Jedro

Ker je bil pomemben del toženkinih trditev glede razlogov za izvedbo očitno relevantnega dokaza, kakor tudi sklop njenih ostalih v drugi pripravljalni vlogi podanih trditev, očitno spregledan, je bilo potrebno njeni pritožbi ugoditi.

Pravica do izjave kot temeljna sestavina poštenega postopka je stranki priznana na vsaki stopnji sojenja, zaradi česar bi bila z morebitno odpravo pomanjkljivosti v izpodbijani odločbi s strani tega sodišča bistveno okrnjena pravica do pritožbe.

Izrek

I. Pritožbi zoper odločbo z dne 11. 2. 2021 se delno ugodi in se ta v II. in IV. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; pritožba zoper I. točko izreka omenjene odločbe se zavrže. II. Pritožbi zoper sklep z dne 26. 3. 2021 se ugodi in se ta razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 11. 2. 2021: - postopek ustavilo glede zahtevka, da se najemno razmerje po najemni pogodbi, ki sta jo sklenili tožeča stranka kot najemodajalec in tožena stranka kot najemnica, za daljše obdobje od 1. 9. 2016 do 1. 9. 2020, katere predmet je 3,5 sobno stanovanje v izmeri 80 m2, ki se nahaja v pritličju stanovanjske stavbe na naslovu ..., ki stoji na nepremičnini z ID znakom 009/4 (ID 004), s souporabo terase in možnostjo parkiranja dveh osebnih avtomobilov pred objektom, odpove, ter da se je dolžna tožena stranka v roku 60 dni izseliti iz stanovanjske stavbe na naslovu ..., ki stoji na nepremičnini z ID znakom 009/4 (ID 004), ki je v solasti (v deležu do 1/2) tožeče stranke, ter jo prosto vseh oseb in njim lastnih stvari izročiti v posest tožeči stranki (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15-ih dni plačati znesek 11.200,00 EUR (preostanek najemnin za čas od januarja 2018 do vključno avgusta 2020), skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih (v izreku) konkretno opredeljenih zneskov in datumov do njihovega plačila (II. točka izreka), - zavrnilo, kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače (III. točka izreka), - odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. S sklepom z dne 26. 3. 2021 je omenjeno sodišče odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške v višini 3.154,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

3. Zoper I., II. in IV. točko izreka odločbe z dne 11. 2. 2021 in zoper sklep z dne 26. 3. 2021 se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede zavrnitve dokaznega predloga po vpogledu v videoposnetek pogovora na DVD ter njegovega overjenega prevoda izpostavlja razloge, ki jih je sodišče podalo za svojo odločitev. Nad takšno odločitvijo je presenečena, saj je bilo že tekom vodenja postopka več kot očitno, da bo sodišče omenjeni dokazni predlog dovolilo. Razlogi sodišča za zavrnitev tega dokaznega predloga so nesprejemljivi in ustavno nedopustni. Ne držijo navedbe sodišča, da toženka ni konkretizirano zatrjevala, katere svoje ustavne pravice brani s tem, ko je vztrajala na vpogledu v ta DVD posnetek. V nadaljevanju izpostavlja, kaj je v zvezi s tem navedla v svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 17. 10. 2019. Ustava RS v 36. členu varuje pravico do nedotakljivosti stanovanja oziroma do spoštovanja doma. Ta pravica naj bi bila nedvomno nad tožnikovo ustavno pravico do zasebnosti. To še toliko bolj velja v konkretnem primeru, ko je šlo za snemanje poslovnega pogovora o najemu stanovanja in ko toženka ni imela drugih pisnih dokazov, s katerimi bi lahko dokazovala obstoj ustnih dogovorov. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga je bila kršena tudi njena ustavna pravica do izjave. Sodišče je navedlo tudi, da naj bi tožena stranka predložila le overjen prevod dela pogovora video posnetka in ne celotnega video posnetka, kot naj bi to zahtevalo samo, vendar je sama v celoti ravnala skladno s pozivom sodišča in dostavila prepis oziroma prevod celotnega videoposnetka. Podana naj bi bila kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je kljub mnogim izvedenim dokazom, iz katerih izhaja, da tožena stranka s tožečo stranko dejansko ni sklenila ustne najemne pogodbe, kjer je bila dogovorjena skupna najemnina 450,00 EUR, napačno presodilo, da temu ni tako in da pasivna legitimacija tožene stranke obstaja. Toženka je ves čas postopka in tudi ob zaslišanju navajala, da najemnina v višini 450,00 EUR ni zajemala le najema stanovanja, temveč tudi najem garaže ter najem vrta, torej najem vsega skupaj. Ni šlo torej za brezplačno souporabo vrta in garaže, kar naj bi jasno izhajalo iz video posnetka pogovora med pravdnima strankama, ki ga je sodišče napačno zavrnilo. Dokazni postopek je tudi pokazal (in to med strankama niti ni sporno), da je na neki točki prišlo do sporazumnega prenehanja uporabe garaže in vrata. Neživljenjsko bi bilo, da bi se od tožene stranke še naprej pričakovalo plačevati polno najemnino, ki vključuje tudi najem garaže in vrata, še posebej ob upoštevanju zapisa/prepisa videoposnetka (ki ga je sodišče štelo za nezakonit dokaz). Pritožba izpostavlja, kaj naj bi omenjeni dokaz potrjeval. Dokazni postopek naj bi pokazal, da je bil med pravdnima strankama sklenjen ustni dogovor o prenehanju najema garaže in vrta. Kakšen vpliv je imelo to na višino najemnine, naj bi izhajalo iz omenjenega zapisa/prepisa video posnetka, kjer je bila najemnina dogovorjena na 100,00 EUR. V pritožbi zoper sklep o stroških z dne 26. 3. 2021 pritožnica poudarja, da naj bi bila njegova izdaja preuranjena.

4. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev obeh pritožb. 5. Pritožba zoper odločbo z dne 11. 2. 2021 je deloma utemeljena, deloma pa nedopustna, pritožba zoper sklep z dne 26. 3. 2021 pa je utemeljena.

6. Pritožnica, ne da bi v tem oziru karkoli konkretno navajala, izpodbija tudi I. točko izreka odločbe z dne 11. 2. 2021, v okviru katere je sodišče prve stopnje glede odpovedi najemnega razmerja pravdnih strank postopek ustavilo. Ker je taka odločitev zanjo (načeloma) ugodna, bi morala pojasniti svoj (pravni) interes za njeno izpodbijanje. Toženka bi sicer lahko imela interes vložiti pritožbo, če bi menila, da izpodbijana odločitev pomeni kršitev njene pravice do meritorne odločitve,1 česar pa (kot rečeno) ne zatrjuje. Ker svojega pravnega interesa ne utemeljuje niti z drugimi okoliščinami, je bilo potrebno njeno pritožbo v tem delu kot nedopustno zavreči (1. točka 365. člena ZPP2).

7. Toženka je kot dokaz za svoje navedbe o vsebini najemne pogodbe (najemnega razmerja) in višini najemnine (in sicer glede okoliščin, ki so med pravdnima strankama sporne), kot tudi glede trditve, da naj bi se stranki po prepovedi uporabe garaže in vrta dogovorili, da plačuje najemnino v višini 100,00 EUR, že v prvi pripravljalni vlogi z dne 18. 6. 2016 kot dokaz predložila videoposnetek pogovora pravdnih strank na DVD, ki mu je tožnik (takoj v vlogi z dne 30. 9. 2019) ugovarjal, češ da gre za nedopusten dokaz, saj naj bi bil pridobljen s kršitvijo (njegove) pravice do zasebnosti, in z očitkom, da toženka upravičenosti njegove izvedbe (z vidika pogojev, ki jih je opredelilo Ustavno sodišče RS, oziroma s sklicevanjem na svoje varovanje druge ustavne pravice) ni utemeljila (opravičila).

8. Sodišče prve stopnje, ki video posnetku pogovora in njegovemu prepisu potencialne dokazne relevantnosti ne odreka,3 je njegovo izvedbo dokazov zavrnilo iz dveh razlogov, ki pa nista utemeljena. Tako ne drži ugotovitev (oziroma prvi od obeh omenjenih razlogov), da toženka ni predložila overjenega prevoda celotnega videoposnetka, saj je iz zapisa prevoda v prilogi B19 razvidno, da naj bi bil preveden pogovor v trajanju 14 minut in 57 sekund, kar je točno toliko, kot traja videoposnetek.4 Ne drži pa niti drugi od razlogov, in sicer da toženka ni obrazložila, katero od svojih ustavno predvidenih pravic naj bi s posnetkom/prepisom prevoda pogovora (za katerega tožnik trdi, da naj bi bil nedopusten) varovala, kar bi ob upoštevanju načela sorazmernosti omogočilo tehtanje, kateri od »udeleženih« (ustavno-varovanih) pravic je potrebno v konkretnem primeru dati prednost.5 Toženka je namreč trditve v zvezi s tem podala v drugi pripravljalni vlogi z dne 17. 10. 2019, ki jo je predložila na prvem naroku za glavno obravnavo z dne 17. 10. 2019 (zaradi odgovora tožnika na le-to je sodišče prve stopnje narok preložilo) kot odgovor na tožnikovo pripravljalno vlogo z dne 30. 9. 2019. V njej je (glej 4. točko omenjene pripravljalne vloge), kakor to upravičeno izpostavlja v pritožbi, jasno navedla razloge, zaradi katerih naj bi bilo njeno snemanje pogovora s tožnikom opravičljivo (dopustno), pri čemer se je sklicevala na svojo ustavno pravico do nedotakljivosti stanovanja oziroma svoje osebnostne pravice (ki naj bi bile nad tožnikovo pravico do zasebnosti). Zakaj naj bi bilo snemanje pogovora in njegova uporaba dopustna, je v omenjeni vlogi (glej 4. točko omenjene pripravljalne vloge) še dodatno konkretizirala. Navedeno oziroma drugo pripravljalno vlogo (v kateri toženka oporeka tožnikovim trditvam o prekarijskem razmerju glede vrta in garaže kot tudi drugim tožnikovim trditvam) je sodišče prve stopnje očitno v celoti spregledalo, saj je (točneje v njej podanih toženkinih trditev) v obrazložitvi izpodbijane sodbe ne omenja (oziroma v njej celo izrecno ugotavlja, da toženka določenih trditev/razlogov, ki so v omenjeni pripravljalni vlogi,6 ni podala).

9. Predpogoj za pritožbeno presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje je obstoj jasnih (neprotislovnih) ugotovitev glede bistvenih (spornih) dejstev. V konkretnem primeru pa so (takšne ključne) ugotovitve (predvsem) v zvezi z razlogi za izvedbo (očitno relevantnega) s strani toženke predlaganega dokaza (posnetka pogovora pravdnih strank/njegovega prepisa) napačne oziroma »protispisne«, saj so bili, tako kot ostala vsebina toženkine druge pripravljalne vloge (npr. trditve, s katerimi ugovarja tožnikovim pomembnim trditvam), čeprav jih sodišče prve stopnje ne omenja oziroma (celo) ugotavlja, da jih ni, očitno podani. Ker je bil tako pomemben del toženkinih trditev glede razlogov za izvedbe (očitno) relevantnega dokaza, kakor tudi sklop njenih ostalih v drugi pripravljalni vlogi podanih trditev, očitno spregledan, je bilo potrebno njeni pritožbi v tem oziru ugoditi,7 odločbo sodišča prve stopnje z dne 11. 2. 2021 v točki II in posledično v IV. točki izreka kot tudi (stroškovni) sklep z dne 26. 3. 2021 razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje.

10. Tovrstne kršitve, in sicer opustitve opredelitve sodišča prve stopnje do toženkinih trditev o razlogih za izvedbo (očitno) relevantnega dokaza kot tudi njenih ostalih v drugi pripravljalni vlogi podanih trditev, to sodišče ni odpravljalo samo, saj bi s tem poseglo v pravico strank do pravnega sredstva. Poleg tega lahko po naravi stvari takšno situacijo z opravo potrebne presoje (opredelitve do toženkinih trditev/ugovorov) odpravi predvsem sodišče prve stopnje samo, s čimer bo (šele) omogočilo preizkus s svoje strani sprejete odločitve. Pravica do izjave kot temeljna sestavina poštenega postopka je stranki priznana na vsaki stopnji sojenja, zaradi česar bi bila z morebitno odpravo pomanjkljivosti (»protispisnosti«) v izpodbijani odločbi s strani tega sodišča bistveno okrnjena pravica do pritožbe.89 Iz teh razlogov je bilo potrebno v konkretnem primeru pred pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave RS) dati prednost varstvu pravic do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

11. V ponovljenem postopku naj zato sodišče prve stopnje upošteva tudi relevantne toženkine trditve iz druge pripravljalne vloge oziroma v njej podane razloge glede dopustnosti upoštevanja videoposnetka (prevoda prepisa pogovora pravdnih strank) ter ob ustreznem tehtanju opravi presojo njegove dopustnosti; v primeru ugotovitve, da gre za dopusten dokaz, pa naj ga tudi izvede in (skupaj z ostalimi dopustnimi/relevantnimi dokazi) upošteva pri presoji trditev pravdnih strank oziroma pri svoji odločitvi o tožbenem zahtevku. Če bo ugotovilo, da je potrebno pravdni stranki (v okviru materialno-procesnega vodstva) v tem oziru pozvati k dodatnim (pojasnjujočim) trditvam,10 ali da je potrebno dokazni postopek dopolniti tudi v drugi smeri, naj to stori. Če pa bo upoštevanju vseh trditev pravdnih strank glede (ne)dopustnosti prej omenjenega dokaza presodilo,11 da ta ni dopusten, naj o zahtevku »zgolj« ponovno odloči in svojo odločitev obrazloži. 12. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Glej odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 626/2008 z dne 7. 5. 2009 in tega sodišča I Cpg 000/2013 z dne 7. 1. 2014. 2 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 3 Oziroma to vsaj ni razvidno. 4 Zapis v prevodu, češ da gre za prepis zgolj dela pogovora, ki je potekal..., torej (očitno) ne pomeni razhajanja med dolžino/vsebino videoposnetka in dolžino/vsebino prepisa prevoda (kot to navaja sodišče prve stopnje). 5 Glej predvsem sodbo Ustavnega sodišča RS Up-472/02 z dne 7. 10. 2004. 6 In sicer v zvezi z dopustnostjo videoposnetka. 7 Zaradi česar se to sodišče do ostalih pritožbenih očitkov ni opredeljevalo. 8 Glej odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 176/2017 z dne 19. 10. 2017, II Ips 329/2017 z dne 22. 2. 2018 in II Ips 333/2016 z dne 6. 9. 2018. 9 In sicer predvsem glede rezultatov presoje (ne)dopustnosti obravnavanih dokazov in (v morebitni drugi fazi) njihove dokazne relevantnosti (ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazih). 10 Npr. toženko glede razlogov za dopustnost izvedbe posnetega pogovora oziroma njegovega prepisa. 11 Kar naj seveda konkretno obrazloži.