Jedro

Okoliščin, zaradi katerih je tožeča stranka v obravnavanem primeru (v dveh različnih denacionalizacijskih zadevah sta imela upravičenca enak priimek) prekoračila rok za vložitev pritožb zoper delne denacionalizacijske odločbe prvostopnega organa, ni možno šteti za utemeljen razlog za dovolitev vrnitve v prejšnje stanje, saj je razlog za prekoračitev pritožbenega roka pripisati napaki v poslovanju tožeče stranke in ne njeni očitni pomoti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Na podlagi 41. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 - ZUS) je sodišče prve stopnje zadevi po obeh tožbah tožeče stranke (št. U 661/2000 in U 662/2000) združilo v skupno obravnavo in s sklepom odločilo (1. točka izreka sodbe in sklepa), da se zadeva naprej vodi pod št. U 661/2000. Z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbi tožeče stranke zoper odločbi tožene stranke z dne 15.3.2000 in z dne 16.3.2000. Z navedeno odločbo z dne 15.3.2000 je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote Krško, št. 351-222/94 z dne 14.2.2000, s katerim je bil zavrnjen predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude pritožbenega roka. Z navedeno odločbo z dne 16.3.2000 pa je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote K. z dne 14.2.2000, s katero so bile zavržene pritožbe tožeče stranke z dne 3.2.2000, ki jih je tožeča stranka vložila zoper delne odločbe Upravne enote K. z dne 6., 8., 10. in 12.1.2000. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je v obravnavanem primeru sporno, ali obstoji opravičen razlog za dovolitev vrnitve v prejšnje stanje zaradi zamude pritožbenega roka. Tožeča stranka je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navedla, da je prekoračila rok za vložitev štirih pritožb po očitni pomoti in predlog oprla na 103. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86).

Upravna organa obeh stopenj sta tudi po presoji sodišča prve stopnje pravilno ugotovila, da ne pomeni utemeljenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje okoliščina, če je tožeča stranka dne 2.2.2000, ko je bil zadnji dan roka za vložitev štirih pritožb v denacionalizacijski zadevi zoper delne odločbe Upravne enote K. pomotoma odposlala pritožbo na pritožbeno sodišče zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije (št. U 703/98-10 z dne 15.12.1999) v povsem drugi denacionalizacijski zadevi (E. in F.Z.), za katero je bila v upravnem postopku na prvi stopnji pristojna Upravna enota L., Izpostava V.R. To, da ima v obeh denacionalizacijskih zadevah eden izmed upravičencev enak priimek Z., zaradi česar naj bi po navedbah tožeče stranke prišlo do pomote, po mnenju sodišča prve stopnje samo po sebi še ni zadosten razlog, zaradi katerega bi bilo po mnenju tega sodišča treba dovoliti vrnitev v prejšnje stanje. Kot je razvidno iz podatkov v upravnih spisih je organ prve stopnje vodil postopek za denacionalizacijo več stavbnih zemljišč, kot upravičenci pa so bili v tem postopku, poleg M.Z., vdove K., roj. Š., tudi D.G.-K., M.Š., roj. K. in H.K. Navedena denacionalizacijska zadeva se pri Upravni enoti K. ves čas vodi pod št. ..., pri tožeči stranki pa pod št. ... Po mnenju sodišča prve stopnje drži tudi ugotovitev tožene stranke, da je prvostopni organ v korespondenci s tožečo stranko in tudi v vseh izdanih delnih denacionalizacijskih odločbah, poleg svoje opravilne številke, navajal tudi prej citirano številko, pod katero vodi zadevo tožeča stranka. Tudi sodišče prve stopnje zato meni, da okoliščin, zaradi katerih je tožeča stranka v obravnavanem primeru prekoračila rok za vložitev pritožb, ni možno šteti za utemeljen razlog za dovolitev vrnitve v prejšnje stanje, saj je razlog za prekoračitev pritožbenega roka pripisati napaki v poslovanju tožeče stranke in ne očitni pomoti.

Zaradi navedenih razlogov je bila zato po presoji sodišča prve stopnje pravilna tudi odločitev tožene stranke o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke zoper prvostopno odločbo, s katero je upravni organ v skladu z 2. odstavkom 234. člena ZUP/86 štiri pritožbe tožeče stranke zoper delne odločbe prvostopnega organa zavrgel kot prepozne.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta odločitvi tožene stranke v obeh izpodbijanih odločbah pravilni in zakoniti ter sprejeti po pravilnem postopku, je zavrnilo tožbi tožeče stranke kot neutemeljeni.

Tožeča stranka v pritožbi ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Ne zanika, da je prišlo do napake, ki pa je bila posledica očitne pomote. Do pomote je prišlo v okviru administrativno-tehničnega poslovanja, to je pri odpošiljanju pošte. Istega dne, to je spornega 2.2.2000, sta bili poleg drugih zadev, pripravljenih za odpremo (to pomeni pravilno sestavljeni, opremljeni in podpisani ter oddani v tajništvo), tudi dve zadevi, ki se pri njej vodita pod priimkom Z., pod različnima številkama. V obeh zadevah pa je šlo za vložitev pritožb. Pri odpošiljanju pošte imajo po ustaljeni praksi prednost tiste pošiljke oziroma zadeve, kjer so roki za odgovor ali pravna sredstva iztekajoči. Tako ni bilo nobenega dvoma, da bi morala biti dne 2.2.2000 obvezno oddana pošiljka v predmetni zadevi denacionalizacije. Namesto te pošiljke pa je bila oddana na pošto pritožba iz druge zadeve, ki se prav tako vodi pod priimkom Z., pri kateri pa je bil rok za vložitev pritožbe 7.2.2000. Zaradi očitne zamenjave, ki ji je botrovalo veliko število odposlanih pošiljk tega dne (2.2.2000), in sicer 53 priporočenih in 1471 navadnih pošiljk (za primerjavo dne 3.2.2000 pa le 1 navadna in 17 priporočenih), nadalje isti priimek (Z.) in dejstvo, da gre za vložitev pritožb, je bila po očitni pomoti odposlana napačna pošta. Do pomote je tako prišlo zaradi ne prav pogostega primera, da sta se istega dne na istem mestu pojavili dve na videz podobni zadevi, obe namenjeni za odpremo, s tem, da je imela ena prednost pred drugo. Takoj naslednjega (dne 3.2.2000), ko je ugotovila pomoto, je reagirala tako, da je predlagala prvostopnemu upravnemu organu vrnitev v prejšnje stanje. Zato meni, da je šlo za očitno pomoto pri prekoračitvi roka za vložitev pritožb v predmetni zadevi in da so podani pogoji za vrnitev v prejšnje stanje po določbah 103. člena ZUP/86 in pa posledično pogoji za obravnavo štirih pritožb zoper delne odločbe prvostopnega upravnega organa, v katerih ne prereka le višine odškodnine, pač pa celo upravičenje do denacionalizacije, kot pravočasnih. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka, prizadeta stranka D.G.-K. in prizadeta stranka M.Š. na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilni in zakoniti presoji sodišča prve stopnje, da sta upravna organa obeh stopenj pravilno ugotovila, da ne pomeni utemeljenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje okoliščina, če je tožeča stranka dne 2.2.2000, ko je bil zadnji dan roka za vložitev štirih pritožb v denacionalizacijski zadevi zoper delne odločbe Upravne enote K., pomotoma odposlala pritožbo na pritožbeno sodišče zoper navedeno sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije (št. U 703/98-10 z dne 15.12.1999) v povsem drugi denacionalizacijski zadevi (E. in F.Z.), za katero je bila v upravnem postopku na prvi stopnji pristojna Upravna enota L., Izpostava V.R. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da to, da ima v obeh denacionalizacijskih zadevah eden izmed upravičencev enak priimek: Zupančič, zaradi česar naj bi po navedbah tožeče stranke prišlo do pomote, samo po sebi še ni zadosten razlog, zaradi katerega bi bilo po mnenju sodišča prve stopnje treba dovoliti vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je organ prve stopnje vodil postopek za denacionalizacijo več stavbnih zemljišč, kot upravičenci pa so bili v tem postopku, poleg M.Z., vdove K., roj. Š., tudi D.G.-K., M.Š., roj. K. in H.K., kot tudi da se navedena denacionalizacijska zadeva pri Upravni enoti K. ves čas vodi pod št. ..., pri tožeči stranki pa pod št. ... Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, saj to tudi izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da drži tudi ugotovitev tožene stranke, da je prvostopni organ v korespondenci s tožečo stranko in tudi v vseh izdanih delnih denacionalizacijskih odločbah, poleg svoje opravilne številke, navajal tudi citirano številko tožeče stranke. Zato je po presoji pritožbenega sodišča pravilno mnenje sodišča prve stopnje, da okoliščin, zaradi katerih je tožeča stranka v obravnavanem primeru prekoračila rok za vložitev pritožb zoper delne odločbe prvostopnega organa, ni možno šteti za utemeljen razlog za dovolitev vrnitve v prejšnje stanje, saj je razlog za prekoračitev pritožbenega roka pripisati napaki v poslovanju tožeče stranke in ne njeni očitni pomoti. Po presoji pritožbenega sodišča je zato utemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da je pravilna tudi odločitev tožene stranke o zavrnitvi pritožbe tožeče stranke zoper prvostopno odločbo, s katero je upravni organ v skladu z 2. odstavkom 234. člena ZUP/86 zavrgel kot prepozne štiri pritožbe tožeče stranke zoper delne odločbe prvostopnega organa.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.