vse obveznosti tožene stranke, ki so zapadle do 17. 10. 2009, zastarale. Pri tem se je sklicevalo na 347. člen OZ in sodno prakso(3). Glede na navedeno je tožbenemu zahtevku ugodilo do višine 2.548,68 EUR s pripadki.
Pritožba tožene stranke in odgovor tožene
3. Proti II. in IV. točki izreka prvostopenjske sodbe se je tožena stranka pravočasno pritožila. Pritožbenega razloga ni citirala, iz vsebine pritožbe pa izhaja, da sodišču prve stopnje očita tako postopkovne kršitve in nepravilno uporabo materialnega prava. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe tako, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožečo stranko poveže k plačilu stroškov pritožbenega postopka.
4. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.
5. Na posamezne pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.
K odločitvi o pritožbi
6. Pritožba proti odločitvi o glavni stvari ni utemeljena, utemeljena pa je proti odločitvi o pravdnih stroških.
K delni zavrnitvi pritožbe
7. Drži pritožbeno stališče, da sprememba pravne podlage ne pomeni spremembe tožbe. To izrecno izhaja iz določila tretjega odstavka 184. člena ZPP. Ker pa povečanje tožbenega zahtevka pomeni spremembo tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP), pritožbenemu naziranju, da tožeča stranka tožbe ni spremenila, ni mogoče povsem slediti. Spremenila jo je le toliko, kolikor je zvišala tožbeni zahtevek.
8. Kadar tožeča stranka uveljavlja več zahtevkov zoper isto toženo stranko, govorimo o objektivni kumulaciji. Tožeča stranka je v predmetni pravdi postavila en denarni zahtevek, a na dveh pravnih podlagah. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je s tem postavila primarni in podrejeni zahtevek. Takrat, kadar gre za isti historični dogodek, pa tožeča stranka spremeni le pravno podlago, ne gre za spremembo tožbe. V takih primerih, upoštevajoč določilo drugega odstavka 362. člena ZPP, tožeča stranka po prvem naroku za glavno obravnavo dejansko ne more več podajati novih navedb, kot pravilno v pritožbi navaja tožena stranka. Vendar pa pritožnica ni pojasnila, katere po njenem stališču nedovoljene nove navedbe tožeče stranke je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločitvi o tožbenem zahtevku. Zato se do pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba iz tega razloga nezakonita, pritožbeno sodišče ne more opredeliti.
9. Drži pritožbena navedba, da je bila v prvem pritožbenem postopku izpodbijana sodba razveljavljena le za znesek 5.602,04 EUR (od iztoževanih 7.523,24 EUR) in da je bil tožbeni zahtevek v presežku zavrnjen. Ker pa je od razširjenega tožbenega v novem postopku tožeča stranka uspela le z zneskom 2.558,68 EUR, ki je nižji od 5.602,04 EUR, je zmotno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za znesek 1.921,30 EUR zavreči, češ da je o tem delu tožbenega zahtevka že pravnomočno razsojeno.
10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče napačno uporabilo materialnopravna določila o zastaranju. Tožeča stranka tožbenega zahtevka ni postavila šele 9. 7. 2015, kot zmotno navaja pritožnica. Takrat je le spremenila pravno podlago tožbenega zahtevka. Predlog za izvršbo, iz katerega se je razvila pravda, pa je vložila 17. 10. 2012, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Več od tega se sodišču prve stopnje z ugovorom zastaranja tožene stranke ni bilo potrebno ukvarjati.
11. O neupravičeni pridobitvi je možno govoriti le takrat, kadar pride do obogatitve enega na škodo drugega brez pravne podlage. Da je z obogatitvijo mišljena tudi korist s storitvijo, je določeno v drugem odstavku 190. člena OZ. Če pride do prehoda premoženja tožeče stranke na toženo stranko ali pa do kakšne pridobitve koristi tožene stranke na podlagi pravnega temelja, o neupravičeni obogatitvi ni mogoče govoriti. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da toliko časa, dokler ključ delitve ne bo dogovorjen, tožeča stranka na podlagi 191. člena OZ od tožene stranke ne more postavljati nobenih zahtevkov.
12. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba proti odločitvi o glavni stvari ni utemeljena. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in izpodbijano sodbo v izpodbijani II. točki izreka na podlagi 353. člena ZPP potrdilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.
K spremembi stroškovne odločitve
13. V IV. točki izreka izpodbijane sodbe je odločeno, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je v pravdi uspela s približno 1/3 tožbenega zahtevka. Zato je sodišče prve stopnje s tem, ko je ob vrednosti spornega predmeta 7.630,36 EUR odločilo, da vsaka stranka nosi pravdne stroške, ti pa so bili kot je pojasnjeno v nadaljevanju, (1.939,93 EUR za tožečo stranko in 2.459,28 EUR za toženo) zmotno uporabilo materialno pravo.
14. Ni pa se mogoče strinjati s pritožbenim stališčem, da je tožeča stranka v celoti propadla s primarnim tožbenim zahtevkom in da je delno uspela le s podrejenim. Zahtevka v smislu prirejenosti iz 182. čl. ZPP tožeča stranka kot je že pojasnjeno, sploh postavila ni. V vlogi, imenovani „sprememba tožbe“, je postavila samo en zahtevek in sicer zahtevek na plačilo 7.630,36 EUR, pravdnih stroškov in stroškov izvršilnega postopka. Tožbo je v tej vlogi spremenila le toliko, kolikor je namesto prvotnih 7.523,34 EUR, zahtevala plačilo za nekaj evrov višjega zneska.
15. Glede na to, da je tožeča stranka zahtevala plačilo 7.630,36 EUR, uspela pa je z zneskom 2.458,86 EUR, je bil njen uspeh v pravdi 32,22 %, uspeh toženke pa je bil 67,78 %. Ker se je ta postopek začel v času veljavnosti Zakona o odvetniški tarifi, je pritožbeno sodišče pravdnima strankama stroške odmerilo po tej tarifi. Vsaki od njiju pripada nagrada za prvi postopek po tar. št. 3100 v znesku 347,10 EUR in vsaki nagrada za narok v znesku 320,40 EUR po tar. št. 3102, po tar. št. 2006 pa vsaki pripada 20,00 EUR. Poleg tega vsaki od njiju pripada za nov postopek v znesku 347,10 EUR po tar. št. 3100 in za nov narok 320,40 EUR, to je vsaki 1.355,00 EUR. Poleg tega pripada tožeči stranki za fotokopije 10 krat po 0,15 EUR, to je 1,5 EUR, ne pa toliko, kot je zahtevala v stroškovniku. Na primarni pravni podlagi, h kateri je predložila številne priloge, namreč v pravdi ni uspela. Torej je upravičena le do stroškov, povezanih s pravno podlago, s katero je bila v pravdi uspešna. Odvetniški stroški tožeče stranke za celotni postopek pred sodiščem prve stopnje tako znašajo 1.356,50 EUR, upoštevajoč 22 % DDV pa 1.654,93 EUR. K temu je pritožbeno sodišče prištelo še takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v znesku 285,00 EUR, tako da njeni pravdni stroški v celoti znašajo 1.939,93 EUR. Pravdni stroški tožene stranke za celotni postopek pred sodiščem prve stopnje znašajo 1.355,00 EUR. Nagrada za prvi pritožbeni postopek, ki je bil zanjo uspešen, znaša 427,20 EUR, to je skupno 2.782,20 EUR, upoštevajoč 22 % pa 2.174,28 EUR. K temu prištete takse za ugovor in prvo pritožbo v znesku 285,00 EUR zvišajo pravdne stroške tožene stranke na 2.459,28 EUR. Od teh stroškov ji mora tožeča stranka povrniti 67,78 % in to znese 1.666,90 EUR. Od stroškov, ki jih je imela tožeča stranka v znesku 1.939,93 EUR pa ji mora tožena stranka povrniti 32,22 % in to je 625,04 EUR. Po pobotanju mora tedaj tožeča stranka povrniti toženi stranki 1.314,88 EUR pravdnih stroškov.
16. Na podlagi sklepa VL 155782/2012 z dne 17.10.2012 izvršilni stroški tožeče stranke znašajo 182,12 EUR, ugovorni stroški tožene pa 40,00 EUR. 30,60 % pravdnih stroškov znaša 55,73 EUR; 69,4 % drugih pa 27,76 EUR. Razlika je v prid tožeče stranke. Tako mora po pobotanju tožena stranka tožeči povrniti 27,97 EUR izvršilnih stroškov.
17. Upoštevajoč uspeh tožene stranke s pritožbo proti odločitvi o stroških v znesku (1.314,88 EUR – 27,97 EUR) 1.286,91 EUR, mora tožeča stranka po tar. št. 3210 toženi stranki povrniti od tega zneska stroške tega pritožbenega postopka (od osnove 69,00 EUR) v višini 110, 40 EUR.
18. Če priznanih pravdnih in pritožbenih stroškov tožeča stranka toženi ne bo povrnila v 15-tih dneh od prejema te sodbe, pa ji bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila. Isto velja za toženo stranko v tistem delu, ki se nanaša na odločitev o povrnitvi izvršilnih stroškov.
19. Ker odgovor na pritožbo ni doprinesel k odločitvi o pritožbi, to vlogo pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebno vlogo. Zato na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.
Opr. št. (1): V prvotni pravdi IX Pg 723/2013 je tožeča stranka na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 4. 6. 2014 uspela z zneskom 5.602,04 EUR s pripadki, v preostalem pa je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo in toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 911,30 EUR s pripadki. Ta odločba je bila s sklepom VSL I Cpg 416/2015 z dne 10. 6. 2015 na pritožbo toženke v dajatvenem delu razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Op. št. (2): V 13. robni številki obrazložitve se je sklicevalo na sodbo VSRS II Ips 80/2014 z dne 26. 11. 2014 Op. št. (3): Odločba VSL I Cp 41672015.