Jedro

Če je razlog za zavrnitev prošnje za BPP neizpolnjevanje pogoja iz 24. člena ZBPP, mora organ za BPP v odločbi pojasniti, v čem je zahteva ali pričakovanje prosilca v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Iz razlogov za zavrnitev prošnje za BPP mora izhajati tudi očitnost tega nesorazmerja oziroma nasprotja. To pomeni, da kolikor organ za BPP svojo odločitev opre na vsebinsko oceno zadeve mora v obrazložitvi navesti tiste okoliščine zadeve, iz katerih že na prvi pogled (torej očitno) izhaja, da prosilec za BPP nima možnosti za uspeh.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 354/2012 z dne 17. 10. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) Okrožnega sodišča v Novem mestu zavrnil prošnjo tožnika za BPP, ki jo je ta vložil za tožbo in zastopanje v sodnem postopku zoper A.A. zaradi plačila odškodnine, ker so mu policisti med preiskavo njegovega osebnega vozila X. razbili zadnje steklo. V obrazložitvi citira določbo 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in navaja, da je odškodninska odgovornost države urejena v 26. členu Ustave RS ter da morajo biti v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za obstoj odškodninske odgovornosti hkrati podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti, to je nastanek škode, protipravnost ravnanja, krivda in vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Organ za BPP je na podlagi navedb tožnika opravil poizvedbe in ugotovil, da je do preiskave njegovega vozila prišlo 18. 12. 2010 v kazenski zadevi, ki se pri Okrožnem sodišču v Novem mestu vodi pod opr. št. I K 94184/2010. Iz spisa Okrožnega sodišča v Novem mestu pod navedeno številko izhaja, da je bila preiskava njegovega vozila opravljena na podlagi odredbe za hišno preiskavo preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Novem mestu I Kpd 94184/2010 z dne 17. 12. 2010. Ker je bila odredba preiskovalne sodnice za hišno preiskavo izdana v skladu s pooblastili, ki jih ima preiskovalni sodnik, po mnenju organa za BPP v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti o protipravnem ravnanju policistov. Ker protipravnost ravnanja ni podana, organ za BPP zaključuje, da je verjetnost, da bi tožnik uspel v postopku, manjša, kot pa verjetnost, da se to ne bo zgodilo. Zato njegova zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh ter mu ne bi bilo utemeljeno in razumno odobriti prošnje za BPP. Dodaja pa še, da iz podatkov o lastništvu motornega vozila, ki jih je pridobil od UE Črnomelj, ne izhaja, da bi bil tožnik lastnik ali uporabnik spornega vozila, prav tako pa v svoji prošnji in njeni dopolnitvi tožnik ne navaja, da bi navedeno vozilo prodal ali ga kako drugače odsvojil. Po vsem povedanem zaključuje, da je njegova prošnja za dodelitev BPP nerazumna in kot taka ne izpolnjuje kriterijev iz 24. člena ZBPP.

Tožnik v tožbi navaja, da je bistvena kršitev določb postopka podana, ker je organ za BPP ocenil, da tožnik sedaj ni lastnik vozila X., česar pa tožnik niti ne zatrjuje. Bistveno je, ali je bil lastnik vozila v času škodnega dogodka, kar je zagotovo bil, česar organ za BPP sploh ni preverjal. V zvezi s protipravnostjo pa navaja, da organ za BPP v izpodbijani odločbi določa protipravnost kot predpostavko odškodninske odgovornosti, kar pa ni nujno. Policijsko delo je namreč delo s povečano nevarnostjo, zato je odgovornost za škodo, ki jo policist povzroči s svojim delom, tudi objektivna, ne glede na krivdo. Tega dejstva, torej objektivne odgovornosti države, organ za BPP ni ugotavljal, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka. Ni namreč mogoče govoriti o majhni verjetnosti za uspeh, če morebitna objektivna odgovornost sploh ni bila obravnavana. Organ za BPP pa je tudi zmotno uporabil materialno pravo. Po pravnem stališču izpodbijane odločbe ni protipravnosti, ker je bila odredba preiskovalnega sodnika izdana skladno s pooblastili, ki jih ima preiskovalni sodnik, policija pa je ravnala v skladu z odredbo. Protipravnost za nastalo škodo je skladno s pravno teorijo izključena v primeru silobrana ali skrajne sile, česar organ za BPP ne ugotavlja, zato je materialno pravo že iz tega razloga napačno uporabljeno. Pri tem tožnik opozarja, da nikjer v odredbi ne piše, naj se razbije steklo na avtomobilu. Tožnik sploh ne zatrjuje, da ni bilo odredbe sodišča za preiskavo. Vendar je treba preiskavo vozila, ki jo odredi preiskovalni sodnik, opraviti obzirno, brez povzročanja nepotrebne škode. V konkretnem primeru pa je policija grobo in na silo odprla vrata vozila, pri čemer je razbila tudi steklo, kar pa zagotovo ni bilo potrebno. Če policija sama vozila ni mogla odpreti, bi bil minimum dolžne skrbnosti poklicati A. ali servis, da vozilo odpre. Sama preiskava vozila res ni bila protipravna, je pa bilo protipravno nasilno odprtje s strani strokovno neusposobljenih oseb. O izključitvi protipravnosti bi lahko govorili le v primeru skrajne sile, če bi bila v avtomobilu oseba, ki bi nujno potrebovala pomoč, zato čakanje na A. ne bi bilo primerno. Ker pa je bilo časa dovolj, policisti nikakor niso smeli odpreti vozila kar z razbitjem šipe. Tako je tožnik prepričan, da je organ za BPP preuranjeno ocenil, da nima možnosti za uspeh. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in odgovarja na tožbene navedbe. Poudarja, da svoje odločitve ni sprejela oziroma ni utemeljevala na podlagi podatkov o lastništvu vozila, temveč na podlagi ugotovitve, da v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti o protipravnem ravnanju policistov, kot eni izmed predpostavk odškodninske odgovornosti. Izpostavlja pa tudi, da je šlo v tem primeru za nujno preiskovalno dejanje, pri nujnih preiskovalnih dejanjih pa gre za takšna dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati, in je bilo opravljeno z namenom, da se najdejo in zasežejo oziroma odkrijejo predmeti, ki so bili pomembni za predmetni kazenski postopek, v zvezi s storitvijo kaznivih dejanj umora in velike tatvine. Navaja še, da je bilo vozilo, na katerem se je opravljal ogled, že predhodno razbito na zadnjem desnem delu in so se zaradi tega prtljažna vrata težje odpirala. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je podan objektivni pogoj po 24. členu ZBPP za dodelitev BPP tožniku.

Po določbi prvega odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po tretjem odstavku te določbe ZBPP se med drugim šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

Navedena pravna ureditev organu za BPP ne nalaga podrobnega vsebinskega preizkusa zadeve. Dovoljuje mu zgolj presojo, ali v zadevi obstoji očiten (na prvi pogled) razlog, zaradi katerega prosilec ne more pričakovati, da bo s pravnim sredstvom uspešen oziroma da je razumno začeti postopek. Če je torej razlog za zavrnitev prošnje za BPP neizpolnjevanje pogoja iz 24. člena ZBPP, mora organ za BPP v odločbi pojasniti, v čem je zahteva ali pričakovanje prosilca v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Glede na zakonsko besedilo mora iz razlogov za zavrnitev prošnje za BPP izhajati tudi očitnost tega nesorazmerja oziroma nasprotja (tako tudi: sodba Upravnega sodišča I U 2206/2011 z dne 16. 2. 2012 in I U 2297/2011 z dne 2. 2. 2012). To pomeni, da kolikor organ za BPP svojo odločitev opre na vsebinsko oceno zadeve (npr. na kvaliteto ponujenih dokazov ali neskladnost zahtevka z ustaljeno sodno prakso) mora v obrazložitvi navesti tiste okoliščine zadeve, iz katerih že na prvi pogled (torej očitno) izhaja, da prosilec za BPP nima možnosti za uspeh. Takih kriterijev za obrazložitev se v celoti drži tudi upravno sodna praksa (prim. npr. sodbe Upravnega sodišča II U 209/2011, II U 324/2011 in I U 924/2011).

Sodišče ugotavlja, da je organ za BPP svojo odločitev v izpodbijani odločbi oprl ugotovitev, da je bila preiskava tožnikovega vozila opravljena 18. 12. 2010 na podlagi odredbe za hišno preiskavo preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Novem mestu I Kpd 94184/2010 z dne 17. 12. 2010, torej v skladu s pooblastili, ki jih ima preiskovalni sodnik, zato po mnenju organa za BPP v tej zadevi ni podana protipravnost, kot ena izmed predpostavk, ki mora biti podana za obstoj odškodninske odgovornosti. Po presoji sodišča tožnik utemeljeno ugovarja oceni organa za BPP, da ni podana protipravnost. Sama preiskava vozila sicer res ni bila protipravna, vendar pa sodišče sodi, da zgolj to dejstvo ne zadostuje za zaključek, da v obravnavanem primeru protipravnost dejanja policistov (to je razbitja okna oziroma stekla na osebnem vozilu X.) ni podana. Po mnenju sodišča organ za BPP v tej zadevi ne more že na prvi pogled (torej očitno) ugotoviti oziroma zaključiti, da protipravnost navedenega dejanja policistov, kot ena izmed predpostavk za obstoj odškodninske odgovornosti, ni podana, temveč je to stvar dokazovanja v konkretnem pravdnem odškodninskem postopku. Tako po mnenju sodišča stališče organa za BPP v izpodbijani odločbi ni v skladu z definicijo očitno nerazumne zadeve v smislu tretjega odstavka 24. člena ZBPP. To pa pomeni, da je bil v izpodbijani odločbi tretji odstavek 24. člena ZBPP napačno uporabljen.

Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča v zadevi ponovno odločiti.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega dostavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07). Tožniku je priznalo tudi 20 % DDV, saj je njen pooblaščenec izkazal, da je zavezanec za DDV.