Jedro

Spor, v katerem tožnica zahteva plačilo sredstev, ki jih je tožena stranka na podlagi predhodne odredbe zarubila od njene plače, ne pa nakazala na depozitni račun pri banki, ni spor o pravici, obveznosti ali odgovornosti iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem in je za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev, da ima tožnica izločitveno pravico na denarnih sredstvih v znesku 5.085,50 EUR z bančnimi obrestmi od nakazila posameznega zneska dalje do 8. 4. 2004, od tega dne dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od celotnega zneska. Zavrnilo je tudi tožničin zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici plača znesek 5.083,50 EUR z bančnimi obrestmi od nakazila posameznega zneska dalje do 8. 4. 2004, od tega dne dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od celotnega zneska dalje in da ji povrne njene stroške postopka (točka I. izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki plača stroške postopka v višini 817,83 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Navaja, da gre v tej zadevi za sodni spor v zvezi s stečajnimi postopkom in sicer za ugotovitev obstoja prerekane izločitvene pravice na terjatvi. V tej zadevi ne gre zato, ali je tožena stranka tožnici izplačala vse njene dohodke iz naslova delovnega razmerja, temveč za to, ali je tožena stranka kot shranjevalec sredstev na podlagi odločbe sodišča, dolžna tožnici izplačati ta denarna sredstva. Za tak spor pa je izključno pristojno okrožno sodišče, zato tožnica podaja ugovor stvarne nepristojnosti. Sodišče prve stopnje je napačno izvedlo predlagani in sprejeti dokazni predlog o tem, da se opravijo poizvedbe o obstoju depozitnih računov pri Banki ... in ... banki d.d. ter o višini sredstev na teh računih. Namesto izvedbe tega dokaza je sodišče pridobilo podatke o osebnih računih tožnice pri omenjenih bankah. Neustrezno izvedeni dokazni predlog ne more iti v breme posamezne stranke, temveč bi sodišče prve stopnje moralo ponovno od ustreznih bank zahtevati posredovanje pravih podatkov. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da tožnica ni uspela dokazati prenakazila denarnih sredstev na skupni račun tožene stranke. Ni bistveno, ali so na dan stečaja obstajali depozitni računi. Sicer pa tožnica itak trdi, da so bila sredstva na skupni račun prenakazana pred stečajem. Za ta spor je bistveno, koliko sredstev je bilo tožnici zarubljenih oziroma koliko sredstev na dan stečaja ni pripadalo toženi stranki in je bila tožena stranka le njihovih skrbnik ter koliko sredstev se je na dan uvedbe stečaja steklo na posebni stečajni račun. Sodišče prve stopnje na ta bistvena vprašanja ni odgovorilo. Zaradi nepravilno izvedenega dokaznega predloga o poizvedbah pri Banki ... in pri ... banki d.d., je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da zahtevana denarna sredstva na dan stečaja niso bila v posesti tožene stranke. Tožnica je predlagala tudi postavitev izvedenca finančne stroke, ki naj pregleda ustrezno listinsko dokumentacijo, ugotovi višino rubljenih denarnih sredstev ter opiše denarni tok. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj tega dokaznega predloga ni izvedlo. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi le na ugovor stranke. Ta kršitev je med drugim vselej podana tudi takrat, kadar je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno sodišče druge vrste.

Tožnica s tožbo zahteva, da se ugotovi, da ima v zvezi s stečajnim postopkom zoper toženo stranko izločitveno pravico na denarnih sredstvih, ki naj bi jih tožena stranka na podlagi predhodne odredbe zarubila od tožničine plače in jih nakazala na depozitne račune pri Banki ... in ... banki. Po navedbah tožbe tožena stranka zarubljenih sredstev ni nakazala upniku ... Banki d.d., temveč jih je imela na depozitnih računih, zato tožnica s tožbo zahteva plačilo zarubljenih sredstev z bančnimi obrestmi od dneva posamičnega rubeža do začetka stečajnega postopka, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Takšne terjatve ni možno opredeliti kot spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavci in delodajalcem v smislu določbe točke b prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004). Zgolj to, da tožnica zahteva plačilo sredstev v višini, kakršna ji je bila zarubljena od njene plače, ne zadošča za to, da bi ta spor opredelili kot individualni delovni spor.

V tej zadevi gre za spor o obveznosti tožene stranke, da tožnici vrne zarubljen znesek, ki ni bil nakazan upniku, v korist katerega je bil zarubljen in ki naj bi ostal med sredstvi tožene stranke brez pravne osnove, saj naj bi tožnica upniku sama poravnala dolg, ki je bil zavarovan z rubežem. Za takšne spore pa je podana pristojnost sodišč splošne pristojnosti in ne delovnega sodišča. Spor o ugotovitvi izločitvene pravice ter spor o plačilu sredstev, na katerih velja izločitvena pravica, je spor v zvezi s stečajem, zato je v skladu s točko II/3 10. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/94 – 45/2008) podana pristojnost okrožnega sodišča. Tožnica je tožbo sicer vložila na Okrožno sodišče v Celju, vendar se je to izreklo za nepristojno in zadevo odstopilo Delovnemu sodišču v Celju. Tožnica se zoper takšen sklep ni pritožila, vendar zaradi tega ni prekludirana, da ugovora stvarne pristojnosti ne bi mogla uveljavljati sedaj v pritožbi.

Zgolj to, da je tožena stranka tožnici sredstva lahko zarubila le kot njen delodajalec, ni zadostna navezna okoliščina, da bi ta spor opredelili kot individualni delovni spor. Po tistem, ko je bil del plače tožnici na podlagi sklepa sodišča zarubljen in domnevno prenešen na posebna depozitna računa, odnos med tožnico in toženo stranki glede teh sredstev ni več odnos med delavcem in delodajalcem, temveč odnos med dolžnikom iz izvršilnega postopka in dolžnikovim dolžnikom, ki mu je bil s sklepom naložen rubež. Obveznost tožene stranke, da tožnici zarubljena sredstva vrne, ne izvira iz delovnega razmerja, temveč se presoja glede na obveznosti, ki jih je tožena stranka imela na podlagi sklepa sodišča, izdanega na predlog za izdajo predhodne odredbe.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje sprožilo spor o pristojnosti, o katerem bo v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZPP odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.