Jedro

Tožnica v prometni nesreči ni bila udeležena kot voznica vozila, ampak kot sopotnica. Iz tega razloga pri presoji njenih ravnanj oz. opustitev, ki ji jih toženi stranki očitata, ne gre za ugotavljanje njenega soprispevka k nastanku prometne nesreče, ampak k nastanku (večje) škode. Delež krivde sicer objektivno odgovornih udeležencev prometne nesreče se v tem postopku ne ugotavlja.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba v izpodbijanem obsodilnem delu (točka 1. izreka) in glede stroškov postopka (točka 3. izreka) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1.) Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in pod točko 1. izreka odločilo, da sta prvo in drugotožena stranka dolžni tožeči stranki solidarno plačati 24.594,12 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 21.937,04 EUR od 8.1.2008 dalje, od zneska 2.657,08 EUR pa od 29.5.2008 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 2. izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženima povrniti njune pravdne stroške in sicer prvotoženi v višini 532,34 EUR, drugotoženi pa v znesku 568,57 EUR, obema v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(2.) Zoper takšno odločitev vlagata pritožbo obe toženi stranki.

(3.) Prvotožena stranka vlaga pritožbo zoper 1. in 3. točko sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne in ponovno odloči tudi o stroških postopka, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da prvostopno sodišče ni izvajalo predlaganih dokazov, da bi ugotovilo pravno relevantna dejstva, ki so odločujoča za temelj odškodninske odgovornosti toženih strank oz. sokrivdo tožnice za nastalo škodo. Le na podlagi podatkov kazenskega spisa je stopnjo tožničine sokrivde ocenilo prenizko. Tako ni v ničemer raziskalo zatrjevanega dejstva, da je tožnica vozniku vozila Š.S. s tem, ko je sedela v naročju sopotnika, dejansko zmanjšala preglednost v desno, od koder je pripeljal drug voznik, v premajhni meri je tudi upoštevalo, da je tožnica zaradi večje bližine telesa trdim delom vozila utrpela bistveno hujše poškodbe, kot bi jih, če bi normalno sedela na sopotnikovem sedežu. Tudi funkcija varnostnega pasu, zapetega čez dve osebi, je vprašljiva. Prvotožena stranka ocenjuje, da je s temi dejanji tožnica soprispevala k nastanku in višini lastne škode, vsaj v višini 30 %. Določen soprispevek tožnice je tudi v nasprotju s sodno prakso, ki v podobnih primerih samo zaradi vinjenosti voznika določa 20 % ali večji soprispevek sopotnika k nastali škodi. Po mnenju pritožnice je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo pri prisoji višine odškodnine za utrpelo nematerialno škodo.

(4.) Drugotožena stranka vlaga pritožbo smiselno zoper obsodilni del sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da upošteva tožničino sokrivdno ravnanje v višini 40 % oz. da sodbo razveljavi in vrne v ponovni postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka. V bistvenem navaja, da sodna praksa zaradi vožnje z vinjenim voznikom priznava soodgovornost najmanj v višini 20 % in opozarja na odločitve v zadevah II Ips 365/2000, II Ips 467/2002, Icp 1787/2006 in II Ips 666/2001. Sodišče povsem pavšalno in brez obrazložitve zaključuje, da je neustrezna pripetost prispevala k obsegu škode, ne obrazloži ugotovljenih dejstev, da je tožnica sedela v naročju druge osebe v vozilu, v katerem se je peljalo sedem oseb. Sodišče zgolj z enim stavkom odpravi odgovornost tožnice. Slednja je imela možnost zmanjšati obseg škode, v kolikor bi bilo v avtu dovoljeno število oseb in bi se lahko pravilno pripela, zato tudi iz tega razloga še dodatno odgovarja za škodo do 20 %, upoštevajoč še vožnjo z vinjenim voznikom pa najmanj 40%.

(5.) Tožeča stranka je na pritožbi odgovorila. Meni, da bistvene kršitve določb postopka niso bile storjene, pri čemer toženi stranki le-teh niti konkretizirano ne navedeta. Tudi dejansko stanje je po njenem mnenju popolno in pravilno ugotovljeno. Tožničin soprispevek je določen pravilno, upoštevajoč stopnjo krivde D. in stopnjo krivde Š. Dejstvo, da je tožnica utrpela bistveno hujše poškodbe kot bi jih, če bi normalno sedela na sopotnikovem sedežu, je sodišče upoštevalo v okviru njenega soprispevka. Nikoli ni ugovarjala, da za vinjenost voznika ni vedela. Tožeča stranka tudi vztraja, da bi zaradi intenzivnega in silovitega trka kljub temu utrpela poškodbe kot jih je. Tudi višina odškodnine je primerna. Predlaga zavrnitev pritožb. Priglaša stroške.

(6.) Pritožbi sta utemeljeni.

(7.) Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v obsegu uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in kršitve absolutne narave, naštete v 2. odstavku 350. člena ZPP.

(8.) Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnica hudo poškodovala v prometni nesreči 5.6.2005 na C. cesti v Ljubljani, v križišču s T. ulico. Tega dne je S.Š. z osebnim avtomobilom znamke Opel Vectra, v katerem se je kot sopotnica med drugimi nahajala tudi tožnica, v križišču zavijal levo, medtem ko je nasproti s prekoračeno hitrostjo, pripeljal voznik A.D. z osebnim vozilom znamke VW Golf. Med vozili je prišlo do silovitega trčenja, v posledici katerega je bila hudo poškodovana tudi tožnica. Voznik S.Š., ki je vozil vozilo, v katerem se je kot sopotnica nahajala tožnica, je bil vinjen, saj je imel v času nesreče v krvi 1,30 g/kg alkohola. Tožnica je na vožnjo z vinjenim voznikom pristala, pristala pa je tudi na vožnjo skupaj s še šestimi osebami v vozilu, ki je bilo registrirano za pet oseb. Sama je v vozilu v trenutku trčenja sedela na sprednjem desnem sedežu in sicer v naročju M.Š., oba skupaj pa sta bila pripeta z enim varnostnim pasom.

(9.) Tako prvo kot drugo tožena stranka sta na takšni dejanski podlagi, ki niti ni bila sporna, zatrjevali, da je tožnica s svojim ravnanjem soprispevala k nastanku škode, njen soprispevek pa sta zatrjevali v višini 40 %. Prvotožena stranka (tem navedbam pa se je kasneje pridružila tudi drugotožena stranka) je tako v odgovoru na tožbo in na obravnavi dne 7.10.2009 (l. št. 26) zatrjevala, da je tožnica soprispevala k nastanku škode, saj je lahkomiselno pristala na vožnjo z vinjenim voznikom, čeprav je za vinjenost vedela; bila je sicer pripeta z varnostnim pasom, vendar skupaj z drugim potnikom (M.Š.) na prednjem desnem sedežu in je s tem zmanjšala preglednost vozniku; v vozilu pa je bilo poleg voznika še šest potnikov, kar je tudi povečalo možnost poškodb. Tožeča stranka je svoj soprispevek zanikala, trdila je, da kakršnokoli ravnanje oziroma opustitev ni v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka in s tem s škodo. Nobeno njeno ravnanje k nastanku škode ni soprispevalo in je izključna posledica protipravnega ravnanja voznika D. (10.) Tožnici, ki je oseba izven kroga objektivno odgovornih oseb iz naslova obratovanja motornih vozil, ki sta bili udeleženi v nesreči, voznika (oziroma namesto njiju toženi stranki), odgovarjata solidarno v smislu 4. odst. 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pri tem je njuna odgovornost za škodo, ki je tožnici nastala, objektivna, vendar pa sta kot imetnika nevarne stvari deloma prosta odgovornosti, če je tožnica tudi sama prispevala k nastanku škode (primerjaj 3. odst. 153. člena OZ). Ob tem je potrebno pojasniti, da pri presoji ravnanj oz. opustitev tožnice, ki se ji očitajo, ne gre za ugotavljanje njenega soprispevka k nastanku prometne nesreče (to sta brez dvoma povzročila voznika), ampak k nastanku (večje) škode. Če je imela namreč tožnica kot sopotnica možnost zmanjšati posledice nesreče (npr. z pravilno uporabo varnostnega pasu, z vožnjo na svojem sedežu in z dovoljenim številom sopotnikov), je dolžna, v smislu že navedenega 3. odstavka 153. člena OZ, del škode, ki ustreza temu soprispevku, nositi sama. Pri tem je za tožnico nerelevantno v kakšnem medsebojnem razmerju sicer za nesrečo odgovarjata oba voznika, saj višina njenega morebitnega soprispevka k nastali škodi ni odvisna od tega.(1) (11.) Pritožbeno sodišče, glede na takšno materialnopravno podlago ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v pogledu ugovora soprispevka tožnice (k nastali škodi), še posebej v pogledu višine tega soprispevka, povsem pavšalna, sodba pa je v tem delu posledično tudi brez razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Tako je sodišče v razlogih sodbe navedlo zgolj dejstva, ki bi sicer kazala na utemeljenost ugovora soprispevka, vendar pa niso navedeni tudi razlogi, ki bi omogočili preizkus višine soprispevka, ki je, glede na že obrazloženo, odvisen od tega, ali so ravnanja oziroma opustitve tožnice, ki se ji očitajo, prispevale k nastanku (večje) škode in v kakšnem obsegu. Višina soprispevka namreč vsaj praviloma ni stvar prostega preudarka, ampak mora temeljiti na konkretno ugotovljenih okoliščinah. Ker torej preizkus sodbe v tem delu ni mogoč, to predstavlja kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in terja razveljavitev izpodbijanega dela sodbe, saj gre pri kršitvi, ki je bila storjena, za pomanjkljivost, ki je tolikšna, da je pritožbeno sodišče, ne da bi strankam okrnilo možnost pritožbe (1. odstavek 354. člena ZPP), ne more samo odpraviti.

(12.) V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovljeno kršitev odpravi tako, da bo v sodbi navedlo razloge za vsa odločilna dejstva v nakazani smeri in s tem omogočilo pritožbeni preizkus. Je pa na mestu opozorilo, da gre pri vprašanju, ali bi bil v primeru, če bi tožnica na sovoznikovem sedežu sedela sama in pravilno pripeta z varnostnim pasom in če bi se v vozilu peljalo dovoljeno število oseb, obseg škode manjši (in za koliko), ali pa to na obseg škode, glede na silovitost trčenja, ne bi vplivalo (kot to zatrjuje tožnica), za strokovno vprašanje, ki ga sodišče, ker s potrebnim znanjem za to ne razpolaga, ne more reševati samo. Upoštevajoč 243. člen ZPP, bo zato v ponovljenem postopku moralo najprej postaviti izvedenca ustrezne stroke, za kar ima ustrezno podlago v dokaznih predlogih prvotožene stranke (2) . Tako bo moral izvedenec za raziskavo prometnih nesreč odgovoriti na vprašanje o delujočih silah na telo tožnice, upoštevajoč pri tem potek prometne nesreče in silah, ki bi nanjo delovale, če bi na sprednjem sovoznikovem sedežu sedela sama in bila pravilno privezana z varnostnim pasom in v vozilu ne bi bilo več kot pet oseb, izvedenec medicinske stroke pa bo moral razjasniti vprašanje o poškodbah in njihovi teži, ki bi tožnici nastale glede na ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke. Šele v primeru, da bo z izvedencema ugotovljeno, da je tožnica kot sopotnica v vozilu imela možnost zmanjšati posledice prometne nesreče (to je škodo), pa je to opustila, bo morala tisti del škode, ki je posledica teh opustitev oz. kršitev trpeti sama. V tem primeru bo moralo sodišče, upoštevajoč tudi dejstvo, da je pristala na vožnjo z vinjenim voznikom, čeprav je za njegovo vinjenost vedela, ponovno določiti njen skupni soprispevek in seveda za to navesti ustrezne razloge.

(13.) Ker je bilo pritožbi toženih strank potrebno ugoditi že iz navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče do očitkov, ki se nanašajo na višino prisojene odškodnine, ne opredeljuje, ker to ni potrebno.

(14.) Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP. Ker je sodba, zoper katero sta bili vloženi pritožbi, v obsodilnem delu in v odločitvi o stroških razveljavljena in vrnjena v tem obsegu v novo sojenje, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

(1) V konkretni pravdi se delež krivde sicer objektivno odgovornih udeležencev prometne nesreče ne ugotavlja, ampak bo to predmet morebitne kasnejše regresne pravde v smislu 188. člena OZ. Primerjaj tudi razloge navedene v pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 16.1.1997, Poročilo VSS 2/97, stran 4 in sodbo istega sodišča II Ips 983/94. (2) Med drugim je prvotožena stranka predlagala zaslišanje voznika Šalamon Sergeja in tudi angažiranje izvedencev za raziskavo prometnih nezgod, izvedenca toksikologa in angažiranje izvedenca medicinske stroke.