Jedro

Ugoditev tožbi, ker prvostopni organ in tožena stranka tožnika nista pozvala, katera dopolnilna dokazila naj predloži v zvezi z uvozom osebnega avtomobila za invalida zaradi oprostitve prometnega davka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške uprave za družbene prihodke v Ljubljani z dne 20.3.1992 odpravi.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani je s sodbo z dne 12.12.1991 odpravilo odločbo tožene stranke z dne 14.6.1991, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo z dne 19.3.1991, s katero je Uprava za družbene prihodke občine zavrnila tožnikovo zahtevo za vračilo plačanega prometnega davka ob nakupu osebnega avtomobila. Sodišče je v razlogih sodbe opozorilo, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, na kakšni podlagi tožena stranka zaključuje, da tožnik v času nastanka davčne obveznosti (31.1.1991) ni izpolnjeval pogojev za oprostitev davka. Tožena stranka namreč sama ugotavlja, da je tožnik ob predložitvi carinske deklaracije prvostopnemu organu predložil odločbo SPIZ-a, iz katere je razvidno, da je invalid prve stopnje, kot tudi potrdilo SPIZ-a, da je 100 % invalid. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, ki jo je izdala v izvršitvi citirane sodbe, odločbo Uprave za družbene prihodke občine z dne 19.3.1991 odpravila in pritožbo zoper odmero prometnega davka vzela v obravnavo (1. točka izreka); ter zavrnila pritožbo zoper odločbo v obliki zaznamka z dne 18.2.1991 (2. točka izreka). Tožena stranka se v izpodbijani odločbi sklicuje na določbe 33. točke 1. odstavka 36. člena zakona o obdavčevanju proizvodov in storitev v prometu in 23. ter 24. točke 53. člena pravilnika o uporabi davčnih stopenj ter o načinu vodenja evidence, obračunavanja in plačevanja davka od prometa proizvodov in storitev. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik na podlagi uvozne carinske deklaracije z dne 31.1.1991 uvozil osebno vozilo in še isti dan plačal tudi carino in ostale carinske dajatve. Navedeno carinsko deklaracijo je predložil prvostopnemu organu v odmero dne 18.2.1991 in hkrati uveljavljal oprostitev plačila prometnega davka na podlagi potrdila SPIZ-a o invalidnosti z dne 13.2.1991 in odločbe z dne 30.6.1975, na podlagi katere mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine. Ker tožnik, po mnenju tožene stranke, v času nastanka davčne obveznosti ni izpolnjeval vseh v zakonu določenih pogojev glede oprostitve plačila prometnega davka, mu je bil z odločbo v obliki uradnega zaznamka na deklaraciji z dne 18.2.1991 obračunan prometni davek, skupaj z zamudnimi obrestmi, v skupnem znesku 61.910,30 takratnih din. Tožena stranka pojasnjuje tožniku v zvezi z njegovo pritožbo proti citirani odločbi, da je v navedenem zakonu točno določeno, da bi moral že ob samem nakupu, to je dne 31.1.1991, med drugim predložiti tudi potrdilo o invalidnosti. Navedeno potrdilo je bilo izdano šele dne 13.2.1991, kar po mnenju tožene stranke pomeni, da tožnik ob samem nakupu ni izpolnjeval vseh zakonskih pogojev glede oprostitve plačila prometnega davka. Tožnik meni, da je citirana odločba z dne 30.6.1975 že zadostno dokazilo o njegovi invalidnosti. Tožena stranka mu pojasnjuje, da navedena odločba po citiranem zakonu ne zadostuje za priznanje oprostitve plačila prometnega davka. Zakon namreč izrecno navaja potrdilo o invalidnosti, ki pa ne sme biti starejše od 6 mesecev. Glede na navedeno je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo v obliki zaznamka z dne 18.2.1991. Tožnik v tožbi navaja, da gre pri njem za 100 % invalidnost, ki se ne da z nobenim potrdilom niti sanirati niti poslabšati. Ob carinjenju je predložil carinskemu organu odločbo o 100 % invalidnosti. Potrdilo o tem, da je invalid, je tako brezpredmetno. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in odloči, da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške upravnega spora v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka se v izpodbijani odločbi sicer pravilno sklicuje na določbe 33. točke 1. odstavka 36. člena zakona o obdavčevanju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 43/83, 66/83, 71/84, 4/85, 39/85, 11/86, 21/87, 10/88, 27/88, 31/88, 41/89, 46/89, 60/89 in 13/90 - ZOPSP) in določbe 23. točke (pravilno 25. odstavka) ter 24. točke (pravilno 26. odstavka) 53. člena pravilnika o uporabi davčnih stopenj ter o načinu vodenja evidence, obračunavanja in plačevanja davka od prometa proizvodov in storitev (Uradni list SFRJ, št. 31/85, 42/85, 8/86, 18/87, 51/88 in 49/89), ki jih citira (glej tudi 1. odstavek in 6. točko 2. odstavka 22. člena). Navedena materialna predpisa se smiselno uporabljata kot republiška predpisa na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Sodišče pa meni, da je prvostopni organ v postopku na prvi stopnji, ko je izdal odločbo v obliki zaznamka na carinski deklaraciji z dne 18.2.1991, kršil določbi 14. in 68. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona smiselno uporablja kot republiški predpis. Po teh določbah mora organ, ki vodi postopek, skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim po zakonu gredo (pomoč neuki stranki - 14. člen); če ima vloga takšno formalno pomanjkljivost, da je ni mogoče obravnavati, ali če je vloga nerazumljiva ali nepopolna, je samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči; organ, ki prejme tako vlogo, mora storiti, kar je treba, da se pomanjkljivosti odpravijo in določiti vložniku rok, v katerem se mora to zgoditi; to lahko sporoči vložniku po telefonu ali pa tudi ustno, če pride vložnik k organu, ki to sporoča; o tem napravi organ v spisu zaznamek (1. odstavek 68. člena). Prvostopni organ namreč ni upošteval ob carinski deklaraciji z dne 31.1.1991 predloženo odločbo SPIZ-a z dne 30.6.1975 in pa citirano potrdilo invalidske komisije v ... Skupnosti invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji z dne 13.2.1991, ki ga je tožnik skupaj z uvozno carinsko deklaracijo predložil prvostopnemu organu dne 18.2.1991. Kolikor bi prvostopni organ štel, da je tožnikova vloga nepopolna oziroma da niso predložena vsa dokazila, bi moral tožnika kot neuko stranko poučiti, da mora predložiti navedena dokazila po citiranih materialnih predpisih zaradi oprostitve plačila prometnega davka, pa tega ni storil. Ker tožena stranka z izpodbijano odločbo ni odpravila nezakonitosti prvostopne odločbe v obliki zaznamka na uvozni carinski deklaraciji, ki je v tem, da je prvostopni organ izdal tako odločbo, čeprav je kršil navedeni načeli ZUP, je nezakonita tudi izpodbijana odločba. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka to upoštevati in ponovno odločiti o tožnikovi pritožbi. Pri tem pa se bo morala, ker v postopku na prvi stopnji nista bili upoštevani citirani načeli oziroma pravili postopka, ki bi mogli vplivati na odločitev o stvari, ravnati po določbah 242. člena ZUP in odpraviti navedeno pomanjkljivost. To bi tožena stranka sicer morala storiti že v izvršitvi citirane sodbe z dne 12.12.1991 glede na jasno napotilo sodišča v tej sodbi.

Ne glede na to, da je sodišče ugodilo tožbi, pa glede na tožnikov predlog sodišču, da zaveže toženo stranko k plačilu stroškov upravnega spora, tožniku pojasnjuje, da v upravnih sporih vsaka stranka trpi svoje stroške po določbi 61. člena zakona o upravnih sporih (ZUS).

Ker glede na navedeno v upravnem postopku niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar lahko vpliva na odločitev o stvari, je izpodbijana odločba nezakonita. Zato je sodišče tožbi ugodilo in na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki se uporablja kot republiški predpis po 1. odstavku 4. člena navedenega ustavnega zakona, izpodbijano odločbo odpravilo. Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).