Jedro

S postopki in odločitvami sodišča nezadovoljna stranka ima na voljo prav za take primere predvidene druge pravne poti in zato ne more biti to hkrati še drug tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča v pomenu določbe 67. člena ZPP.

Izrek

Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča se zavrne.

Obrazložitev

V tej pravdi je Okrajno sodišče v Brežicah s sklepom z dne 29.10.1999, opr. št. P 205/93-23, ustavilo postopek, prvi tožnik Z. D. pa je nato z vlogo z dne 6.3.2003 predlagal obnovo postopka, vendar je isto sodišče s sklepom z dne 17.4.2003 njegov predlog zavrglo. Ta sklep je na podlagi pritožbe prvega tožnika sodišče druge stopnje s sklepom z dne 4.6.2003 razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem je prvi tožnik (po pozivu sodišča in po večkratnih prošnjah te stranke za podaljšanje sodnega roka) z vlogo njegovega odvetnika, dodeljenega mu v postopku brezplačne pravne pomoči, dne 2.11.2004 dopolnil prvotni predlog za obnovo postopka. Nato pa je prvi tožnik dne 26.3.2005 sam vložil "zahtevo za nepristojnost Okrajnega sodišča v Brežicah" v tej pravdi, v kateri bo treba odločiti o njegovem predlogu za obnovo postopka.

Prvi tožnik je v oporo predlogu za "nepristojnost Okrajnega sodišča v Brežicah" ponudil obširne razloge, ki pa jih spričo njihove raznorodnosti, nepovezane prepletenosti in tudi delne nerazumljivosti niti ni mogoče strniti v celovit in vsebinsko konsistenten povzetek obrazložitve njegovega predloga. Tako je iz navedb prvega tožnika mogoče razbrati npr. očitek Okrajnemu sodišču v Brežicah, da ni po uradni dolžnosti pazilo, ali spada odločitev o predlogu za obnovo postopka v sodno pristojnost. Po mnenju prvega tožnika bi se moralo imenovano sodišče izreči za nepristojno za odločanje o predlogu za obnovo postopka v tej zadevi (istega sodišča pod opr. št. P 205/93). V oporo takemu mnenju se prvi tožnik sklicuje na razveljavitveni sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 909/2003, v katerem je bilo tudi ugotovljeno, da je sodišče prve stopnje s tem, ko predloga za obnovo postopka ni vsebinsko presojalo (temveč ga je zavrglo), prvemu tožniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Po mnenju prvega tožnika je vsebinsko neobravnavanje njegovega predloga za obnovo postopka posledica dejstva, da so domala vsi sodniki Okrajnega sodišča v Brežicah že vodili kakšnega izmed postopkov, v katerih je bil udeležen, medtem ko je ista sodnica, ki je zavrgla predlog za obnovo postopka, tudi izdala sklep o ustavitvi pravdnega postopka (pod opr. št. P 205/93) in prvega tožnika obsodila v kazenski zadevi pod opr. št. K 45/98. Prvi tožnik je že v pritožbi zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka navajal, da sodišče prve stopnje ni bilo seznanjeno s kaznivimi dejanji (domnevno toženke v tej pravdi), vendar je sedaj - po razveljavitvi sklepa o zavrženju predloga za obnovo postopka - prepričan, da so posamični sodniki bili seznanjeni s kaznivimi dejanji; kljub temu sodišče prve stopnje ni storilo ("prevzelo") nič. Zato prvi tožnik sedaj sumi, da so vsi sodniki, ki so kakorkoli sodelovali v postopkih, v katerih je bil udeležen, prikrivali kazniva dejanja in mu s tem povzročali škodo v najrazličnejših oblikah - tudi s kratenjem možnosti obravnavanja njegovega predloga pred sodiščem in s tem, da je bil doslej vsak njegov ugovor zavrnjen. Prvi tožnik je nato še preostale navedbe, ki jih sicer jasno in zlasti ne neposredno ni mogoče povezovati z namenom instituta delegacije pristojnosti, vendarle sklenil z mislijo, da je izgubil zaupanje v Okrajno sodišče v Brežicah.

Predlog ni utemeljen.

Krajevna in stvarna pristojnost sodišča za odločanje v pravdnem postopku je urejena z Zakonom o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l.RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) in pravdne stranke mimo teh določb ne morejo izbirati sodišča. Tudi pogoji za sicer izjemno predvideno možnost odstopa od takšne ureditve so določeni v zakonu. Po določbi 67. člena ZPP lahko vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi.

Glavni namen delegacije pristojnosti po 67. členu ZPP je smotrnost. Da bi se postopek laže (hitreje in ceneje) opravil pred drugim sodiščem, prvi tožnik ne zatrjuje. Če pa bi njegovo utemeljitev predloga, da je izgubil zaupanje v Okrajno sodišče v Brežicah, bilo mogoče razumeti kot dvom o t.i. objektivni nepristranskosti sodišča, mu je treba odgovoriti, da je tak dvom sicer lahko "drug tehten razlog" v pomenu določbe 67. člena ZPP. Vendar mora biti utemeljenost takega dvoma tudi izkazana, saj se t.i. objektivna nepristranskost sodišča izraža zlasti v percepciji javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti sodišča kot nosilca sodne funkcije, ki se kot eden izmed postulatov poštenega sojenja domneva. Razumnih razlogov za tak dvom, ali za utemeljeno vzbujanje dvoma o nevtralnosti in neodvisnosti pristojnega sodišča pri strankah tega postopka, pa prvi tožnik ni ponudil. Med te namreč ne spadajo neke pavšalne in pretežno tudi sicer nerazumljive trditve, da so sodniki, ki so kakorkoli sodelovali v postopkih, v katerih je bil udeležen prvi tožnik, "prikrivali kazniva dejanja" in mu s tem povzročali škodo. Enako velja za trditve, da je ista sodnica, ki je zavrgla predlog za obnovo postopka, tudi izdala sklep o ustavitvi pravdnega postopka (pod opr. št. P 205/93) in prvega tožnika obsodila v kazenski zadevi pod opr. št. K 45/98, ter da je bil doslej vsak "ugovor" prvega tožnika zavrnjen. S postopki in odločitvami sodišča nezadovoljna stranka ima namreč na voljo prav za take primere predvidene druge pravne poti in zato ne more biti to hkrati še drug tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča v pomenu določbe 67. člena ZPP.

Pravkar navedeno je obenem še v oporo sklepu o neupoštevnosti tudi trditve o prvostopenjski opustitvi vsebinske presoje (s prvotnim zavrženjem) predloga za obnovo postopka kot delegacijskega razloga, saj je šlo za ugotovljeno kršitev procesnopravne narave, ki je bila sanirana v za ta namen predvidenem pritožbenem postopku.

Ker se po obrazloženem izkaže, da razlogi, ki bi terjali prenos pristojnosti, niso podani, je bilo treba predlog prvega tožnika zavrniti.